RAZSTAVA SLOVANSKIH NOŠ NOŠ V BRUSLJU - junij 2008
ZILJSKA NOŠA SKOZI ČAS
Na razstavi v Bruslju je središče pozornosti posvečeno nošam z Zilje, ki so postavljene v središče razstavnega prostora.
Ziljska dolina je okoli 90 km dolga doline reke Zilje od Šmohorja do Beljaka na Koroškem in meri okoli 530 km2. Dolino s strmimi pobočji in širšim večinoma ravnim dnom je izoblikoval Ziljski ledenik, ki se je pri Beljaku združil z Dravskim ledenikom in zapustil veliko morenastega gradiva. Ziljska dolina je najzahodnejše ozemlje prvotne poselitve Slovencev ki so še v 19. stol. popolnoma prevladovali na podeželju, le na bolj industrializiranem področju Podkloštra jih je bilo manj.
Ziljska dolina je kulturna pokrajina in skozi preteklost so prebivalci razvili svoj način življenja in dolini vtisnili svoj pečat. Posebnosti Ziljske doline so kisli, mahovnati travniki, struga reke Zilje ali pa cerkev sv. Martina, ki kraljuje visoko na skali, od koder je lep razgled po dolini.
V času in prostoru, kjer je večina slovenskih Ziljanov opustila svoj materin jezik in kjer prav kot drugod po svetu izginjajo prvine starejše ljudske kulture, pa se je še vedno ohranila starejša, v prvi polovici 19. stoletja pri slovenskih Ziljanih izoblikovana narodna noša. To nošo je pac treba videti. Sestavlja jo množica posameznih delov, tako da je že samo oblačenje posebno doživetje. Vsaka Ziljanka in vsak Ziljan se veseli prvega vaškega žegnanja, ko lahko obleče nošo in jo ponosno pokaže občinstvu
Pogovor z gospo mag. Martino Piko-Rustia, vodjo Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca in mag. Uši Sereinig, strokovno sodelavko inštituta o razstavi v Bruslju in posebej o Ziljskih nosah
Preidimo kar na stvar, prihajate z Bruslja z razstave slovanskih noš, na kateri so razstavljene tudi ziljske noše. Bi nam lahko povedali o tej razstavi, kdo jo je organiziral, kakšna je bila priložnost, zakaj ravno v Bruslju in koliko časa bo trajala?
5. junija 2008 je bila Kraljevem muzeju umetnosti in zgodovine v Bruslju odprta razstave, na kateri je na ogled tudi dragocena kulturna dediščine z Zilje, in sicer ziljske noše, ki jih je za prvo veliko slovansko etnografsko razstavo leta 1867 v Moskvo peljal Matija Majar Ziljski.
Za Majarjevimi nošami se je izgubila sled. Leta 2001 jih je v Ruskem etnografskem muzeju v St. Peterburgu zasledil zgodovinar in šolski nadzornik dr. Teodor Domej iz Celovca. V letu 2007 so v St. Peterburgu ob 140-letnici prve etnografske razstave pripravili tematsko razstavo z izborom 21 restavriranih noš iz prve razstave, med katerimi so štiri ziljske.
Pod okriljem Foruma slovanskih kultur, ki je bil ustanovljen leta 2004 v Ljubljani in katerega naloga je ohranjanje in razvijanje kulturnih vrednot, tradicij in vsebin držav, kjer živijo Slovani, se je porodila zamisel o razstavi slovanskih noš v Bruslju za casa predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Milena Domjan, predsednica Foruma slovanskih kultur in pobudnica ideje je k sodelovanju povabila Bojano Rogelj Škafar, direktorico Etnografskega muzeja v Ljubljani, in dr. Jurija Fikfaka iz Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
Slednja sta želela razširiti prvotni koncept razstave v smislu sodobnega razumevanja kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga.
V Ruskem etnografskem muzeju v St. Peterburgu so pri postavitvi razstave v Bruslju sledili prvotnemu konceptu, zato je Etnografski muzej v Ljubljani pripravil spremni katalog, v katerem sta objavljena članka Jurija Fikfaka o Majarjevi narodopisni dejavnosti in Janje Žagar o vlogi oblek in kostumov. Sodobno slovensko narodno nošo v Bruslju simbolično predstavljajo lutke v gorenjski noši.
Slovenija je prva slovanska država, ki predseduje Evropski uniji, med težiščne naloge pa je uvrstila tudi promocijo slovanske kulture in kulturne dediščine. Že 30. maja so v Bruslju začeli šestdnevni festival slovanskega filma, ki ga sta ga slovesno odprla slovenski film režiserja Janeza Lapajneta Kratki stiki in film o Matiju Majarju Ziljskem režiserja Andreja Mlakarja. Film o Matiju Majarju z naslovom »Izgubljene iluzije« vrtijo tudi na razstavi slovanskih noš v Kraljevem muzeju.
Slavnostno odprtje slovanske etnografske razstave 5. junija je olepšal koncert slovanskega mladinskega komornega orkestra. Ob slavnostni otvoritvi so spregovorili predsednica Foruma slovanskih kultur, Milena Domjan, stalni predstavnik Slovenije pri EU, Igor Senčar, nadalje direktor agencije za kulturo in kinematografijo Ruske Federacije in predstavnik stalne misije Ruske Federacije pri EU ter direktor Ruskega etnografskega muzeja. Soorganizator večera je poleg Kraljevega muzeja umetnosti in zgodovine v Bruslju bil tudi Slovenski etnografski muzej v Ljubljani.
Na razstavi v Bruslju je središče pozornosti posvečeno nošam z Zilje, ki so tam postavljene v središče razstavnega prostora. Okoli njih so postavljene noše drugih slovanskih narodov, ob straneh pa razstavno dvorano krasijo še stare fotografije ziljskih noš.
Ziljske noše v Bruslju tako v pisanem svetu jezikov in kulture vzhodnih, zahodnih in južnih Slovanov ter slovanskih manjšin v raznih državah Evrope predstavljajo dragoceno slovensko kulturno dediščino.
Razstava bo na ogled še do konca junija, ko bo Slovenija predala predsedstvo Evropski skupnosti v druge roke.
Povejte nam o Ziljski noši in posebnostih?
Vsaka noša je v svojem bistvu obleka, bodisi vsakdanja ali praznična. Podoba ziljske noše, ki je še danes v uporabi kot značilna ziljska noša pri ziljskem žegnu se je oblikovala v 19. stoletju v spodnji Zilji. Spodnja Zilja je takrat bila dolina s slovensko govorečim prebivalstvom. Zato so se za to nošo do danes ohranila poimenovanja »svenščə gvant« ali »svabencla«.
Tudi v ziljskem muzeju v Modrinji vasi (Gailtaler Museum Schloss Möderndorf) nošo spodnje Zilje predstavljajo kot »Windische Tracht« (noša Slovencev). V 20. stoletju se je uveljavilo za nošo poimenovanje »Zlanka«.
Ziljska noša je zbujala pozornost predvsem zaradi izredne lepe ženske noše in tudi zaradi kratkega krila, izpod katerega se pri plesu pokažejo spodnja krila in pa čipke spodnjih hlač.
Že Matija Majar Ziljski je na prvi slovanski razstavi v Moskvi z ziljsko nošo zbudil veliko zanimanje in priznanje znotraj slovanskega sveta. Danes je ziljska noša v zavesti predvsem kot del ziljske lokalne kulturne dediščine in kot širši del koroške kulturne tradicije. Prvi rej (ziljski ples pri žegnu) in ziljska noša sta ostala tudi v zavesti in repertoarjih folklornih skupin v Sloveniji kot del slovenske kulturne dediščine. Rekli bi lahko, da je ziljska noša posebna zaradi svoje lepote, njena posebnost pa je tudi v njenem kulturnem sporočilu, saj se tudi preko noše ohranja zavest in vedenje o slovenski kulturni dediščini na Zilji.
Pa še o razvoju Ziljske noše:
Ziljsko nošo skozi čas je podrobno predstavila dr. Marija Makarovič v knjigi »Slovenska ljudska noša v besedi in podobi – Zilja«, ki je izšla leta 1991 v Ljubljani. Ugotovila je, da so že v 18. stoletju pisci opazili, da je ziljska praznična noša nekaj posebnega, zato je bila deležna več opisov kot noše v drugih predelih.
O noši je v 18. stoletju npr. pisal Balthasar Hacquet, ki je posebej opozoril na izredno kratko krilo ziljske ženske noše. Hacquetove opise je bistveno dopolnil in popravil Urban Jarnik, ki je leta 1813 prispeval tehten opis in razpravo o ziljski noši. Jarnik je tudi eden od redkih, ki je opozoril na razlike v vsakdanji in pražnji noši.
V 19. stoletju so se pri ziljski noši pojavile nekatere spremembe. Takrat je tudi nastala podoba noše kakor jo poznamo danes. Pri moški noši je npr. v 19. stoletju izginila nabornica pri srajci, telovnik ni bil več rdeč, temveč rožast, suknjič ni bil več rjav, temveč temnomoder ali temnozelen, v modo so prišle svilene in rožaste ovratne rute, pod klobukom pa so moški začeli nositi dolgo svileno čepico, zaključeno s čopom. V navadi so bile modre nogavice in nizki čevlji, nositi pa so začeli tudi do kolen ali čez segajoče čevlje. Pri ženski noši se je sredi 19. stol. uveljavil rožasti predpasnik, namesto prejšnjega, ki je bil modre barve. Ženske so nosile bele nogavice, v modo pa so prišle nogavične podveze. Uveljavila se je naglavna ruta, ki je nadomestila prejšnje posebno pokrivalo »pintl«. Tudi prsna ruta s posebnim načinom zavezovanja je postala običajna. Novost je bila še posebno spodnje krilo, ki je bilo prirejeno za ples. Ženske so začele nositi visoke ženske čevlje, namesto vezenega pasu se je uveljavil usnjeni pas, na katerega so pritrdili razne okrasne trakove.
Skozi čas so se pri ziljski noši uveljavile nove barve, novi materiali in novi (rožasti) vzorci. Proti koncu 19. stoletja pa so se tudi Ziljani začeli oblačiti po novejši modi, ki je bila krojena pod vplivom preprostejše, po mestih in trgih značilne oblačilne mode.
Nošo iz 19. stoletja pa so Ziljani ohranili za posebne priložnosti, kot je to npr. ziljsko štehvanje.
Kdo jo nosi in ob katerih priložnosti?
Ziljsko nošo danes nosijo mlada dekleta in fantje ob ziljskem štehvanju. Pravilna priprava ziljske noše je zelo zahtevna, saj je treba nošo pripraviti na poseben način. Šele tako ziljska noša zažari v vsej svoji lepoti. Nošo je treba med letom tudi primerno shraniti.
Posebej so Ziljani ponosni na starejše podedovane noše, ki seveda izstopajo med kupljenimi. Danes noše kupujejo tudi otrokom, ki jih oblečejo pri štehvanju. Na Čajni (Nötsch) pa tudi že prirejajo posebno otroško štehvanje z namenom, da že mlade seznanijo s pomembnostjo bogatega ziljskega izročila.
Do druge svetovne vojne so bile v navadi tudi poroke v noši. Matija Majar Ziljski je na slovansko razstavo v Moskvo leta 1867 poslal šest noš, ki so med drugim predstavljale ziljsko poročno skupino in sicer nevesto, ženina, mendirarja in družico. V Majarjevi pošiljki je bila še stara noša poročenega Ziljana in noša »jezdeca« pri štehvanju. Tako že Majarjeva pošiljka v Rusijo iz leta 1867 predstavlja priložnosti, ob katerih so Ziljani oblekli praznično ziljsko nošo.
Nekaj o delih noše, barvahj, ogrinjalu, nakitu, pričeski?
Ziljska noša je sestavljena iz mnogih delov, ki so se skozi čas tudi spreminjali.
Deli moške praznične noše so danes bela srajca (srajšče), telovnik (pruštah) z vrsto srebrnimi gumbi, nad telovnikom je svilena ovratna ruta (moščə canetel, židovc) čezenj pa temen jopič (lajbič). Usnjene (irhaste) hlače do kolen so pritrjene z naramnicami (havštre). Pokrivala so čepica s čopkom (cipfla) in klobuk, k noši spadajo še nogavice in moški škornji, ki segajo čez kolena.
Deli ženske noše so bluza (valšpat), spodnje hlače s čipkami, ki so zadaj odprte. Nad njimi je spodnje krilo »rajuc«, nad tem pa še »untərfat«, nadaljnje spodnje krilo in pa bočni dodatek »hanzəlč«. Nad spodnjim krilom je »ras«, to je krilo z životcem, in seveda predpasnik, včasih tudi dva (burtah). Naprsna ruta (canetəl) je speta s sponko (medenca). Nogavice so dvojne, popacə in štendafrə, pod kolenom pa so podveze (pantlni). Obuvala so visoki čevlji, lahko so tudi nizki. Žensko pokrivalo je nekoč bilo »pintl«, danes je to ruta. Najlepši del noše pa je s pavjimi ali gosjimi tulci vezen usnjen pas.
Nekoč so imela dekleta lase spete v dolge kite, ki so jih nosile zvite na glavi. Danes pričesko skrijejo pod ruto, pričeske pa so seveda prilagojene vsakokratni modi. Nakit je zelo skromen. Barve noše so različne, predvsem je to pisana noša. Domačini poudarjajo, da so pisane barve, ki značilne za nošo in vezenine spodnje Zilje, nemško govoreči pojmovali kot »windische Farben« (slovenske barve).
So kakšna verovanja povezana z nošo?
Marija Makarovič v svoji knjigi navaja nekatera verovanja, ki so bila povezana z nošo.
Tako so na primer ženske kupile svojemu možu srajco, ker bi se menda potem bolje razumel z njo kot pa s taščo. Ponekod tudi ob petkih niso prali, ker so verovali, da oprana obleka privlači strelo. Na Zilji je še znano trunšvanje, to je vedeževanje na starega leta dan. Trunšvajo tako, da pod klobuk položijo predmet, potem pa po predmetu ugibajo o prihodnosti.
Se ziljske noše še danes izdelujejo, kdo jih izdeluje in kje jo je moč kupiti?
Ziljske noše še danes izdelujejo na Čajni (Nötsch), pasove pa izdelujejo na Tirolskem. Noše izdeluje tudi koroška domovinska ustanova »Kärntner Heimatwerk«, ki ponuja dva tipa ziljske noše, in sicer nove noše izdelane po vzorcu noše iz 19. stoletja in novokrojene moderne noše, ki so nastale na podlagi ohranjene ziljske noše iz 19. stoletja.
Nove ziljske noše kupujejo Ziljani, ki nimajo podedovanih noš ali pa so stare noše ponošene. Kupujejo jih tudi otrokom. Nove noše nabavljajo tudi koroške folklorne skupine. Domačini opažajo, da pri teh novih izdelkih noš manjka znanje, kako je te noše treba obleči, kako jih pripraviti, shraniti ipd.
Na Zilji še danes pri žegnu, štehvanju in prvem reju oblečejo večinoma podedovane noše, na katere so zelo ponosni in jih hranijo kot družinske zaklade. Zato je podedovana noša seveda nekaj izjemnega, dragocenega, kar ni moč kupiti.
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik je pred kratkim prejel tako izredno dragocenost. Gospa Mirjana Vevar, vnukinja Jaka Špicarja, je 18. junija 2008 v Kulturnem domu v Pliberku Slovenskemu narodopisnemu inštitutu Urban Jarnik izročila v varstvo in hrambo komplet ziljske ženske noše in 1 komplet ziljske moške noše iz zapuščine Jaka in Marice Špicar.
Jaka Špicar, koroški Slovenec, se je rodil 1884. leta v Skočidolu v Zgornjem Rožu. Pred skoraj sto leti je po Sketovi povesti dramatiziral Miklovo Zalo.
Ziljska dolina je kulturna pokrajina in skozi preteklost so prebivalci razvili svoj način življenja in dolini vtisnili svoj pečat. Povejte nam o Ziljski dolini, v čem je ta posebnost?
Življenje prebivalcev ob Zilji so v preteklih stoletjih oblikovale naravne danosti, ki so se bistveno razlikovale od drugih pokrajin južne Koroške. Pokrajini je dala svojstven pečat reka Zilja in njeni obširni močvirnati travniki, ki jih Ziljani imenujejo »ogi« (logi). Do popolne uravnave rečne struge v drugi polovici 20. stoletja se je Zilja v spodnjem toku v neštetih ovinkih »lepo zlivala« od ene strani doline do druge. Ovinke Zilje so po ziljsko imenovali »vankə«, najdemo jih tudi v besedilih za »šapanje« (tepežkanje).
Fantje so namreč dekleta, ki so jih peljali v prvi rej pri štehvanju, med drugim tepežkali takole: »Šipa, šapa, šipa, šapa, da boš meva təkaj panku, čokər ma Zila vanku« (... da boš imela toliko pankrtov, kolikor ima Zilja ovinkov). Na Zilji je še živa šega, da grejo fantje na predvečer nedolžnih otrok (27. decembra) šapat dekleta, ki so jih isto leto peljali za žegen v prvi rej. Dekleta jim ob tej priložnosti podarijo srajco.
»Vanki« Zilje so nastali ob največji naravni nesreči v zgodovini južne Koroške, in sicer ob potresu leta 1348, ko se je odlomilo južno pobočje Dobrača. Odlomljene plasti so zasule več vasi in zajezile Ziljo, ki je narasla v veliko jezero. Šele počasi si je Zilja spet začela izkopavati novo strugo v obliki velikih meandrov. Ostala je močna zamočvirjenost tal. Zamočvirjenost tal so v naslednjih stoletjih pospeševali še veliki vršaji, obilni nanosi hudournikov iz stranskih grap. Nanosi so segali daleč v dolino in ovirali odtok Zilje. Zato je tekla počasi, v velikih ovinkih od ene strani doline do druge.
Nastali so obsežni močvirnati travniki ob vodi, za govedorejo in poljedelstvo neprimerne površine s kislo travo. Prebivalci so jih začeli izkoriščati za intenzivno konjerejo, in sicer Noričanov. Še pred prvo svetovno vojno so v krajih z najobširnejšimi močvirji ali »ogi«, v okolici Ziljske Bistrice in Blač, redili 23 do 39 konj na 100 ljudi.
Z rejo Noričanov so Ziljani zasloveli daleč naokoli. Izreden gospodarski pomen je imela reja Noričanov v preteklosti, pred izgradnjo železnice v Ziljsko dolino (1894). Takrat so Ziljani kot »žamarji« (tovorniki) in furmani (vozarji) prevažali razno blago daleč preko mej na sever in jug. Na furmanstvo in tovorništvo spominjajo tudi ziljske ljudske pesmi, kot npr. Moj puəbəč bura v vašče gəré (Moj fantič vozi v laške goré), Žamar mə čriəz Ture bura (Žamar mi vozi čez Ture).
V nemških virih iz 15. stoletja se ziljski žamarji pojavljajo tudi z oznako »Windische Säumer« (slovenski žamarji) in oznako »Säumer an der Gail« (žamarji na Zilji).
V stikih z oddaljenimi kraji, kamor so tovorili, so se srečevali Ziljani s tujimi jeziki, spoznavali so nove oblačilne sestavine in druge kulturne prvine. Zato je že takrat bil na Zilji opazen vpliv splošne evropske preprostejše oblačilne mode. V času razcveta dejavnosti so dosegali »žamarji« in »furmani« v primerjavi s prebivalci drugih družbenih plasti v istem okolju razmeroma visoko življenjsko raven. Med drugim so to kazale tudi njihove stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Poleg slovenskega materinega jezika so govorili nemško, nekateri tudi italijansko. Dogradnja železnice je pomenila konec furmanske obrti na Zilji. Od zadnjega desetletja 19. stoletja so se začeli Ziljani prav zaradi tega izseljevati v tuje kraje, predvsem v Ameriko.
Čeprav je zamrlo furmanstvo, Ziljani še vedno gojijo Norike. Tako spremljajo konji prebivalce Zilje že stoletja in še vedno imajo do njih tako kot v preteklosti poseben in spoštljiv odnos. V središču pozornosti so zlasti ob štehvanju.
Poleg bogato ohranjenih šeg in navad se je na Zilji do danes ohranilo posebno ziljsko narečje z arhaičnimi jezikovnimi oblikami in izrazi ter nekaterimi jezikovnimi značilnostmi zahodnih Slovanov.
»Tam kjer teče bistra Zilja – se po dolini lepo zvija, tega kraja jaz pozabim ne« – kjer moja zibka tekla je – je samo ena od ziljskih pesmi. Koliko posebnih običajev je še ohranjenih, način kako se ohranjajo, kdo skrbi za to?
Na Zilji so ohranjeni številni posebni običaji, saj so prav zaradi njihove posebnosti bili deležni večje pozornosti že v starejših zapisih in tudi današnjih razpravah. Omenili smo že, da je dr. Marija Makarovič leta 1991 napisala temeljno študijo o ziljski noši, ki je leta 1992 izšla tudi v nemškem jeziku. Krščanska kulturna zveza je pripravila tudi posebno razstavo, ki je bila na ogled v raznih krajih Koroške, Primorske in Slovenije.
Ziljski svatbi je posvetila pozornost mag. Helena Ložar Podlogar v knjigi »V adventu snubiti – o pustu ženiti / Svatbene šege Ziljanov«. Knjiga je izšla pri inštitutu Urban Jarnik leta 1995 in predstavlja ziljsko svatbo v starejših zapisih in današnji obliki. Ziljski svatbi je posvetil pozornost tudi Lajko Milisavljevič, ki je leta 1976/77 z Mešanim pevskim zborom »Rož« iz Šentjakoba v Rožu predstavil projekt »Vascit pr Zile«. Z glasbenim projektom je opozoril predvsem na bogastvo ziljskih svatbenih pesmi. Leta 1996 je Lajko Milisavljevič z zborom »Rož« izvedel projekt »Oj, tan stoji na lipa«, v katerem so se posvetili pesmim ziljskega žegna, štehvanja in prvega reja.
Ziljska pevska skupnost »Singgemeinschaft Oisternig« je leta 1999 ob 50-letnici obstoja pripravila poseben simpozij z naslovom »Hochzeit an der Gail – Svatba na Zilji«, na katerem so v središču pozornosti bile tudi slovenske ziljske svatbene pesmi. Leta 2004 je pevska skupnost »Singgemeinschaft Oisternig« pripravila zelo zanimiv simpozij o ziljskih mrliških pesmih z naslovom »Sterben müssen wir alle – Umriete murma vsi enkrat (Umreti moramo vsi)«.
Naš inštitut – to je Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik – je v letu 1999 izdal zgoščenko koroških koledniških pesmi z naslovom »Eno pesem hočmo peti – Koledovanje na Koroškem«. Zgoščenko je pripravil Lajko Milisavljevič, pokojni vneti zbiralec ljudskih pesmi, ki je posnel avtentično gradivo pri raznih koledovanjih na Koroškem. Na Zilji se je
ohranila posebna vnebohodna kolednica. Otroci ob vnebohodu hodijo po hišah in zaželijo dobro letino. Ta običaj je znan le v Zahomcu. V nekaterih krajih Zilje se je ohranilo še koledovanje otrok na predvečer svetih treh kraljev, ki jih spremljajo tudi perhte, nadete v kožuhe in masko, opasane z verigo in kravjimi zvonci.
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Krščanska kulturna zveza že pripravljata zbirko ljudskih pesmi iz zapuščine pokojnega Lajka Milisavljeviča. Lajko Milisavljevič je v Ziljski dolini posnel nad 500 enot. Ob snemanju ljudskih pesmi je Lajko Milisavljevič dokumentiral tudi pripovedke ter šege in navade pri štehvanju in ziljski svatbi.
Največje bogastvo na Zilji – to je slovensko narečno bogastvo – pa je na žalost v primerjavi z drugimi sestavinami kulturne dediščine na Zilji bilo najmanj raziskano. To je huda vrzel, ki jo – če bomo še čakali – ne bo mogoče več zapolniti.
Duhovnik z Zilje Urban Jarnik, narodnoznanstvenik in slavist, po katerem nosi ime tudi vaš inštitut je leta 1813 opisal običaj štehvanja. Bi nam na kratko opisali običaj štehvanja?
V Slovenskem etnološkem leksikonu je Helena Ložar Podlogar o štehvanju zapisala, da je to kmečka oblika rimske viteške igre (kvintane). Štehvanje je konjeniška igra ki jo prireja fantovska skupnost – konta v posameznih vaseh oz. farah v Ziljski dolini, vsako leto ob žegnanju ali na binkoštni ponedeljek (Zg. in Sp. Bistrica). Štehvovci jezdijo neosedlane okrašene težke ziljske kobile (moare). Med dirom z železnim količem (štehvan, kovleč) zbijajo na drog (štebeh) nasajen sodič, čebrič (bariglca), ki je v treh pasovih ovit z leskovimi obroči. Zajezdi se ponavljajo toliko časa, dokler ni sodič razbit. Sledijo zajezdi za obroče, ki jih mož ob štebhu sproti pobira, posameznega podrži štehvovcu, da bi ga med dirom nasadil na kovleč.
V ziljsko nošo oblečene dečle podelijo štehvovcu, ki se je najbolj izkazal, kranclč. Možu ob štebhu zaupajo njegovo ime in ta poskrbi, da zmagovalec na svoj kovleč med dirom ujame kranclč. Sledi prvi (visoki) rej pod lipo z značilnimi obrednimi pesmimi in plesom.
Praznik žegnanja se začne s sveto mašo, pri kateri so navzoča tudi dekleta in fantje v značilni ziljski noši. Po maši fantje pred cerkvijo zapojejo ljudske pesmi med katerimi so splošno znane ljudske pesmi in značilne ziljske pesmi. Po maši se pri družinah zberejo povabljeni sorodniki in prijatelji na prazničnem kosilu, katerega sestavni del je značilna ziljska »čisava župa«. Glavni del praznovanja – štehvanje – se začne proti popoldnevu s sprevodom muzikantov, jezdecev in deklet, ki se skupno pomikajo na kraj štehvanja. Štehvanje privabi danes poleg domačinov, znancev in sorodnikov tudi vrsto turistov iz domačih in tujih krajev.
Ko zmagovalec prejme kranclč se sprevod fantov in deklet pomakne do plesišča (navadno je to vaška lipa), kjer fantje in dekleta zapojejo obredno pesem »Bug nan dajte n dober čas« in odplešejo Prvi rej (prvi ples) ali Visoki rej (praznični ples). Nato pod lipo zapojejo ljudske pesmi in s tem obred štehvanja zaključijo.
V 50. letih 20. stol. se je štehvanju posebno posvetil Niko Kuret, ki je iskal njegov zgodovinski okvir in poskrbel za snemanje filma (sinemaskop), ki je v Firencah na festivalu dobil prvo nagrado. Kuret je pripravil scenarij za resno filmsko produkcijo, hkrati je film o štehvanju najboljši dosežek na področju tedanjega slovenskega etnografskega filma.
Rezultat Kuretovega raziskovanja je njegova knjiga Ziljsko štehvanje in njegov evropski okvir (1963).
Povejte nam se o inštitutu Urban Jarnik, o vasem delovanju, o načrtih ...
Sistematično raziskovanje etnološke dediščine na Koroškem že poteka 25 let. Krščanska kulturna zveza je leta 1983 med svoja delovna področja sprejela zbiranje in proučevanje narodopisnega blaga na Koroškem. Z ustanovitvijo narodopisnega oddelka pri Krščanski kulturni zvezi je etnološka dejavnost močno narasla, zato se je Krščanska kulturna zveza odločila za novo obliko organizirane etnološke dejavnosti na Koroškem.
Leta 1992 je Krščanska kulturna zveza sprejela pravila Slovenskega narodopisnega inštituta URBAN JARNIK in ustanovila inštitut. Maja 1994 je bilo ustanovljeno Narodopisno društvo URBAN JARNIK, ki je odslej pravni nositelj Slovenskega narodopisnega inštituta URBAN JARNIK.
Inštitut se posveča etnološkim raziskavam, v katera so vključena tudi zgodovinska in jezikovna vprašanja. Težišča inštitutskega delovanja so terenske raziskave, priprava publikacij in znanstvenih srečanj in občasne razstave. Arhivska dejavnost in avdiovizualne dokumentacije dopolnjujejo etnološko raziskovalno dejavnost na dvojezičnem območju Koroške.
Program je izredno razvejan in sega na vsa področja etnološke kulturne dediščine. Med večjimi projekti je bila serija »Tako smo živeli – Življenjepisi koroških Slovencev«, v kateri sta Krščanska kulturna zveza in inštitut Urban Jarnik izdala 12 knjig življenjepisov koroških Slovencev.
Inštitut Urban Jarnik dokumentira življenjske zgodbe, krajevno zgodovino, društveno življenje, družbeni in gospodarski razvoj, arhitekturno dediščino in bivalno kulturo, nošo in oblačilno kulturo, šege, zdravilstvo, pripovedništvo, ljudsko pesem, otroške igre, narečje, jezikovno situacijo in etnično identiteto koroških Slovencev.
Inštitut se tudi vključuje v razne raziskovalne projekte drugih ustanov in v čezmejne projekte. Stalnica so Zablatnikovi dnevi, ki jih inštitut organizira letno v spomin dr. Pavletu Zablatniku, ustanovitelju in najpomembnejšemu narodopiscu koroških Slovencev v 20. stoletju. V okviru Zablatnikovih dnevov je inštitut Urban Jarnik pripravil med drugim tudi simpozije o Urbanu Jarniku, (duhovniku in narodnem buditelju, po katerem je naš inštitut poimenovan), o Pavletu Zablatniku, ki je med ustanovitelji inštituta in o Josipu Šašlu, pravniku in narodopiscu iz Slovenjega Plajberka.
Simpozij o Matiju Majarju Ziljskem je leta 2002 ob 110-letnici njegove smrti potekal na Karlovi Univerzi v Pragi. Takrat smo tudi blagoslovili Majarjev novi nagrobni kamen na Olšanskem pokopališču v Pragi, kjer je Matija Majar pokopan.
Pred nedavnim pa nas je pot zanesla še v Bruselj, kjer smo stali ob Majarjevih nošah iz 19. stoletja, ki so ob koncu predsedovanja Slovenije Evropski skupnosti našle v pot v prestolnico Evrope – v Bruselj.
Bi še kaj dodali, kakšno misel, željo:
Dodala bi le še ziljsko pesem iz zapuščine Lajka Milisavljeviča.
Zila ma wanče
mpa potə maja ride;
čej je moj fantəč,
da təkə dowgə na pride!
Prav lepa hvala za pogovor.
Sana`a, Jemen 26. junija 2008
Pogovarjala se je Irena Knehtl
ZILJSKA NOŠA SKOZI ČAS
Na razstavi v Bruslju je središče pozornosti posvečeno nošam z Zilje, ki so postavljene v središče razstavnega prostora.
Ziljska dolina je okoli 90 km dolga doline reke Zilje od Šmohorja do Beljaka na Koroškem in meri okoli 530 km2. Dolino s strmimi pobočji in širšim večinoma ravnim dnom je izoblikoval Ziljski ledenik, ki se je pri Beljaku združil z Dravskim ledenikom in zapustil veliko morenastega gradiva. Ziljska dolina je najzahodnejše ozemlje prvotne poselitve Slovencev ki so še v 19. stol. popolnoma prevladovali na podeželju, le na bolj industrializiranem področju Podkloštra jih je bilo manj.
Ziljska dolina je kulturna pokrajina in skozi preteklost so prebivalci razvili svoj način življenja in dolini vtisnili svoj pečat. Posebnosti Ziljske doline so kisli, mahovnati travniki, struga reke Zilje ali pa cerkev sv. Martina, ki kraljuje visoko na skali, od koder je lep razgled po dolini.
V času in prostoru, kjer je večina slovenskih Ziljanov opustila svoj materin jezik in kjer prav kot drugod po svetu izginjajo prvine starejše ljudske kulture, pa se je še vedno ohranila starejša, v prvi polovici 19. stoletja pri slovenskih Ziljanih izoblikovana narodna noša. To nošo je pac treba videti. Sestavlja jo množica posameznih delov, tako da je že samo oblačenje posebno doživetje. Vsaka Ziljanka in vsak Ziljan se veseli prvega vaškega žegnanja, ko lahko obleče nošo in jo ponosno pokaže občinstvu
Pogovor z gospo mag. Martino Piko-Rustia, vodjo Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca in mag. Uši Sereinig, strokovno sodelavko inštituta o razstavi v Bruslju in posebej o Ziljskih nosah
Preidimo kar na stvar, prihajate z Bruslja z razstave slovanskih noš, na kateri so razstavljene tudi ziljske noše. Bi nam lahko povedali o tej razstavi, kdo jo je organiziral, kakšna je bila priložnost, zakaj ravno v Bruslju in koliko časa bo trajala?
5. junija 2008 je bila Kraljevem muzeju umetnosti in zgodovine v Bruslju odprta razstave, na kateri je na ogled tudi dragocena kulturna dediščine z Zilje, in sicer ziljske noše, ki jih je za prvo veliko slovansko etnografsko razstavo leta 1867 v Moskvo peljal Matija Majar Ziljski.
Za Majarjevimi nošami se je izgubila sled. Leta 2001 jih je v Ruskem etnografskem muzeju v St. Peterburgu zasledil zgodovinar in šolski nadzornik dr. Teodor Domej iz Celovca. V letu 2007 so v St. Peterburgu ob 140-letnici prve etnografske razstave pripravili tematsko razstavo z izborom 21 restavriranih noš iz prve razstave, med katerimi so štiri ziljske.
Pod okriljem Foruma slovanskih kultur, ki je bil ustanovljen leta 2004 v Ljubljani in katerega naloga je ohranjanje in razvijanje kulturnih vrednot, tradicij in vsebin držav, kjer živijo Slovani, se je porodila zamisel o razstavi slovanskih noš v Bruslju za casa predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Milena Domjan, predsednica Foruma slovanskih kultur in pobudnica ideje je k sodelovanju povabila Bojano Rogelj Škafar, direktorico Etnografskega muzeja v Ljubljani, in dr. Jurija Fikfaka iz Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
Slednja sta želela razširiti prvotni koncept razstave v smislu sodobnega razumevanja kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga.
V Ruskem etnografskem muzeju v St. Peterburgu so pri postavitvi razstave v Bruslju sledili prvotnemu konceptu, zato je Etnografski muzej v Ljubljani pripravil spremni katalog, v katerem sta objavljena članka Jurija Fikfaka o Majarjevi narodopisni dejavnosti in Janje Žagar o vlogi oblek in kostumov. Sodobno slovensko narodno nošo v Bruslju simbolično predstavljajo lutke v gorenjski noši.
Slovenija je prva slovanska država, ki predseduje Evropski uniji, med težiščne naloge pa je uvrstila tudi promocijo slovanske kulture in kulturne dediščine. Že 30. maja so v Bruslju začeli šestdnevni festival slovanskega filma, ki ga sta ga slovesno odprla slovenski film režiserja Janeza Lapajneta Kratki stiki in film o Matiju Majarju Ziljskem režiserja Andreja Mlakarja. Film o Matiju Majarju z naslovom »Izgubljene iluzije« vrtijo tudi na razstavi slovanskih noš v Kraljevem muzeju.
Slavnostno odprtje slovanske etnografske razstave 5. junija je olepšal koncert slovanskega mladinskega komornega orkestra. Ob slavnostni otvoritvi so spregovorili predsednica Foruma slovanskih kultur, Milena Domjan, stalni predstavnik Slovenije pri EU, Igor Senčar, nadalje direktor agencije za kulturo in kinematografijo Ruske Federacije in predstavnik stalne misije Ruske Federacije pri EU ter direktor Ruskega etnografskega muzeja. Soorganizator večera je poleg Kraljevega muzeja umetnosti in zgodovine v Bruslju bil tudi Slovenski etnografski muzej v Ljubljani.
Na razstavi v Bruslju je središče pozornosti posvečeno nošam z Zilje, ki so tam postavljene v središče razstavnega prostora. Okoli njih so postavljene noše drugih slovanskih narodov, ob straneh pa razstavno dvorano krasijo še stare fotografije ziljskih noš.
Ziljske noše v Bruslju tako v pisanem svetu jezikov in kulture vzhodnih, zahodnih in južnih Slovanov ter slovanskih manjšin v raznih državah Evrope predstavljajo dragoceno slovensko kulturno dediščino.
Razstava bo na ogled še do konca junija, ko bo Slovenija predala predsedstvo Evropski skupnosti v druge roke.
Povejte nam o Ziljski noši in posebnostih?
Vsaka noša je v svojem bistvu obleka, bodisi vsakdanja ali praznična. Podoba ziljske noše, ki je še danes v uporabi kot značilna ziljska noša pri ziljskem žegnu se je oblikovala v 19. stoletju v spodnji Zilji. Spodnja Zilja je takrat bila dolina s slovensko govorečim prebivalstvom. Zato so se za to nošo do danes ohranila poimenovanja »svenščə gvant« ali »svabencla«.
Tudi v ziljskem muzeju v Modrinji vasi (Gailtaler Museum Schloss Möderndorf) nošo spodnje Zilje predstavljajo kot »Windische Tracht« (noša Slovencev). V 20. stoletju se je uveljavilo za nošo poimenovanje »Zlanka«.
Ziljska noša je zbujala pozornost predvsem zaradi izredne lepe ženske noše in tudi zaradi kratkega krila, izpod katerega se pri plesu pokažejo spodnja krila in pa čipke spodnjih hlač.
Že Matija Majar Ziljski je na prvi slovanski razstavi v Moskvi z ziljsko nošo zbudil veliko zanimanje in priznanje znotraj slovanskega sveta. Danes je ziljska noša v zavesti predvsem kot del ziljske lokalne kulturne dediščine in kot širši del koroške kulturne tradicije. Prvi rej (ziljski ples pri žegnu) in ziljska noša sta ostala tudi v zavesti in repertoarjih folklornih skupin v Sloveniji kot del slovenske kulturne dediščine. Rekli bi lahko, da je ziljska noša posebna zaradi svoje lepote, njena posebnost pa je tudi v njenem kulturnem sporočilu, saj se tudi preko noše ohranja zavest in vedenje o slovenski kulturni dediščini na Zilji.
Pa še o razvoju Ziljske noše:
Ziljsko nošo skozi čas je podrobno predstavila dr. Marija Makarovič v knjigi »Slovenska ljudska noša v besedi in podobi – Zilja«, ki je izšla leta 1991 v Ljubljani. Ugotovila je, da so že v 18. stoletju pisci opazili, da je ziljska praznična noša nekaj posebnega, zato je bila deležna več opisov kot noše v drugih predelih.
O noši je v 18. stoletju npr. pisal Balthasar Hacquet, ki je posebej opozoril na izredno kratko krilo ziljske ženske noše. Hacquetove opise je bistveno dopolnil in popravil Urban Jarnik, ki je leta 1813 prispeval tehten opis in razpravo o ziljski noši. Jarnik je tudi eden od redkih, ki je opozoril na razlike v vsakdanji in pražnji noši.
V 19. stoletju so se pri ziljski noši pojavile nekatere spremembe. Takrat je tudi nastala podoba noše kakor jo poznamo danes. Pri moški noši je npr. v 19. stoletju izginila nabornica pri srajci, telovnik ni bil več rdeč, temveč rožast, suknjič ni bil več rjav, temveč temnomoder ali temnozelen, v modo so prišle svilene in rožaste ovratne rute, pod klobukom pa so moški začeli nositi dolgo svileno čepico, zaključeno s čopom. V navadi so bile modre nogavice in nizki čevlji, nositi pa so začeli tudi do kolen ali čez segajoče čevlje. Pri ženski noši se je sredi 19. stol. uveljavil rožasti predpasnik, namesto prejšnjega, ki je bil modre barve. Ženske so nosile bele nogavice, v modo pa so prišle nogavične podveze. Uveljavila se je naglavna ruta, ki je nadomestila prejšnje posebno pokrivalo »pintl«. Tudi prsna ruta s posebnim načinom zavezovanja je postala običajna. Novost je bila še posebno spodnje krilo, ki je bilo prirejeno za ples. Ženske so začele nositi visoke ženske čevlje, namesto vezenega pasu se je uveljavil usnjeni pas, na katerega so pritrdili razne okrasne trakove.
Skozi čas so se pri ziljski noši uveljavile nove barve, novi materiali in novi (rožasti) vzorci. Proti koncu 19. stoletja pa so se tudi Ziljani začeli oblačiti po novejši modi, ki je bila krojena pod vplivom preprostejše, po mestih in trgih značilne oblačilne mode.
Nošo iz 19. stoletja pa so Ziljani ohranili za posebne priložnosti, kot je to npr. ziljsko štehvanje.
Kdo jo nosi in ob katerih priložnosti?
Ziljsko nošo danes nosijo mlada dekleta in fantje ob ziljskem štehvanju. Pravilna priprava ziljske noše je zelo zahtevna, saj je treba nošo pripraviti na poseben način. Šele tako ziljska noša zažari v vsej svoji lepoti. Nošo je treba med letom tudi primerno shraniti.
Posebej so Ziljani ponosni na starejše podedovane noše, ki seveda izstopajo med kupljenimi. Danes noše kupujejo tudi otrokom, ki jih oblečejo pri štehvanju. Na Čajni (Nötsch) pa tudi že prirejajo posebno otroško štehvanje z namenom, da že mlade seznanijo s pomembnostjo bogatega ziljskega izročila.
Do druge svetovne vojne so bile v navadi tudi poroke v noši. Matija Majar Ziljski je na slovansko razstavo v Moskvo leta 1867 poslal šest noš, ki so med drugim predstavljale ziljsko poročno skupino in sicer nevesto, ženina, mendirarja in družico. V Majarjevi pošiljki je bila še stara noša poročenega Ziljana in noša »jezdeca« pri štehvanju. Tako že Majarjeva pošiljka v Rusijo iz leta 1867 predstavlja priložnosti, ob katerih so Ziljani oblekli praznično ziljsko nošo.
Nekaj o delih noše, barvahj, ogrinjalu, nakitu, pričeski?
Ziljska noša je sestavljena iz mnogih delov, ki so se skozi čas tudi spreminjali.
Deli moške praznične noše so danes bela srajca (srajšče), telovnik (pruštah) z vrsto srebrnimi gumbi, nad telovnikom je svilena ovratna ruta (moščə canetel, židovc) čezenj pa temen jopič (lajbič). Usnjene (irhaste) hlače do kolen so pritrjene z naramnicami (havštre). Pokrivala so čepica s čopkom (cipfla) in klobuk, k noši spadajo še nogavice in moški škornji, ki segajo čez kolena.
Deli ženske noše so bluza (valšpat), spodnje hlače s čipkami, ki so zadaj odprte. Nad njimi je spodnje krilo »rajuc«, nad tem pa še »untərfat«, nadaljnje spodnje krilo in pa bočni dodatek »hanzəlč«. Nad spodnjim krilom je »ras«, to je krilo z životcem, in seveda predpasnik, včasih tudi dva (burtah). Naprsna ruta (canetəl) je speta s sponko (medenca). Nogavice so dvojne, popacə in štendafrə, pod kolenom pa so podveze (pantlni). Obuvala so visoki čevlji, lahko so tudi nizki. Žensko pokrivalo je nekoč bilo »pintl«, danes je to ruta. Najlepši del noše pa je s pavjimi ali gosjimi tulci vezen usnjen pas.
Nekoč so imela dekleta lase spete v dolge kite, ki so jih nosile zvite na glavi. Danes pričesko skrijejo pod ruto, pričeske pa so seveda prilagojene vsakokratni modi. Nakit je zelo skromen. Barve noše so različne, predvsem je to pisana noša. Domačini poudarjajo, da so pisane barve, ki značilne za nošo in vezenine spodnje Zilje, nemško govoreči pojmovali kot »windische Farben« (slovenske barve).
So kakšna verovanja povezana z nošo?
Marija Makarovič v svoji knjigi navaja nekatera verovanja, ki so bila povezana z nošo.
Tako so na primer ženske kupile svojemu možu srajco, ker bi se menda potem bolje razumel z njo kot pa s taščo. Ponekod tudi ob petkih niso prali, ker so verovali, da oprana obleka privlači strelo. Na Zilji je še znano trunšvanje, to je vedeževanje na starega leta dan. Trunšvajo tako, da pod klobuk položijo predmet, potem pa po predmetu ugibajo o prihodnosti.
Se ziljske noše še danes izdelujejo, kdo jih izdeluje in kje jo je moč kupiti?
Ziljske noše še danes izdelujejo na Čajni (Nötsch), pasove pa izdelujejo na Tirolskem. Noše izdeluje tudi koroška domovinska ustanova »Kärntner Heimatwerk«, ki ponuja dva tipa ziljske noše, in sicer nove noše izdelane po vzorcu noše iz 19. stoletja in novokrojene moderne noše, ki so nastale na podlagi ohranjene ziljske noše iz 19. stoletja.
Nove ziljske noše kupujejo Ziljani, ki nimajo podedovanih noš ali pa so stare noše ponošene. Kupujejo jih tudi otrokom. Nove noše nabavljajo tudi koroške folklorne skupine. Domačini opažajo, da pri teh novih izdelkih noš manjka znanje, kako je te noše treba obleči, kako jih pripraviti, shraniti ipd.
Na Zilji še danes pri žegnu, štehvanju in prvem reju oblečejo večinoma podedovane noše, na katere so zelo ponosni in jih hranijo kot družinske zaklade. Zato je podedovana noša seveda nekaj izjemnega, dragocenega, kar ni moč kupiti.
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik je pred kratkim prejel tako izredno dragocenost. Gospa Mirjana Vevar, vnukinja Jaka Špicarja, je 18. junija 2008 v Kulturnem domu v Pliberku Slovenskemu narodopisnemu inštitutu Urban Jarnik izročila v varstvo in hrambo komplet ziljske ženske noše in 1 komplet ziljske moške noše iz zapuščine Jaka in Marice Špicar.
Jaka Špicar, koroški Slovenec, se je rodil 1884. leta v Skočidolu v Zgornjem Rožu. Pred skoraj sto leti je po Sketovi povesti dramatiziral Miklovo Zalo.
Ziljska dolina je kulturna pokrajina in skozi preteklost so prebivalci razvili svoj način življenja in dolini vtisnili svoj pečat. Povejte nam o Ziljski dolini, v čem je ta posebnost?
Življenje prebivalcev ob Zilji so v preteklih stoletjih oblikovale naravne danosti, ki so se bistveno razlikovale od drugih pokrajin južne Koroške. Pokrajini je dala svojstven pečat reka Zilja in njeni obširni močvirnati travniki, ki jih Ziljani imenujejo »ogi« (logi). Do popolne uravnave rečne struge v drugi polovici 20. stoletja se je Zilja v spodnjem toku v neštetih ovinkih »lepo zlivala« od ene strani doline do druge. Ovinke Zilje so po ziljsko imenovali »vankə«, najdemo jih tudi v besedilih za »šapanje« (tepežkanje).
Fantje so namreč dekleta, ki so jih peljali v prvi rej pri štehvanju, med drugim tepežkali takole: »Šipa, šapa, šipa, šapa, da boš meva təkaj panku, čokər ma Zila vanku« (... da boš imela toliko pankrtov, kolikor ima Zilja ovinkov). Na Zilji je še živa šega, da grejo fantje na predvečer nedolžnih otrok (27. decembra) šapat dekleta, ki so jih isto leto peljali za žegen v prvi rej. Dekleta jim ob tej priložnosti podarijo srajco.
»Vanki« Zilje so nastali ob največji naravni nesreči v zgodovini južne Koroške, in sicer ob potresu leta 1348, ko se je odlomilo južno pobočje Dobrača. Odlomljene plasti so zasule več vasi in zajezile Ziljo, ki je narasla v veliko jezero. Šele počasi si je Zilja spet začela izkopavati novo strugo v obliki velikih meandrov. Ostala je močna zamočvirjenost tal. Zamočvirjenost tal so v naslednjih stoletjih pospeševali še veliki vršaji, obilni nanosi hudournikov iz stranskih grap. Nanosi so segali daleč v dolino in ovirali odtok Zilje. Zato je tekla počasi, v velikih ovinkih od ene strani doline do druge.
Nastali so obsežni močvirnati travniki ob vodi, za govedorejo in poljedelstvo neprimerne površine s kislo travo. Prebivalci so jih začeli izkoriščati za intenzivno konjerejo, in sicer Noričanov. Še pred prvo svetovno vojno so v krajih z najobširnejšimi močvirji ali »ogi«, v okolici Ziljske Bistrice in Blač, redili 23 do 39 konj na 100 ljudi.
Z rejo Noričanov so Ziljani zasloveli daleč naokoli. Izreden gospodarski pomen je imela reja Noričanov v preteklosti, pred izgradnjo železnice v Ziljsko dolino (1894). Takrat so Ziljani kot »žamarji« (tovorniki) in furmani (vozarji) prevažali razno blago daleč preko mej na sever in jug. Na furmanstvo in tovorništvo spominjajo tudi ziljske ljudske pesmi, kot npr. Moj puəbəč bura v vašče gəré (Moj fantič vozi v laške goré), Žamar mə čriəz Ture bura (Žamar mi vozi čez Ture).
V nemških virih iz 15. stoletja se ziljski žamarji pojavljajo tudi z oznako »Windische Säumer« (slovenski žamarji) in oznako »Säumer an der Gail« (žamarji na Zilji).
V stikih z oddaljenimi kraji, kamor so tovorili, so se srečevali Ziljani s tujimi jeziki, spoznavali so nove oblačilne sestavine in druge kulturne prvine. Zato je že takrat bil na Zilji opazen vpliv splošne evropske preprostejše oblačilne mode. V času razcveta dejavnosti so dosegali »žamarji« in »furmani« v primerjavi s prebivalci drugih družbenih plasti v istem okolju razmeroma visoko življenjsko raven. Med drugim so to kazale tudi njihove stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Poleg slovenskega materinega jezika so govorili nemško, nekateri tudi italijansko. Dogradnja železnice je pomenila konec furmanske obrti na Zilji. Od zadnjega desetletja 19. stoletja so se začeli Ziljani prav zaradi tega izseljevati v tuje kraje, predvsem v Ameriko.
Čeprav je zamrlo furmanstvo, Ziljani še vedno gojijo Norike. Tako spremljajo konji prebivalce Zilje že stoletja in še vedno imajo do njih tako kot v preteklosti poseben in spoštljiv odnos. V središču pozornosti so zlasti ob štehvanju.
Poleg bogato ohranjenih šeg in navad se je na Zilji do danes ohranilo posebno ziljsko narečje z arhaičnimi jezikovnimi oblikami in izrazi ter nekaterimi jezikovnimi značilnostmi zahodnih Slovanov.
»Tam kjer teče bistra Zilja – se po dolini lepo zvija, tega kraja jaz pozabim ne« – kjer moja zibka tekla je – je samo ena od ziljskih pesmi. Koliko posebnih običajev je še ohranjenih, način kako se ohranjajo, kdo skrbi za to?
Na Zilji so ohranjeni številni posebni običaji, saj so prav zaradi njihove posebnosti bili deležni večje pozornosti že v starejših zapisih in tudi današnjih razpravah. Omenili smo že, da je dr. Marija Makarovič leta 1991 napisala temeljno študijo o ziljski noši, ki je leta 1992 izšla tudi v nemškem jeziku. Krščanska kulturna zveza je pripravila tudi posebno razstavo, ki je bila na ogled v raznih krajih Koroške, Primorske in Slovenije.
Ziljski svatbi je posvetila pozornost mag. Helena Ložar Podlogar v knjigi »V adventu snubiti – o pustu ženiti / Svatbene šege Ziljanov«. Knjiga je izšla pri inštitutu Urban Jarnik leta 1995 in predstavlja ziljsko svatbo v starejših zapisih in današnji obliki. Ziljski svatbi je posvetil pozornost tudi Lajko Milisavljevič, ki je leta 1976/77 z Mešanim pevskim zborom »Rož« iz Šentjakoba v Rožu predstavil projekt »Vascit pr Zile«. Z glasbenim projektom je opozoril predvsem na bogastvo ziljskih svatbenih pesmi. Leta 1996 je Lajko Milisavljevič z zborom »Rož« izvedel projekt »Oj, tan stoji na lipa«, v katerem so se posvetili pesmim ziljskega žegna, štehvanja in prvega reja.
Ziljska pevska skupnost »Singgemeinschaft Oisternig« je leta 1999 ob 50-letnici obstoja pripravila poseben simpozij z naslovom »Hochzeit an der Gail – Svatba na Zilji«, na katerem so v središču pozornosti bile tudi slovenske ziljske svatbene pesmi. Leta 2004 je pevska skupnost »Singgemeinschaft Oisternig« pripravila zelo zanimiv simpozij o ziljskih mrliških pesmih z naslovom »Sterben müssen wir alle – Umriete murma vsi enkrat (Umreti moramo vsi)«.
Naš inštitut – to je Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik – je v letu 1999 izdal zgoščenko koroških koledniških pesmi z naslovom »Eno pesem hočmo peti – Koledovanje na Koroškem«. Zgoščenko je pripravil Lajko Milisavljevič, pokojni vneti zbiralec ljudskih pesmi, ki je posnel avtentično gradivo pri raznih koledovanjih na Koroškem. Na Zilji se je
ohranila posebna vnebohodna kolednica. Otroci ob vnebohodu hodijo po hišah in zaželijo dobro letino. Ta običaj je znan le v Zahomcu. V nekaterih krajih Zilje se je ohranilo še koledovanje otrok na predvečer svetih treh kraljev, ki jih spremljajo tudi perhte, nadete v kožuhe in masko, opasane z verigo in kravjimi zvonci.
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Krščanska kulturna zveza že pripravljata zbirko ljudskih pesmi iz zapuščine pokojnega Lajka Milisavljeviča. Lajko Milisavljevič je v Ziljski dolini posnel nad 500 enot. Ob snemanju ljudskih pesmi je Lajko Milisavljevič dokumentiral tudi pripovedke ter šege in navade pri štehvanju in ziljski svatbi.
Največje bogastvo na Zilji – to je slovensko narečno bogastvo – pa je na žalost v primerjavi z drugimi sestavinami kulturne dediščine na Zilji bilo najmanj raziskano. To je huda vrzel, ki jo – če bomo še čakali – ne bo mogoče več zapolniti.
Duhovnik z Zilje Urban Jarnik, narodnoznanstvenik in slavist, po katerem nosi ime tudi vaš inštitut je leta 1813 opisal običaj štehvanja. Bi nam na kratko opisali običaj štehvanja?
V Slovenskem etnološkem leksikonu je Helena Ložar Podlogar o štehvanju zapisala, da je to kmečka oblika rimske viteške igre (kvintane). Štehvanje je konjeniška igra ki jo prireja fantovska skupnost – konta v posameznih vaseh oz. farah v Ziljski dolini, vsako leto ob žegnanju ali na binkoštni ponedeljek (Zg. in Sp. Bistrica). Štehvovci jezdijo neosedlane okrašene težke ziljske kobile (moare). Med dirom z železnim količem (štehvan, kovleč) zbijajo na drog (štebeh) nasajen sodič, čebrič (bariglca), ki je v treh pasovih ovit z leskovimi obroči. Zajezdi se ponavljajo toliko časa, dokler ni sodič razbit. Sledijo zajezdi za obroče, ki jih mož ob štebhu sproti pobira, posameznega podrži štehvovcu, da bi ga med dirom nasadil na kovleč.
V ziljsko nošo oblečene dečle podelijo štehvovcu, ki se je najbolj izkazal, kranclč. Možu ob štebhu zaupajo njegovo ime in ta poskrbi, da zmagovalec na svoj kovleč med dirom ujame kranclč. Sledi prvi (visoki) rej pod lipo z značilnimi obrednimi pesmimi in plesom.
Praznik žegnanja se začne s sveto mašo, pri kateri so navzoča tudi dekleta in fantje v značilni ziljski noši. Po maši fantje pred cerkvijo zapojejo ljudske pesmi med katerimi so splošno znane ljudske pesmi in značilne ziljske pesmi. Po maši se pri družinah zberejo povabljeni sorodniki in prijatelji na prazničnem kosilu, katerega sestavni del je značilna ziljska »čisava župa«. Glavni del praznovanja – štehvanje – se začne proti popoldnevu s sprevodom muzikantov, jezdecev in deklet, ki se skupno pomikajo na kraj štehvanja. Štehvanje privabi danes poleg domačinov, znancev in sorodnikov tudi vrsto turistov iz domačih in tujih krajev.
Ko zmagovalec prejme kranclč se sprevod fantov in deklet pomakne do plesišča (navadno je to vaška lipa), kjer fantje in dekleta zapojejo obredno pesem »Bug nan dajte n dober čas« in odplešejo Prvi rej (prvi ples) ali Visoki rej (praznični ples). Nato pod lipo zapojejo ljudske pesmi in s tem obred štehvanja zaključijo.
V 50. letih 20. stol. se je štehvanju posebno posvetil Niko Kuret, ki je iskal njegov zgodovinski okvir in poskrbel za snemanje filma (sinemaskop), ki je v Firencah na festivalu dobil prvo nagrado. Kuret je pripravil scenarij za resno filmsko produkcijo, hkrati je film o štehvanju najboljši dosežek na področju tedanjega slovenskega etnografskega filma.
Rezultat Kuretovega raziskovanja je njegova knjiga Ziljsko štehvanje in njegov evropski okvir (1963).
Povejte nam se o inštitutu Urban Jarnik, o vasem delovanju, o načrtih ...
Sistematično raziskovanje etnološke dediščine na Koroškem že poteka 25 let. Krščanska kulturna zveza je leta 1983 med svoja delovna področja sprejela zbiranje in proučevanje narodopisnega blaga na Koroškem. Z ustanovitvijo narodopisnega oddelka pri Krščanski kulturni zvezi je etnološka dejavnost močno narasla, zato se je Krščanska kulturna zveza odločila za novo obliko organizirane etnološke dejavnosti na Koroškem.
Leta 1992 je Krščanska kulturna zveza sprejela pravila Slovenskega narodopisnega inštituta URBAN JARNIK in ustanovila inštitut. Maja 1994 je bilo ustanovljeno Narodopisno društvo URBAN JARNIK, ki je odslej pravni nositelj Slovenskega narodopisnega inštituta URBAN JARNIK.
Inštitut se posveča etnološkim raziskavam, v katera so vključena tudi zgodovinska in jezikovna vprašanja. Težišča inštitutskega delovanja so terenske raziskave, priprava publikacij in znanstvenih srečanj in občasne razstave. Arhivska dejavnost in avdiovizualne dokumentacije dopolnjujejo etnološko raziskovalno dejavnost na dvojezičnem območju Koroške.
Program je izredno razvejan in sega na vsa področja etnološke kulturne dediščine. Med večjimi projekti je bila serija »Tako smo živeli – Življenjepisi koroških Slovencev«, v kateri sta Krščanska kulturna zveza in inštitut Urban Jarnik izdala 12 knjig življenjepisov koroških Slovencev.
Inštitut Urban Jarnik dokumentira življenjske zgodbe, krajevno zgodovino, društveno življenje, družbeni in gospodarski razvoj, arhitekturno dediščino in bivalno kulturo, nošo in oblačilno kulturo, šege, zdravilstvo, pripovedništvo, ljudsko pesem, otroške igre, narečje, jezikovno situacijo in etnično identiteto koroških Slovencev.
Inštitut se tudi vključuje v razne raziskovalne projekte drugih ustanov in v čezmejne projekte. Stalnica so Zablatnikovi dnevi, ki jih inštitut organizira letno v spomin dr. Pavletu Zablatniku, ustanovitelju in najpomembnejšemu narodopiscu koroških Slovencev v 20. stoletju. V okviru Zablatnikovih dnevov je inštitut Urban Jarnik pripravil med drugim tudi simpozije o Urbanu Jarniku, (duhovniku in narodnem buditelju, po katerem je naš inštitut poimenovan), o Pavletu Zablatniku, ki je med ustanovitelji inštituta in o Josipu Šašlu, pravniku in narodopiscu iz Slovenjega Plajberka.
Simpozij o Matiju Majarju Ziljskem je leta 2002 ob 110-letnici njegove smrti potekal na Karlovi Univerzi v Pragi. Takrat smo tudi blagoslovili Majarjev novi nagrobni kamen na Olšanskem pokopališču v Pragi, kjer je Matija Majar pokopan.
Pred nedavnim pa nas je pot zanesla še v Bruselj, kjer smo stali ob Majarjevih nošah iz 19. stoletja, ki so ob koncu predsedovanja Slovenije Evropski skupnosti našle v pot v prestolnico Evrope – v Bruselj.
Bi še kaj dodali, kakšno misel, željo:
Dodala bi le še ziljsko pesem iz zapuščine Lajka Milisavljeviča.
Zila ma wanče
mpa potə maja ride;
čej je moj fantəč,
da təkə dowgə na pride!
