Bilo je in bilo je….bil je…. bršljan in bile so lilije, ki so rastle povsod:
Ti, ki skrbiš in zalivaš bršljan, ali veš koliko ima listov?
Ti ki si se učil božje knjige, povej mi koliko je zvezd na nebu!
Koliko rib v vodi in koliko znakov v božji knjigi?
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Če bi mi vedeževalka prerokovala, da se bom nekoč dotikala obličja lune, ne bi pisala pesmi za nikogar drugega. Igrala bi se s školjkami na peščeni obali… Če bi mi vedeževalka prerokovala, da boš ti moja ljubezen in te bom srečala v divjini, se ne bi jokala, ampak bi solze prihranila za takrat, ko me boš zapustil.
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Jezdil si po vetru, po divjih in oddaljenih krajih, odpiral žile zemlje in vrata neba.
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Tvoj obraz me je klical z vseh mest in morij sveta. Ko sem mu hotela slediti, so me odvračali, name kričali. Ti pa me nikoli nisi prenehal klicati.
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Bilo je in bilo je… da se je…
Zemlja obnašala hkrati kot zrak, voda in led….
Voda kot ogenj, tekoče reka in zemlja….
Ogenj kot voda in mavrica…
Zrak kot voda, hladni dež, zemlja in peščeni vihar…in
Zrak kot čisto modro nebo.
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Kaj je sedaj še med nama?:
Razburkano Arabsko morje, ki prehaja v Indijski ocean
Rjavi prašni hribi v peščenem viharju..
Zelene geometrične terase, zavite v tišino..
Rozine z rjavo barvo hene,
papaje iz Tihame, melone iz Sade,.
Pomaranče iz Mareba, ki ne najdejo poti..
Grozdje, dateljni, mandeljni in orehi, ki niso dozoreli.
Školjke in korale iz Rdečega morja in
Luna, zvezde in oblaki, ki tavajo..
Kristalni labod, ki ni poskušal poleteti k soncu.
Ljubezen, ki se je rabila kot steklena ogrlica.
Prinesite sedaj sveče. Odnesite čajne kozarce. Nikogar ni. Nihče ne prihaja…
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Njegova ljubezen, njegova norost, njegovo upanje, njegovo veselje.
Sedaj plovemo po razburkanem morju časa. Mogoče nam ne bo nikoli dovoljeno pristati. Naša žalost ne bo nikoli dovolj žalostna. Naše veselje nikoli dovolj veselo.
Naše sanje nikoli dovolj velike. Naša življenja nikoli dovolj pomembna
Da bi pomenila.
Ko gledamo skozi okno vse, kar vidimo, so sence. Ko poskušamo slišati.vse, kar slišimo, so šepetanja. Šepetanja ne razumemo. Obsedeni smo z vojno, ki jo dobivamo in izgubljamo. Najhujšo vojno, tisto, ki osvaja sanje….
Z rdečimi školjkami v njih.
Sanaa, Jemen, 20. julija 2003
PESKI POŽELENJA IN BREME VALOV
Bilo je in bilo je….bil je…. bršljan in bile so lilije, ki so rastle povsod:
Ti, ki skrbiš in zalivaš bršljan, ali veš koliko ima listov?
Ti ki si se učil božje knjige, povej mi koliko je zvezd na nebu!
Koliko rib v vodi in koliko znakov v božji knjigi?
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Če bi mi vedeževalka prerokovala, da se bom nekoč dotikala obličja lune, ne bi pisala pesmi za nikogar drugega. Igrala bi se s školjkami na peščeni obali… Če bi mi vedeževalka prerokovala, da boš ti moja ljubezen in te bom srečala v divjini, se ne bi jokala, ampak bi solze prihranila za takrat, ko me boš zapustil.
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Jezdil si po vetru, po divjih in oddaljenih krajih, odpiral žile zemlje in vrata neba.
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Tvoj obraz me je klical z vseh mest in morij sveta. Ko sem mu hotela slediti, so me odvračali, name kričali. Ti pa me nikoli nisi prenehal klicati.
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Bilo je in bilo je… da se je…
Zemlja obnašala hkrati kot zrak, voda in led….
Voda kot ogenj, tekoče reka in zemlja….
Ogenj kot voda in mavrica…
Zrak kot voda, hladni dež, zemlja in peščeni vihar…in
Zrak kot čisto modro nebo.
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Kaj je sedaj še med nama?:
Razburkano Arabsko morje, ki prehaja v Indijski ocean
Rjavi prašni hribi v peščenem viharju..
Zelene geometrične terase, zavite v tišino..
Rozine z rjavo barvo hene,
papaje iz Tihame, melone iz Sade,.
Pomaranče iz Mareba, ki ne najdejo poti..
Grozdje, dateljni, mandeljni in orehi, ki niso dozoreli.
Školjke in korale iz Rdečega morja in
Luna, zvezde in oblaki, ki tavajo..
Kristalni labod, ki ni poskušal poleteti k soncu.
Ljubezen, ki se je rabila kot steklena ogrlica.
Prinesite sedaj sveče. Odnesite čajne kozarce. Nikogar ni. Nihče ne prihaja…
Svarila sem te, toda nisi poslušal.
Njegova ljubezen, njegova norost, njegovo upanje, njegovo veselje.
Sedaj plovemo po razburkanem morju časa. Mogoče nam ne bo nikoli dovoljeno pristati. Naša žalost ne bo nikoli dovolj žalostna. Naše veselje nikoli dovolj veselo.
Naše sanje nikoli dovolj velike. Naša življenja nikoli dovolj pomembna
Da bi pomenila.
Ko gledamo skozi okno vse, kar vidimo, so sence. Ko poskušamo slišati.vse, kar slišimo, so šepetanja. Šepetanja ne razumemo. Obsedeni smo z vojno, ki jo dobivamo in izgubljamo. Najhujšo vojno, tisto, ki osvaja sanje….
