Roke tavajo po temi. Strahovi polnijo srca, kot vetrovi v marcu. Glasovi kličejo in kličejo. Lačni smo. Tresoči v temi. Dolina se sveti. Oblaki, ki so se razpočili. Šepetanje vetrov izpod mokrih dreves. Zvok stopinj in rok. Darilo oblaka. Košček vode. Kapljica, ki jo veter sepeče.
Tvoje oči se svetijo. Svetloba pleše kot luna na vodi, kot da bi v globinah zvezde trkale. Kot Rdeče morje, ko mrak razširi roke čez njega. Polne toplote zime in drhtenja jeseni.
Smrt, rojstvo, tema, luč.
Zvok joka me prebudi. Večer že na veliko zeha in oblaki lijejo težke solze. Tvoje oči mi prihajajo z dežjem. Z valovi Rdečega in Arabskega morja, z zvezdami in školjkami. Kot da bi se svetile, kot svetilnik. A nič jih ne prekriva.
Skoraj slišim prihajajoči jemenski vihar in bliske s strehe gora in ravnin. To bo takrat ko bodo možje in vetrovi pustili sledi na zemlji. Skoraj slišim palme, kako pijejo dež in objokujejo vasi.
Ali nasmeh čaka na nove ustnice?
V mladem svetu jutri?
In dobre sanjače.
Prodajalci grozdja pobirajo košare. Oči mojega ljubljenega sta postali dve zvezdi.
Milijoni, ki težko delajo, so goli. Raztrgani.
Milijoni, ki jočejo, pojejo, trpijo.
Jutri tukaj, na tem koncu sveta. Mi smo luč in luč je v nas. Valovanje iz utišane noči, iz razpok okovov in rok, iz koncev sten, ki so skrivali, da se jih ne bi omenjalo. Rože, ki so venele doma in oči, polne strahu.
Jutri, tukaj, na tem koncu sveta, bo zgodovina spraševala o meni.
O domovih, potopljenih v temi.
O zvokih, potopljenih v smeh.
O nogah, ki tečejo.
Jutri, tukaj, na tem pobočju zelenih geometričnih teras, zavitih v oblake.
Pristala sem v deželi, o kateri so pripovedovalci pripovedujejo zgodbe, legende, molitve. O palmovih drevesih počasnih senc in z mehkim mrmranjem. Dežela, ki omami in pušča občutek odrevenelosti v svojih toplih žilah. Uničuje spomine oddaljenih zvenečih odmevov. Skušnjave daljnih pristanišč in letnih časov v krogih.
Gost bršljan, star kot čas, zmeden od občutka, da se nikoli ne bo prebudil.
Poslušaj, povem ti o bogastvih, ki bi prikovale tvoje oči v globine nevidnega sveta. Dobro glej in videl boš, ali pa ne moreš? Svet je nosec od vrtenja in trpljenja. Od izbruha gline, Od izbruha , ki so bile Atene in potem Rim.
Svetilniki poti so v očeh umrlih.
* * *
Zdaj je začetek za morje.
In ti? Jaz sem jambor in nič ni višjega od mene.
Zdaj je začetek zemlje.
Naša telesa so pomoli poplav in v razvalinah ni nič drugega kot oceani.
Sana`s Jemen, oktobra 2011
Amna Nassiri:
Roke tavajo po temi. Strahovi polnijo srca, kot vetrovi v marcu. Glasovi kličejo in kličejo. Lačni smo. Tresoči v temi. Dolina se sveti. Oblaki, ki so se razpočili. Šepetanje vetrov izpod mokrih dreves. Zvok stopinj in rok. Darilo oblaka. Košček vode. Kapljica, ki jo veter sepeče.
Tvoje oči se svetijo. Svetloba pleše kot luna na vodi, kot da bi v globinah zvezde trkale. Kot Rdeče morje, ko mrak razširi roke čez njega. Polne toplote zime in drhtenja jeseni.
Smrt, rojstvo, tema, luč.
Zvok joka me prebudi. Večer že na veliko zeha in oblaki lijejo težke solze. Tvoje oči mi prihajajo z dežjem. Z valovi Rdečega in Arabskega morja, z zvezdami in školjkami. Kot da bi se svetile, kot svetilnik. A nič jih ne prekriva.
Skoraj slišim prihajajoči jemenski vihar in bliske s strehe gora in ravnin. To bo takrat ko bodo možje in vetrovi pustili sledi na zemlji. Skoraj slišim palme, kako pijejo dež in objokujejo vasi.
Ali nasmeh čaka na nove ustnice?
V mladem svetu jutri?
In dobre sanjače.
Prodajalci grozdja pobirajo košare. Oči mojega ljubljenega sta postali dve zvezdi.
Milijoni, ki težko delajo, so goli. Raztrgani.
Milijoni, ki jočejo, pojejo, trpijo.
Jutri tukaj, na tem koncu sveta. Mi smo luč in luč je v nas. Valovanje iz utišane noči, iz razpok okovov in rok, iz koncev sten, ki so skrivali, da se jih ne bi omenjalo. Rože, ki so venele doma in oči, polne strahu.
Jutri, tukaj, na tem koncu sveta, bo zgodovina spraševala o meni.
O domovih, potopljenih v temi.
O zvokih, potopljenih v smeh.
O nogah, ki tečejo.
Jutri, tukaj, na tem pobočju zelenih geometričnih teras, zavitih v oblake.
Pristala sem v deželi, o kateri so pripovedovalci pripovedujejo zgodbe, legende, molitve. O palmovih drevesih počasnih senc in z mehkim mrmranjem. Dežela, ki omami in pušča občutek odrevenelosti v svojih toplih žilah. Uničuje spomine oddaljenih zvenečih odmevov. Skušnjave daljnih pristanišč in letnih časov v krogih.
Gost bršljan, star kot čas, zmeden od občutka, da se nikoli ne bo prebudil.
Poslušaj, povem ti o bogastvih, ki bi prikovale tvoje oči v globine nevidnega sveta. Dobro glej in videl boš, ali pa ne moreš? Svet je nosec od vrtenja in trpljenja. Od izbruha gline, Od izbruha , ki so bile Atene in potem Rim.
Svetilniki poti so v očeh umrlih.
* * *
Zdaj je začetek za morje.
In ti? Jaz sem jambor in nič ni višjega od mene.
Zdaj je začetek zemlje.
Naša telesa so pomoli poplav in v razvalinah ni nič drugega kot oceani.
