Oblaki se zbirajo, dež pade. Oblaki se razpršijo brez dežja, človek in živali umrejo.
V puščavah Južne Arabije ni menjajočega ritma letnih časov. Ampak prazno prostranstvo, kjer spreminjajoča temperatura označuje prehod časa in let. Grenka dežela, ki ne pozna milosti. Ljudje tam živijo in generacije so pustile od oglja očrnele kamne taborov in nekaj sledi. Drugod so vetrovi izbrisali njihove sledi.Tam živijo, ker je to svet, v katerega so rojeni. Živijo življenje svojih prednikov, sprejeli so stisko in samoto, drugega načina ne poznajo. V tem svetu ni popuščanja za slabosti telesa in duha. Toda v sebi nosijo koprnenje vrnitve slabotni ali močni, takšna je njihova nrav. Ker ta kruta dežela lahko vzbudi občutke, ki se ne dajo primerjati z visoko vročino. Tja sem sla se ravno pravočasno, da sem zapisala nekaj pripovedne poezije predno jo spomin izbriše. In predno je človek izgubil boj z naravo.
Oh, kako se moje srce trga zaradi Dhayma. Kot vrv je na bobnu. Čustva poskušam zatreti, toda plamena ni mogoče pogasiti. Kako grenko je moje zdravilo. Še grenka zelišča ne morejo ozdravijo srca tistih, ki ljubijo. Dogodilo se mi je vse mogoče in vse naenkrat. V mojih prsih se vre in bodo vsak čas prekipela kot kava v loncu, narejenem v AlAhsi. Hlastno sem pogoltnil zemljo in nebo. Toda zame to ni bila niti piščančja hrana. Oceane bi izpil na požirek, pogoltnil leta. Kot plašč so iz surove volne, ki ga vržeš prek ramen. Odel sem se v temo noči, nabiral sem zvezde. Z vso nevoljo in jezo, ki sem jo težko krotil. Oh, jezdec mesecev od poletja nepremagan. Oh, bog pošlji nam noč polno oblakov, ki jih ne bodo razpršili vrtovi. Ki bo držala obljubo s poplavami. Vzpenjam se na skalo. Lepa skala, ki so jo temno krili sokoli naredili za svoje bivališče. Moje srce, ki ga obračajo kotaleči se vetrovi. Kot pena in prah, ki pihata s površine puščavskega bazena, zapuščena od hudournika. Oh, bog podari nam noč bliskajoče se strele in težkih oblakov. Ki bodo prinesli dež iz alHazma, iz AlJawf. Takrat se bo silna struja vode izlila v fine grebene puščavske sipine. Na veliko veselje obdelovalcev. Ki bodo namakati svoje veličastne palme iz vodnjakov. Osvežila bo kamele, oslabljene od paše na pašnikih oddaljenih od vode v obdobju vročine. Kamele z vratovi, tako milimi in ljubkimi, kot so tiste gazel, dobro pokritimi z maščobo in volneno dlako. Noge pa dolge, črne barve in vitkim vratom. Nekaj srebrastega imajo za ušesi.
Težek oblak se vali in sledi drugim. O, veličastna tema in bliskajoča se svetloba. Ona ljubi moškega, ki zajema vodo iz vodnjaka. Tudi on jo ima rad. S prazničnim veseljem in lahkotnimi koraki gre naravnost na srečanje ob vodnjaku. Ustnice so kot rdeči korali. Trop kamel, ki je vse to opazovala, je zgrožena. Samo bog pozna namere duš in njihove skrivnosti. Zate bom prosil noč, da se bo razprostirala od vzhoda, ji je rekel. Bliskajoča se svetloba in silni grom sta nezmotljivaznaka prihajajočega dežja. Kakor hitro oblaki odplavajo, jim drugi sledijo po isti poti. Dež naredi cvetove na širni prazni neizmernosti, ki leži razgaljena kar tako. Kamele se sedaj zdijo črne kot indigo. Kot oprana pobočja po nalivu dežja. Kot princ, ki jaha na čelu svoje vojske, ko se množica nomadov kosa za vodo vodnjakov. Oh, sel na kameli iz Omana, ki krmari po poti skozi valjajoče se kamnite hribe. Njegov obris od daleč zgleda kot hitro premikajoči se predmet. Premaguje daljavo po širni prazni planoti. Njegove noge veslajo kot plavalčeve roke, njegova barva se zdi rdečkasta, njegovo jezdenje čarobno. Čeprav ne leti in niti ne teče, se zdi kot ladja na morju, ki polzi na valovih. Zemlja in nebo, naj tvoji težki oblaki spustijo dež!. Jezdec se zdi kot gazela v teku. Kot zgubane zavese dežja, ki lijejo na zemljo. Dež, ki namaka korenine palm, njihovo rumenkasto steblo in veje, polne mladih dateljnov. Na njih zaviti iščejo zaščito. Palmovi kodri so poškropljeni s parfumom. Sive puščice dežja padajo. Nevihta buči. Nebesna voda škropi po peščenih hribih. Blisk strele v temi. Kot svetlikajoče se jeklo indijskih mečev. Medtem pa oblaki potujejo proti grebenu peščenih hribov. Gore so namočene z dežjem. O, jezdec kamele, ki potuje po prazni divjini. Čuvaj se krajev, kjer prebivajo ljubljeni. Kot nočne sanje sploh nikoli niso obstajale.
Ali niso bile sanjane. Kot valovi morja, ki jih nihče ne zmore zaustaviti. Celo oblaki nad vrhovi hribov so obliti z vodo. Tam gori nad oblaki biva brezmejna svoboda. Oh, jezdec iz Omana, štej peščena zrna sipine! In potovanje devetdesetih let. Zrna kot biser, maziljen z milino in lepoto, ki ga ne kupi noben denar. Ni cene za nekaj tako dragocenega. Za nas je vsako zrno v zemlji vreden boja. Ko njegova vrata odprta v vojni, slavimo. Nekoč je dva tisoč šotorov v puščavi taborilo okrog vodnjakov. Devetdeset mož z obeh strani je bilo ubitih, ko je sovražno pleme poskušalo zavzeti peščene hribe. Ta zemlja je naša in od nikogar drugega. In puščava lahko zapre nase vodnjake, iz katerih zajemamo vodo..
Sanaa, Jemen 18. novembra 2004
Opomba:
Hazem, Aljawf, središče vzhodne jemenske province, ob obronkih puščave AlRub AlKhali.
Prazni trikotnik. Oman je sosednja država.
Oblaki se zbirajo, dež pade. Oblaki se razpršijo brez dežja, človek in živali umrejo.
V puščavah Južne Arabije ni menjajočega ritma letnih časov. Ampak prazno prostranstvo, kjer spreminjajoča temperatura označuje prehod časa in let. Grenka dežela, ki ne pozna milosti. Ljudje tam živijo in generacije so pustile od oglja očrnele kamne taborov in nekaj sledi. Drugod so vetrovi izbrisali njihove sledi.Tam živijo, ker je to svet, v katerega so rojeni. Živijo življenje svojih prednikov, sprejeli so stisko in samoto, drugega načina ne poznajo. V tem svetu ni popuščanja za slabosti telesa in duha. Toda v sebi nosijo koprnenje vrnitve slabotni ali močni, takšna je njihova nrav. Ker ta kruta dežela lahko vzbudi občutke, ki se ne dajo primerjati z visoko vročino. Tja sem sla se ravno pravočasno, da sem zapisala nekaj pripovedne poezije predno jo spomin izbriše. In predno je človek izgubil boj z naravo.
Oh, kako se moje srce trga zaradi Dhayma. Kot vrv je na bobnu. Čustva poskušam zatreti, toda plamena ni mogoče pogasiti. Kako grenko je moje zdravilo. Še grenka zelišča ne morejo ozdravijo srca tistih, ki ljubijo. Dogodilo se mi je vse mogoče in vse naenkrat. V mojih prsih se vre in bodo vsak čas prekipela kot kava v loncu, narejenem v AlAhsi. Hlastno sem pogoltnil zemljo in nebo. Toda zame to ni bila niti piščančja hrana. Oceane bi izpil na požirek, pogoltnil leta. Kot plašč so iz surove volne, ki ga vržeš prek ramen. Odel sem se v temo noči, nabiral sem zvezde. Z vso nevoljo in jezo, ki sem jo težko krotil. Oh, jezdec mesecev od poletja nepremagan. Oh, bog pošlji nam noč polno oblakov, ki jih ne bodo razpršili vrtovi. Ki bo držala obljubo s poplavami. Vzpenjam se na skalo. Lepa skala, ki so jo temno krili sokoli naredili za svoje bivališče. Moje srce, ki ga obračajo kotaleči se vetrovi. Kot pena in prah, ki pihata s površine puščavskega bazena, zapuščena od hudournika. Oh, bog podari nam noč bliskajoče se strele in težkih oblakov. Ki bodo prinesli dež iz alHazma, iz AlJawf. Takrat se bo silna struja vode izlila v fine grebene puščavske sipine. Na veliko veselje obdelovalcev. Ki bodo namakati svoje veličastne palme iz vodnjakov. Osvežila bo kamele, oslabljene od paše na pašnikih oddaljenih od vode v obdobju vročine. Kamele z vratovi, tako milimi in ljubkimi, kot so tiste gazel, dobro pokritimi z maščobo in volneno dlako. Noge pa dolge, črne barve in vitkim vratom. Nekaj srebrastega imajo za ušesi.
Težek oblak se vali in sledi drugim. O, veličastna tema in bliskajoča se svetloba. Ona ljubi moškega, ki zajema vodo iz vodnjaka. Tudi on jo ima rad. S prazničnim veseljem in lahkotnimi koraki gre naravnost na srečanje ob vodnjaku. Ustnice so kot rdeči korali. Trop kamel, ki je vse to opazovala, je zgrožena. Samo bog pozna namere duš in njihove skrivnosti. Zate bom prosil noč, da se bo razprostirala od vzhoda, ji je rekel. Bliskajoča se svetloba in silni grom sta nezmotljivaznaka prihajajočega dežja. Kakor hitro oblaki odplavajo, jim drugi sledijo po isti poti. Dež naredi cvetove na širni prazni neizmernosti, ki leži razgaljena kar tako. Kamele se sedaj zdijo črne kot indigo. Kot oprana pobočja po nalivu dežja. Kot princ, ki jaha na čelu svoje vojske, ko se množica nomadov kosa za vodo vodnjakov. Oh, sel na kameli iz Omana, ki krmari po poti skozi valjajoče se kamnite hribe. Njegov obris od daleč zgleda kot hitro premikajoči se predmet. Premaguje daljavo po širni prazni planoti. Njegove noge veslajo kot plavalčeve roke, njegova barva se zdi rdečkasta, njegovo jezdenje čarobno. Čeprav ne leti in niti ne teče, se zdi kot ladja na morju, ki polzi na valovih. Zemlja in nebo, naj tvoji težki oblaki spustijo dež!. Jezdec se zdi kot gazela v teku. Kot zgubane zavese dežja, ki lijejo na zemljo. Dež, ki namaka korenine palm, njihovo rumenkasto steblo in veje, polne mladih dateljnov. Na njih zaviti iščejo zaščito. Palmovi kodri so poškropljeni s parfumom. Sive puščice dežja padajo. Nevihta buči. Nebesna voda škropi po peščenih hribih. Blisk strele v temi. Kot svetlikajoče se jeklo indijskih mečev. Medtem pa oblaki potujejo proti grebenu peščenih hribov. Gore so namočene z dežjem. O, jezdec kamele, ki potuje po prazni divjini. Čuvaj se krajev, kjer prebivajo ljubljeni. Kot nočne sanje sploh nikoli niso obstajale.
Ali niso bile sanjane. Kot valovi morja, ki jih nihče ne zmore zaustaviti. Celo oblaki nad vrhovi hribov so obliti z vodo. Tam gori nad oblaki biva brezmejna svoboda. Oh, jezdec iz Omana, štej peščena zrna sipine! In potovanje devetdesetih let. Zrna kot biser, maziljen z milino in lepoto, ki ga ne kupi noben denar. Ni cene za nekaj tako dragocenega. Za nas je vsako zrno v zemlji vreden boja. Ko njegova vrata odprta v vojni, slavimo. Nekoč je dva tisoč šotorov v puščavi taborilo okrog vodnjakov. Devetdeset mož z obeh strani je bilo ubitih, ko je sovražno pleme poskušalo zavzeti peščene hribe. Ta zemlja je naša in od nikogar drugega. In puščava lahko zapre nase vodnjake, iz katerih zajemamo vodo..
Sanaa, Jemen 18. novembra 2004
Opomba:
Hazem, Aljawf, središče vzhodne jemenske province, ob obronkih puščave AlRub AlKhali.
Prazni trikotnik. Oman je sosednja država.
