»Pokvarljivo« je pisalo na ovitku. In spodaj, v drugačnem tisku, datum uporabe. Datum zadnje čajne žličke. Te dni pogledam na hrbtno stran vsake stvari, vsake roke, kolena in pet. Potem liste mangovcev in kave. Pod leseno mizo in kamne, skodelice kave, oliv, sirov, lakote, žalosti, strahov.
Prav gotovo bodo izginili, samo vprašanje je, kdaj.
Nenadoma me je prevzel občutek neizmerne sreče, kot človeka z močnimi rokami in ustnicami. Kot v tisti uri z minljivimi vonjavami in žvenketanjem.
Greš na poroko kot na pogreb.
Pokop izgube.
Greš na pogreb kot na poroko.
Poroka izgube.
Greš na prihod kot na odhod.
Brez naglice.
Čas je zimsko zelen. Semena si vzamejo čas. Tako zadržan nas nosi preko časa vse dalje in dalje. Sanjala sem, da imam na rokah pepel, ki ga je stresla ptica s kril. Plamen templjev je v njih. Mogoče ženske, katere lepi lasje so postali ladje.
Sanjala sem, da so moje ustnice postale pepel. In v vsakem kamnu je iskra. Kot premog, ki umre, če ne zažari. Moja pljuča so pepel.
Njihov vonj me nosi. Nosi me v neko deželo, ki jo poznam, ki je ne poznam. Brez vetra.
Zakaj umiraš, feniks, in puščaš za seboj hribe in drevesa? Nebo, popoldan. Zapuščaš življenje. Jasnost lepote in ljubezni. Osamljenost brez vetra. Odmev grobov in teka. Mnogih dni, let in kremenjakov.
Popotnik, tvoje stopinje so stare kot roža. To mesto je pobegnilo. Tečem in vidim še ceste. Gledam – toda vidim le obzorje. Videla sem jutrišnje ubežnike. In tiste, ki se vračajo jutri. In videla sem, da so oblaki postali žrelo. In voda goreča stena. Videla sem rumeno lepljivo nit zgodovine. Videla sem, kako se svetijo ribniki in dežujejo trupla. Oblačila, okrašena s črnilom noči. Videla sem vonjave prsi in počitek v sencah trepalnic.
Puščava, postani drugo morje. Valovi naj polnijo gube na utrujenih obrazih in rokah. Roke naj postanejo žito in stopinje žetev. Kri pa, plavajoče rože in prsa, naj pijejo palmova drevesa. Sedaj je začetek valov.
Divja streha ob vznožju Azije je to, kjer zvezde kapljajo vonjave in začimbe.
Kjer nebo dežuje telesa in bogove.
Sedaj je začetek morja.
Sedaj je začetek zemlje.
»Pokvarljivo« je pisalo na ovitku. In spodaj, v drugačnem tisku, datum uporabe. Datum zadnje čajne žličke. Te dni pogledam na hrbtno stran vsake stvari, vsake roke, kolena in pet. Potem liste mangovcev in kave. Pod leseno mizo in kamne, skodelice kave, oliv, sirov, lakote, žalosti, strahov.
Prav gotovo bodo izginili, samo vprašanje je, kdaj.
Nenadoma me je prevzel občutek neizmerne sreče, kot človeka z močnimi rokami in ustnicami. Kot v tisti uri z minljivimi vonjavami in žvenketanjem.
Greš na poroko kot na pogreb.
Pokop izgube.
Greš na pogreb kot na poroko.
Poroka izgube.
Greš na prihod kot na odhod.
Brez naglice.
Čas je zimsko zelen. Semena si vzamejo čas. Tako zadržan nas nosi preko časa vse dalje in dalje. Sanjala sem, da imam na rokah pepel, ki ga je stresla ptica s kril. Plamen templjev je v njih. Mogoče ženske, katere lepi lasje so postali ladje.
Sanjala sem, da so moje ustnice postale pepel. In v vsakem kamnu je iskra. Kot premog, ki umre, če ne zažari. Moja pljuča so pepel.
Njihov vonj me nosi. Nosi me v neko deželo, ki jo poznam, ki je ne poznam. Brez vetra.
Zakaj umiraš, feniks, in puščaš za seboj hribe in drevesa? Nebo, popoldan. Zapuščaš življenje. Jasnost lepote in ljubezni. Osamljenost brez vetra. Odmev grobov in teka. Mnogih dni, let in kremenjakov.
Popotnik, tvoje stopinje so stare kot roža. To mesto je pobegnilo. Tečem in vidim še ceste. Gledam – toda vidim le obzorje. Videla sem jutrišnje ubežnike. In tiste, ki se vračajo jutri. In videla sem, da so oblaki postali žrelo. In voda goreča stena. Videla sem rumeno lepljivo nit zgodovine. Videla sem, kako se svetijo ribniki in dežujejo trupla. Oblačila, okrašena s črnilom noči. Videla sem vonjave prsi in počitek v sencah trepalnic.
Puščava, postani drugo morje. Valovi naj polnijo gube na utrujenih obrazih in rokah. Roke naj postanejo žito in stopinje žetev. Kri pa, plavajoče rože in prsa, naj pijejo palmova drevesa. Sedaj je začetek valov.
Divja streha ob vznožju Azije je to, kjer zvezde kapljajo vonjave in začimbe.
Kjer nebo dežuje telesa in bogove.
Sedaj je začetek morja.
Sedaj je začetek zemlje.
