Ali veš, kako je biti brez okovja? Jaz pravim »odkovan«, biti svoboden, osvobojen, neoviran. Beseda »brez okovov« gre še korak dalje, je enostavno »svoboda«. Svoboda, o kateri poje Bob Marley.
* * *
Mrak pada na mesto, ki gori pod gumami in pod nogami. Črni dim piha na zahod. Trohneče glavno mesto z vonjem prihodnjih privlačnosti. Študentje so mirni, toda mladi se jim pridružijo z drugačnim klicem. Nekateri gledajo, stojijo in se čudijo. Drugi tečejo. Cesto prekrijejo s steklom in plastiko. »Window shopping« ali nakupovanje z okna pomeni, da ga razbijejo. Ljudje »kupujejo« vse, kar so si vedno želeli, da bi imeli. Kar so mislili, da jim enostavno pripada.
Preko mosta uniforme, čelade. Oklepniki. Stojijo, dokler ni dano povelje, levo desno, levo. Njihova prisotnost vzbuja strah in beg. Nihče si ne upa izzivati čelad. Ljudje se razpršijo kot koščki stekla. Na koncu je sreda.
Celo v gorah ni tišine. Ampak suho prašno grmenje brez dežja. Rdeči mrki obrazi, ki mrmrajo, kot da so skala in voda. In voda. Izvir. Suh znoj in noge v pesku. Ne moreš ne stati, ležati ali sedeti. Rdeča luč na znojnih obrazih iz žepne svetilke. Po mrzli tišini na vrtovih. Kričanje in jok. Zapor in palača. Odsev. Spomladanska nevihta na oddaljenih gorah.
Mi ki živimo umiramo! Z malo potrpežljivosti. Ti, ki obračas kolo in pogleduješ za vetrom. Tok pod morjem. Gori, gori. Gori. Beli stolpi. Prašna drevesa. Znojna reka. Olje in katran. Plavajoči čoln v toku. Rdeča jadra. Široka! Glasba, ki se plazi po vodi. O mesto, mesto! Ropotanje in čenčanje od znotraj. Ob divji uri, večerni uri. Neobrito mesto z žepom, polnim rozin. Stopajoče med dvema življenjema. Sreda je.
Najine poti so se srečale pred leti. Sedaj si ponovno tukaj, v mojem življenju, v mojem pristanišču. Ravno ko sem mislila, da je ladja že odplula. Tokrat čutim svetlobo. Pod podplati. Po vsakem dogodku. Rešnost. Rdeče in zlato. Pljuskanje dveh obal.
Govori. Govori mi. Zakaj nikoli ne govoriš. Govori. Na kaj misliš? Kaj misliš? Nikoli ne vem, kaj misliš. Misli! Tvoje polne roke. Nisem mogla govoriti. Moje oči pešajo. Nisem ne živa ne mrtva. Nič.
Pojoča suha trava. Padajoči stolpi. Neresnično. Glasovi, ki pojejo iz praznih cistern in izčrpanih vodnjakov. Tope korenine v spomladanskem dežju. Malo življenja suhim gomoljem Po prvem nalivu se ustavimo in gremo na sonce. Ne gre za količino, gre za kvaliteto in za – vztrajnost.
Vetrovi sprememb, ki naredijo stare vizije zastarele. Notranji nemir. Okrog in okrog. Odločilni trenutek. Čas za čaščenje bogov. Sreda je vendar.
Ali veš, kako je biti brez okovja? Da se zemlja dviga iz sna in išče. Da puščava divja kot cvetoči vrt na pomlad. Začutiti duševne višine. Hvaležnost. Stik z osnovnimi elementi. Sprejemanje božje volje. Stvari, ki se vrtijo, ki imajo moč napovedovanja in govorijo resnico. Povedo tako, kot je. Delovati za skupno, večje dobro. Prebujenje k večji udeležbi v življenju. Trenutek božjega blagoslova in dostop do ustvarjalnosti. Črpanje iz višjega vira.
Sana`a, Jemen, 7. februarja 2008
Ali veš, kako je biti brez okovja? Jaz pravim »odkovan«, biti svoboden, osvobojen, neoviran. Beseda »brez okovov« gre še korak dalje, je enostavno »svoboda«. Svoboda, o kateri poje Bob Marley.
* * *
Mrak pada na mesto, ki gori pod gumami in pod nogami. Črni dim piha na zahod. Trohneče glavno mesto z vonjem prihodnjih privlačnosti. Študentje so mirni, toda mladi se jim pridružijo z drugačnim klicem. Nekateri gledajo, stojijo in se čudijo. Drugi tečejo. Cesto prekrijejo s steklom in plastiko. »Window shopping« ali nakupovanje z okna pomeni, da ga razbijejo. Ljudje »kupujejo« vse, kar so si vedno želeli, da bi imeli. Kar so mislili, da jim enostavno pripada.
Preko mosta uniforme, čelade. Oklepniki. Stojijo, dokler ni dano povelje, levo desno, levo. Njihova prisotnost vzbuja strah in beg. Nihče si ne upa izzivati čelad. Ljudje se razpršijo kot koščki stekla. Na koncu je sreda.
Celo v gorah ni tišine. Ampak suho prašno grmenje brez dežja. Rdeči mrki obrazi, ki mrmrajo, kot da so skala in voda. In voda. Izvir. Suh znoj in noge v pesku. Ne moreš ne stati, ležati ali sedeti. Rdeča luč na znojnih obrazih iz žepne svetilke. Po mrzli tišini na vrtovih. Kričanje in jok. Zapor in palača. Odsev. Spomladanska nevihta na oddaljenih gorah.
Mi ki živimo umiramo! Z malo potrpežljivosti. Ti, ki obračas kolo in pogleduješ za vetrom. Tok pod morjem. Gori, gori. Gori. Beli stolpi. Prašna drevesa. Znojna reka. Olje in katran. Plavajoči čoln v toku. Rdeča jadra. Široka! Glasba, ki se plazi po vodi. O mesto, mesto! Ropotanje in čenčanje od znotraj. Ob divji uri, večerni uri. Neobrito mesto z žepom, polnim rozin. Stopajoče med dvema življenjema. Sreda je.
Najine poti so se srečale pred leti. Sedaj si ponovno tukaj, v mojem življenju, v mojem pristanišču. Ravno ko sem mislila, da je ladja že odplula. Tokrat čutim svetlobo. Pod podplati. Po vsakem dogodku. Rešnost. Rdeče in zlato. Pljuskanje dveh obal.
Govori. Govori mi. Zakaj nikoli ne govoriš. Govori. Na kaj misliš? Kaj misliš? Nikoli ne vem, kaj misliš. Misli! Tvoje polne roke. Nisem mogla govoriti. Moje oči pešajo. Nisem ne živa ne mrtva. Nič.
Pojoča suha trava. Padajoči stolpi. Neresnično. Glasovi, ki pojejo iz praznih cistern in izčrpanih vodnjakov. Tope korenine v spomladanskem dežju. Malo življenja suhim gomoljem Po prvem nalivu se ustavimo in gremo na sonce. Ne gre za količino, gre za kvaliteto in za – vztrajnost.
Vetrovi sprememb, ki naredijo stare vizije zastarele. Notranji nemir. Okrog in okrog. Odločilni trenutek. Čas za čaščenje bogov. Sreda je vendar.
Ali veš, kako je biti brez okovja? Da se zemlja dviga iz sna in išče. Da puščava divja kot cvetoči vrt na pomlad. Začutiti duševne višine. Hvaležnost. Stik z osnovnimi elementi. Sprejemanje božje volje. Stvari, ki se vrtijo, ki imajo moč napovedovanja in govorijo resnico. Povedo tako, kot je. Delovati za skupno, večje dobro. Prebujenje k večji udeležbi v življenju. Trenutek božjega blagoslova in dostop do ustvarjalnosti. Črpanje iz višjega vira.
