Poletja v Sani so prašna. Bugenvilija je edina roža, ki jo ljubim in ki ovija stene in pada z ograj mesta. Spomnim se poletja (mogoče pred sedmimi leti ali več), ko nisem bila prepričana, ali se bo najina ljubezen vrnila. In sem tukaj, plešoča s palmami, kar tako.
Vsak dan se vozim z avtobusom od Assir do AlBab. Rdeči duh. Restavracije, pokrite s hladom. Rumene cestne luči se plazijo v hiše. Kuharske barve, veselost. Vonj po kardemomu in limoni. Pogledam v avtobusno ogledalo in v želodcu začutim praznino, ko so pričela prihajati njegova sporočila. Če bi bil ob morju, bi ti poslal tisoč pozdravov po valovih, je pisal iz prašnega gorskega kraja. Glas angela. Sreča in žalost. Spomin in poželenje. Se spominjaš tistega dne, ko si nosil vojaško uniformo in sem ti ponudila čaj? Nisem pozabila tistega trenutka, odgovarjam z zadnjega avtobusnega sedeža.
To se dogaja vsako leto. Proti koncu avgusta iztrgam avgust s koledarja in postanem nemirna. Ni izhoda! Svet lomi srca, pušča za seboj rože, živi slepo, zapravlja zaklade. Doba akvarijev! Bodite potrpežljivi, še več imam povedati. In modra je moja najljubša barva.
Avgust je presenetil s prho dežja. Malo življenja je šlo naprej v sončno svetlobo. Pijem kavo in se pogovarjam kakšno uro. Kupi zlomljenih podob. V gorah se edino počutiš svobodno. Enooki trgovec. Množice ljudi, ki hodijo v krogu. Neresnično mesto z zvokom smrti. Lesk draguljev. Stekleničice s slonovino iz barvnega stekla. Umetni parfumi, potopljeni v vonjave, pomešani z zrakom. Stopinje na stopnicah. Žareče besede. Nič in spet nič. Ali vidiš? Se spominjaš? Ničesar!
Jaz se spominjam. To so biseri, ki so njegove oči. Prečkajo rjavo zemljo, na kateri ni praznih steklenic. Luna sveti jasno. Svileni robček. Cigaretni ogorki. Zvok motorjev. Tisti, ki so odšli niso pustili naslova. Neresnično mesto. Neobrito! Kot čakajoči taksi med dvema življenjema.
Majhna hiša s strmimi stopnicami. Obrok je končan. Iščoča roka. Hodim med najnižjimi od mrtvih. Wadi se poti. Blatni stolpi. Prašna drevesa. Gori. Nič. Gori. Lahko čutim z njimi. Preprosti ljudje, ki pričakujejo. Zlomljeni nohti na suhih rokah. Nič. Gori. Znojni obrazi ob svetilki. Dobiček in izguba. Mrzla tišina v bustanu. Agonija kamnitih krajev. Zapor in palače. Tisti, ki je živel, je sedaj mrtev. Tisti, ki so živeli, sedaj umirajo.
Vijugasta cesta med hribi. Mrtvi hribi. Celo v hribih ni tišine. Zvok nevihte brez dežja. Rdeči otečeni obrazi iz blatnih razpokanih hiš. Palmova drevesa pojo. Ravnine z ravnimi obzorji. Vas za hribom. Razpoke in reforme. Padajoči stolpi. Neresnično. Glasovi, ki pojo iz praznih vodnjakov. Nadzorujoče roke.
Stojim in gledam sive in modre odseve na nebu. Moja pljuča dihajo čustveni ples palmovih dreves. Nihanje, zavito v moje bistvu, kot v žensko, ki bo ustvarjala in vdihnila življenje v duše dreves in morij. Trenutek so nebesa! Zame ta SVET pomeni ENO, moč narave, katere načini so prerokovani, odvisni in neustavljivi.
Sanaa, Jemen 18. avgusta 2007
Poletja v Sani so prašna. Bugenvilija je edina roža, ki jo ljubim in ki ovija stene in pada z ograj mesta. Spomnim se poletja (mogoče pred sedmimi leti ali več), ko nisem bila prepričana, ali se bo najina ljubezen vrnila. In sem tukaj, plešoča s palmami, kar tako.
Vsak dan se vozim z avtobusom od Assir do AlBab. Rdeči duh. Restavracije, pokrite s hladom. Rumene cestne luči se plazijo v hiše. Kuharske barve, veselost. Vonj po kardemomu in limoni. Pogledam v avtobusno ogledalo in v želodcu začutim praznino, ko so pričela prihajati njegova sporočila. Če bi bil ob morju, bi ti poslal tisoč pozdravov po valovih, je pisal iz prašnega gorskega kraja. Glas angela. Sreča in žalost. Spomin in poželenje. Se spominjaš tistega dne, ko si nosil vojaško uniformo in sem ti ponudila čaj? Nisem pozabila tistega trenutka, odgovarjam z zadnjega avtobusnega sedeža.
To se dogaja vsako leto. Proti koncu avgusta iztrgam avgust s koledarja in postanem nemirna. Ni izhoda! Svet lomi srca, pušča za seboj rože, živi slepo, zapravlja zaklade. Doba akvarijev! Bodite potrpežljivi, še več imam povedati. In modra je moja najljubša barva.
Avgust je presenetil s prho dežja. Malo življenja je šlo naprej v sončno svetlobo. Pijem kavo in se pogovarjam kakšno uro. Kupi zlomljenih podob. V gorah se edino počutiš svobodno. Enooki trgovec. Množice ljudi, ki hodijo v krogu. Neresnično mesto z zvokom smrti. Lesk draguljev. Stekleničice s slonovino iz barvnega stekla. Umetni parfumi, potopljeni v vonjave, pomešani z zrakom. Stopinje na stopnicah. Žareče besede. Nič in spet nič. Ali vidiš? Se spominjaš? Ničesar!
Jaz se spominjam. To so biseri, ki so njegove oči. Prečkajo rjavo zemljo, na kateri ni praznih steklenic. Luna sveti jasno. Svileni robček. Cigaretni ogorki. Zvok motorjev. Tisti, ki so odšli niso pustili naslova. Neresnično mesto. Neobrito! Kot čakajoči taksi med dvema življenjema.
Majhna hiša s strmimi stopnicami. Obrok je končan. Iščoča roka. Hodim med najnižjimi od mrtvih. Wadi se poti. Blatni stolpi. Prašna drevesa. Gori. Nič. Gori. Lahko čutim z njimi. Preprosti ljudje, ki pričakujejo. Zlomljeni nohti na suhih rokah. Nič. Gori. Znojni obrazi ob svetilki. Dobiček in izguba. Mrzla tišina v bustanu. Agonija kamnitih krajev. Zapor in palače. Tisti, ki je živel, je sedaj mrtev. Tisti, ki so živeli, sedaj umirajo.
Vijugasta cesta med hribi. Mrtvi hribi. Celo v hribih ni tišine. Zvok nevihte brez dežja. Rdeči otečeni obrazi iz blatnih razpokanih hiš. Palmova drevesa pojo. Ravnine z ravnimi obzorji. Vas za hribom. Razpoke in reforme. Padajoči stolpi. Neresnično. Glasovi, ki pojo iz praznih vodnjakov. Nadzorujoče roke.
Stojim in gledam sive in modre odseve na nebu. Moja pljuča dihajo čustveni ples palmovih dreves. Nihanje, zavito v moje bistvu, kot v žensko, ki bo ustvarjala in vdihnila življenje v duše dreves in morij. Trenutek so nebesa! Zame ta SVET pomeni ENO, moč narave, katere načini so prerokovani, odvisni in neustavljivi.
