»The New Wave« - malteška poezija sedemdesetih let
Novi val malteške literarne aktivnosti, ki se pričenja z njeno politično neodvisnostjo v sedemdesetih letih, vse do dane še ni dokončan. Nekateri pesniki in pisatelji prehajajo na nove teme in oblike. Toda vodilo so še vedno mladi pesniki in pisatelji, ki imajo širok krog bralcev. poezija je vedno bila najbogatejša oblika malteške literature. Dun Karm in Ruzar Briffa in drugi, nekaj njihovih del je celo prevedenih v angleščino, so velika imena malteške literature. Skupina mladih malteških pesnikov novega vala je opustila tradicionalne oblike, ki ji je dominirala oblika beseda-slika, in ki je bila nujno ozadje pri drugih. Ti pesniki so zato označeni kot »The New Wave Poetry on Malta«, in Dobesedno izbruhnila je preko noči v sedemdesetih letih s pridobitvijo malteške politične neodvisnosti.
Kadarkoli se srečujem z Maltežani, ob srečanjih zašumijo oleandri, diši po morju, pomladi in mladosti. Izmenjamo najprej domači Bondžu (dober dan), Keif Finti (kako si) in Graci Hafna (hvala, dobro). Zgodovina Malte se vrti okrog njene strateške lege. Tako je iz feničanske besede »malat«, kar je pomenilo pristanišče, nastala Malta. Ta velja za eno izmed najboljših naravnih pristanišč v Sredozemlju. Njena lega in pristanišče, oboje sta za vedno oblikovala njeno zgodovino in zgodovina njo. Vse se vrti okrog treh strateških skal, Malte, Goza in Comina, ki nadzirajo vhod v vzhodni del Sredozemlja.
Piše se leto 1977. Angleži odhajajo z Malte, potem ko jim je skoraj sto let služila za vojaško bazo. Malteška delavska stranka pod vodstvom Doma Mintoffa, doslej edinega malteškega »statesmana«, zmaga na volitvah. Prva takšna zmaga neke delavske stranke v Sredozemlju. Vse oči so obrnjene k Malti.
Mintoffova revolucija je bila revolucija krutih resnic in vaškega humorja. Če imaš dovolj en keks, nikar ne zahtevaj dveh, je ponavljal. Svoj boj je usmeril proti instituciji malteškega viteškega reda (militantnega krščanskega reda) in za potrebe malteške vasi. Pri obojem je uspel. Malteški pesnik Novega vala Mario Azzopardi v svojih pesmih ponazarja potrebo malteške vasi z nosečnostjo in čakalnim časom. Vaščani čakajo in čakajo, opozarja. Nekega dne se boste naučili paziti na njihove duše. Mintoff se je tudi zavedal, da je treba biti skrajno vljuden z zemljo, soncem in morjem. Njegovi govori so bili zasnovani na preprostih vaških resnicah in humorju. Danes pri osemdesetih (rojen 1916, op. ur.) in pri dobrem zdravju še vedno bdi nad malteško politiko in ima svoj sedež v parlamentu (leta 1998 in 2003 ni sodeloval na volitvah, up. ur.).
26. oktobra 1996 je na volitvah ponovno zmagala malteška delavska stranka. Razumevanje malteške integracije v Evropo je svobodno razmišljanje o prihodnjih alternativah in dopolnjevanje izkušenj in znanja. Danes se Malta vse bolj razvija v trgovinski in finančni center Sredozemlja ter njegov distribucijski center z močno prostocarinsko cono. Vse te ideje so bile zanovane v času »novega vala« v sedemdesetih letih.
Namen je posredovati nekaj drugega, pomembnejšega, kot je bleščeče sonce in esmeraldno modro morje – lepoto ritmov z drhtečo malteško dušo, ki jo je ob komercialnem turizmu redko čutiti. Namen je tudi povedati o dolgo trpečih ljudeh, ki šele odkrivajo svojo politično in intelektualno neodvisnost. Pred nami je nova generacija malteških pesnikov, ki globoko ukoreninjeni vstajajo pod molčečimi temelji bogov in izpod kamnitih zidov in opuncijevih dreves in ki se šele iščejo.
Prevod iz malteščine ni lahka naloga. Jezik je mešanica semitskih in romanskih elementov, ki pri prevodu zlahka izgubi namen in pomen.
Malteška poezija žvi s svojimi ljudmi. Balade, osnovane na legendah teh starodavnih otokov, strastne in goreče pesmi, posvečene deželi in veri in bleščeč niz ljubezenskih pesmi, so obogatili ta jezik do takšne stopnje, da so dobesedno napotili otoke v petje in zvonenje. Umetnost je vstala kot feniks iz pepela. To je poezija mežikajočih oči, ki se šele oblikuje v nekaj novega in se pričenja v sedemdesetih letih spod peres mladih pesnikov. Ti so se spoprijeli s problemi sodobnega človeka nasploh. Pri tem so se osvobodili tradicionalne obliko, ko so jo uporabljali pesniki Guze Muccat Azzopardi, Dun Karm, Karmenu Vassalo, Anton Buttigieg in drugi. Ravno sedemdeseta leta bodo zapisana kot obdobje razcveta glavnih umetnosti – poezije, drame, slikarstva in glasbe. Pričujoči izbor »novega vala« je pomenila revolucijo.
Namen tega prispevka je prikazati to revolucijo malteškega človeka. Protest in čusatvenost, obup in upanje se dobesedno zaletavajo med seboj med veličastnim izbruhom svetlobe s tega malteškega konca.
Pesniki malteškega »novega vala« so: Mario Azzopardi, Victor Fenech, Oliver Friggieri, Joe Friggieri, Daniel Massa, Achile Mizzi, Lillian Scriberras in Kenneth Wain.
»The New Wave« - malteška poezija sedemdesetih let
Novi val malteške literarne aktivnosti, ki se pričenja z njeno politično neodvisnostjo v sedemdesetih letih, vse do dane še ni dokončan. Nekateri pesniki in pisatelji prehajajo na nove teme in oblike. Toda vodilo so še vedno mladi pesniki in pisatelji, ki imajo širok krog bralcev. poezija je vedno bila najbogatejša oblika malteške literature. Dun Karm in Ruzar Briffa in drugi, nekaj njihovih del je celo prevedenih v angleščino, so velika imena malteške literature. Skupina mladih malteških pesnikov novega vala je opustila tradicionalne oblike, ki ji je dominirala oblika beseda-slika, in ki je bila nujno ozadje pri drugih. Ti pesniki so zato označeni kot »The New Wave Poetry on Malta«, in Dobesedno izbruhnila je preko noči v sedemdesetih letih s pridobitvijo malteške politične neodvisnosti.
Kadarkoli se srečujem z Maltežani, ob srečanjih zašumijo oleandri, diši po morju, pomladi in mladosti. Izmenjamo najprej domači Bondžu (dober dan), Keif Finti (kako si) in Graci Hafna (hvala, dobro). Zgodovina Malte se vrti okrog njene strateške lege. Tako je iz feničanske besede »malat«, kar je pomenilo pristanišče, nastala Malta. Ta velja za eno izmed najboljših naravnih pristanišč v Sredozemlju. Njena lega in pristanišče, oboje sta za vedno oblikovala njeno zgodovino in zgodovina njo. Vse se vrti okrog treh strateških skal, Malte, Goza in Comina, ki nadzirajo vhod v vzhodni del Sredozemlja.
Piše se leto 1977. Angleži odhajajo z Malte, potem ko jim je skoraj sto let služila za vojaško bazo. Malteška delavska stranka pod vodstvom Doma Mintoffa, doslej edinega malteškega »statesmana«, zmaga na volitvah. Prva takšna zmaga neke delavske stranke v Sredozemlju. Vse oči so obrnjene k Malti.
Mintoffova revolucija je bila revolucija krutih resnic in vaškega humorja. Če imaš dovolj en keks, nikar ne zahtevaj dveh, je ponavljal. Svoj boj je usmeril proti instituciji malteškega viteškega reda (militantnega krščanskega reda) in za potrebe malteške vasi. Pri obojem je uspel. Malteški pesnik Novega vala Mario Azzopardi v svojih pesmih ponazarja potrebo malteške vasi z nosečnostjo in čakalnim časom. Vaščani čakajo in čakajo, opozarja. Nekega dne se boste naučili paziti na njihove duše. Mintoff se je tudi zavedal, da je treba biti skrajno vljuden z zemljo, soncem in morjem. Njegovi govori so bili zasnovani na preprostih vaških resnicah in humorju. Danes pri osemdesetih (rojen 1916, op. ur.) in pri dobrem zdravju še vedno bdi nad malteško politiko in ima svoj sedež v parlamentu (leta 1998 in 2003 ni sodeloval na volitvah, up. ur.).
26. oktobra 1996 je na volitvah ponovno zmagala malteška delavska stranka. Razumevanje malteške integracije v Evropo je svobodno razmišljanje o prihodnjih alternativah in dopolnjevanje izkušenj in znanja. Danes se Malta vse bolj razvija v trgovinski in finančni center Sredozemlja ter njegov distribucijski center z močno prostocarinsko cono. Vse te ideje so bile zanovane v času »novega vala« v sedemdesetih letih.
Namen je posredovati nekaj drugega, pomembnejšega, kot je bleščeče sonce in esmeraldno modro morje – lepoto ritmov z drhtečo malteško dušo, ki jo je ob komercialnem turizmu redko čutiti. Namen je tudi povedati o dolgo trpečih ljudeh, ki šele odkrivajo svojo politično in intelektualno neodvisnost. Pred nami je nova generacija malteških pesnikov, ki globoko ukoreninjeni vstajajo pod molčečimi temelji bogov in izpod kamnitih zidov in opuncijevih dreves in ki se šele iščejo.
Prevod iz malteščine ni lahka naloga. Jezik je mešanica semitskih in romanskih elementov, ki pri prevodu zlahka izgubi namen in pomen.
Malteška poezija žvi s svojimi ljudmi. Balade, osnovane na legendah teh starodavnih otokov, strastne in goreče pesmi, posvečene deželi in veri in bleščeč niz ljubezenskih pesmi, so obogatili ta jezik do takšne stopnje, da so dobesedno napotili otoke v petje in zvonenje. Umetnost je vstala kot feniks iz pepela. To je poezija mežikajočih oči, ki se šele oblikuje v nekaj novega in se pričenja v sedemdesetih letih spod peres mladih pesnikov. Ti so se spoprijeli s problemi sodobnega človeka nasploh. Pri tem so se osvobodili tradicionalne obliko, ko so jo uporabljali pesniki Guze Muccat Azzopardi, Dun Karm, Karmenu Vassalo, Anton Buttigieg in drugi. Ravno sedemdeseta leta bodo zapisana kot obdobje razcveta glavnih umetnosti – poezije, drame, slikarstva in glasbe. Pričujoči izbor »novega vala« je pomenila revolucijo.
Namen tega prispevka je prikazati to revolucijo malteškega človeka. Protest in čusatvenost, obup in upanje se dobesedno zaletavajo med seboj med veličastnim izbruhom svetlobe s tega malteškega konca.
Pesniki malteškega »novega vala« so: Mario Azzopardi, Victor Fenech, Oliver Friggieri, Joe Friggieri, Daniel Massa, Achile Mizzi, Lillian Scriberras in Kenneth Wain.
