Lahko rečem sedaj, da nič ni mogoče. Zapuščam hišo, se ustavim pred njo in strmim v dolino. Kmalu bo deževalo! Oblaki že znižujejo senco nad mestom. Močan veter ravna in pometa geometrične terase. Zrak, ki diši sladko. Ovratniki in kašmirskih šal. Zaščitene oči. Čudim se, od česa, ko ni sonca.
Potem se pojavi nekdo in reče, poglej oblaki oblikujejo steno.
Prevzemajo me občutki odtekov sive, modre in tišine. Velikanskost neba in simfonije v ozadju. Znoj listov na palmovih drevesih in skladnost objema vetra. Ta čustveni ples dreves. Barvni občutek. Majhne padajoče kapljice dežja, kot sladka glasba.
Voda je sekala pot v potoke in ob brazdah geometričnih teras mimo kovinske mize.
Pričakovanje! Na koncih okrašeno kot harmonija. Kuha in vre. Romarji, pustolovci, begunci! Polja padajo iz neba v hladno zeleni in zeleno rumeni barvi. V trenutku je nebo obarvano z rdečkasto mego. Mrak in luči mesta, ki se prižigajo. Gledam v obriše upogibajočih se glav palmovih dreves in cipres kadeča se in stremeča v tla.
Na poti sem in iščem rdečo rožo v prepovedanem vrtu. Na moji poti je polno zaprek. Kot izgubljene besede z jezika. Premikam se korak za korakom. Poti ni konca. Bom sploh kdaj našla svojo rdečo rožo? In ali bo ona ključ, ki bo odklepala moreče sanje zgodovine in sedanjega časa?
Potujem po poteh manj potovanih. Žari kot sneg. Črni led, potrosen s sladkorjem. Sveži sledovi tac. Deževalo je na obeh straneh. Potoki limoninih kapljic, spajajočih se z blatno vodo geometričnih teras. Svetlikajoči se koščki stekla, raztreseni po terasah. Nazobčana skala. Čas, ki stoji po nepričakovem mrazu. Megla, ki se dviguje od zgoraj. Srebrno rumene in mode ribe. Padajoči sončni žarki v svetlo vijoličasti in zeleni. Mavrica na novo rojena.
Prisluhnite glasbi mojega srca. Kako se potaplja in vrti med golim plesom v temni sobi z molčečo lučjo. Ena sama roža veni v vročini.
Prisluhnite glasbi mojega srca, ki potuje po dišavnih vrtovih moje duše.
Pridite, vzemite mojo roko!
Sanaa, Jemen 1. novembra 2007
Lahko rečem sedaj, da nič ni mogoče. Zapuščam hišo, se ustavim pred njo in strmim v dolino. Kmalu bo deževalo! Oblaki že znižujejo senco nad mestom. Močan veter ravna in pometa geometrične terase. Zrak, ki diši sladko. Ovratniki in kašmirskih šal. Zaščitene oči. Čudim se, od česa, ko ni sonca.
Potem se pojavi nekdo in reče, poglej oblaki oblikujejo steno.
Prevzemajo me občutki odtekov sive, modre in tišine. Velikanskost neba in simfonije v ozadju. Znoj listov na palmovih drevesih in skladnost objema vetra. Ta čustveni ples dreves. Barvni občutek. Majhne padajoče kapljice dežja, kot sladka glasba.
Voda je sekala pot v potoke in ob brazdah geometričnih teras mimo kovinske mize.
Pričakovanje! Na koncih okrašeno kot harmonija. Kuha in vre. Romarji, pustolovci, begunci! Polja padajo iz neba v hladno zeleni in zeleno rumeni barvi. V trenutku je nebo obarvano z rdečkasto mego. Mrak in luči mesta, ki se prižigajo. Gledam v obriše upogibajočih se glav palmovih dreves in cipres kadeča se in stremeča v tla.
Na poti sem in iščem rdečo rožo v prepovedanem vrtu. Na moji poti je polno zaprek. Kot izgubljene besede z jezika. Premikam se korak za korakom. Poti ni konca. Bom sploh kdaj našla svojo rdečo rožo? In ali bo ona ključ, ki bo odklepala moreče sanje zgodovine in sedanjega časa?
Potujem po poteh manj potovanih. Žari kot sneg. Črni led, potrosen s sladkorjem. Sveži sledovi tac. Deževalo je na obeh straneh. Potoki limoninih kapljic, spajajočih se z blatno vodo geometričnih teras. Svetlikajoči se koščki stekla, raztreseni po terasah. Nazobčana skala. Čas, ki stoji po nepričakovem mrazu. Megla, ki se dviguje od zgoraj. Srebrno rumene in mode ribe. Padajoči sončni žarki v svetlo vijoličasti in zeleni. Mavrica na novo rojena.
Prisluhnite glasbi mojega srca. Kako se potaplja in vrti med golim plesom v temni sobi z molčečo lučjo. Ena sama roža veni v vročini.
Prisluhnite glasbi mojega srca, ki potuje po dišavnih vrtovih moje duše.
