Ko sem pred mnogimi leti prišla v Jemen nisem povsem razumela močne povezave med rjavo rdečimi gorami in gladkim modrim morjem. Zdelo se mi je, da ima le nebo modro globino. In tukaj so gore, ki ob sončnem zahodu počrnijo… Toda to je bilo na začetku dolgega potovanju v prostoru in času… Morda se tudi ne bi na skrivaj pogovarjala z morjem. Ali ko sem se lahko odmaknila, s silami, ki povezujejo duha in resničnost.
Na poti sem srečevala prijazne beduine z Bejhana, trgovce s Habana, učenjake iz Tarima, Sejuna in Zebida, svobodnjake z Hogerije, pomorščake z Mukalle, bojevnike z Baratskih gora, potujoče beduine z obronkov Praznega trikotnika, pesnike od vsepovsod, svobodne ženske z Dale, pa lepe nezakrite ženske z Mahre, ribice na obalah, prijateljice z doline tropskih vrtov Wadi Khabb… Potovala sem vzdolž in počez. Navdušila me je njihova zgodovina. Vsak kraj ima svojo in pripoveduje svojo zgodbo. Videla sem pokopana slavna mesta potopljena v pozabo. Toda od vsega začetka smo delili navdušenje in strast za dolgo pot… Pila sem čarobne vode otožnosti, opojnosti in modrosti. Tukaj, kjer sanje in resničnost pomenijo celo življenje. Pravijo, da se vtisi enkrat zapisani izgubijo. Morebiti razlog za dolgo molčanje. Morda se bojim da naposled te ljudi in deželo izgubim.
* * *
Pomlad
Marelice so odcvetele in nas pustile v čakanju na dež. Barve se vsiljujejo od vsepovsod, od zunaj, z morij, barve z obronkov puščave in z dolin. Rjave gore, sedaj odete v rožasto, pozdravljajo:
Mir z vami višavje,
Mir z vami doline in ravnine.
Odpravim se po nakupe v stari del mesta. V mislih objamem visoke pokončne hiše in okoliške hribe. Čutim nek prihajajoči nemir. Kakšna moč preživetja in po življenju je to, si mislim. Tukaj najbrž ni prostora za druge občutke, morebiti velike ljubezni.
Ali pač?
Goli prašno rjavi okoliški hribi in z belo smetano okrašene hiše, osamela drevesa, ki se niso sveže ozelenela. Ceste, ki se zjutraj vrnejo z novicami sveta. Iz mandarja, razgledne sobe, opazujem rjave minarete, ki kot sveče strmijo v modro nebo.
Hiše so kot škatle v škatlah, in ščitijo njihovo zasebnost. Imajo dobro premišljen sistem vhoda in izhoda. Takšen je tudi njihov značaj, ponosen, diskreten, nedostopen.
Poprej se nisem videla pogledov kot so jemenski. Ko gledajo ali opazujejo se potapljajo vate. Tukaj so.
Oči kot vtis življenja.
Oči kot stikalo.
Brez oči ni samo slepote. Brez oči ni ničesar, ni obostoja. Tukaj pomenijo videnje in resnica, prisotnost in resničnost.
Notranjost sobe »mandar« v eni najvišjih Sananskih hiš je okrašena z božjimi besedami, napisanimi na več kot sto različnih načinov. Nekoč so tod mimo potovale karavane na sever, z blagom kot, kadila, svilo, začimbami, indigom, zelišči, bakrom, srebrom, zlatom in dragimi kamni…..
Diham vonj po karavanah in kadilih. Toži se mi…
Po preteklosti.
Po čistini.
V marcu se na okoliških poljih pojavi sveže zeleno žito. Geometrične terase se spremenijo v viseče vrtove. V aprilu cvetijo se vsa druga drvesa. Priročni vrtovi bodo polni živopisnih barv. Pomlad prinaša svež zrak in toplino v mesto.
* * *
Dolina
Jemenska prestolnica Sanaa zapolnjuje ravnino med rjavimi okoliškimi hribi in izpolnjuje svojo usodo. Zgodovine tukaj ne pišejo v knjigah, ampak s srci. Preteklost je vedno sedanjost. Sodobna zgodovina pa so vojne, revolucije in združitev.
V starem delu mesta srce še vedno bije. Tukaj je morje avtomobilov, motoristov, taksisti, prodajalci jajc, krompirja, paradižnikov, glasbenih kaset, pihajoči zahodni veter in klic k molitvi… prodajalec tobaka z rdečemorske obale, orehi, rozine, dateljni, začimbe, zelišča, oranže, limone, lubenice, melone, grozdje, rožasta voda, dišave, plastični čevlji, ukrivljeni jemenski noži, ščipalniki za nohte, svetlikajoče se tkanine z Daljnega vzhoda in vhodne afriške obale, tkanine z rdečemorske obale z barvo sonca, zlatarne, izdelovalci srebra, brusilci dragih kamnov, vodne pipe, pletene košare iz palmovih listov, kave, sezamovo olje, kadila in kadilniki….
Pravijo, da so Sananci mešanica zemeljskosti in posebnega polisa. Toda kot prav vse v Jemnu, tukaj prav nič ni »zemeljskega«. Sredi poletja vzpenjajoči se okoliški hribi sedaj obkrožajo planoto, na kateri leži mesto. Niso ne prebizu in ne predaleč. Visoke pokončne hiše so okrašene kot z belo smetano. Okna v obliki lune imajo barvna stekla. Sprevodi po ozkih ulicah prinašajo v poročni sezoni njihove neveste. Prav tako v sezoni odnašajo mrtve. Spremlja jih poletno monsunsko deževje. Žalovanje je tukaj večje od veselja ob rojstvu. Vojne pa sploh niso svadbe. Čast je lomljiva kot steklo. Dostop do živih je preko njihovih mrtvih, preko pokopališč.
To je dežela, kjer se visoke gore, puščava in ocean prepletajo s tritisočletno zgodovino. Kjer se žvečijo zeleni lističi kata in kamele živijo na ribah. Možje nosijo jopiče na krila in ukrivljene nože za pasom. Ženske so v hlačah in tančicah.
Tukaj so tudi mesta grajena iz blatnih opek zapečenih na soncu. Obdaja pa jih prav nič zemeljska pokrajina. Dežela, kjer življenje teče istočasno v različnih stoletjih. Vse prav nič podobno kakšnemu kralju na zemlji. Prav gotovo ne Arabiji….
* * *
Potovanje na vrh
Oblaki so se razpršili in spodaj leži nemirna pokrajina. Pokrajina polna barv z ozkimi in majhnimi dolinam in ravnino. Vse je nametano skupaj, ljudje, hise, božanstva… Hribi se premikajo in valovijo kot valovi v morju. Prekriti so z zeleno in zlato, zlato in zeleno barvo.
Stojim pred najvišjim hribom in pred mojim najdaljšim potovanjem. Vem, se bolj moram v globino. Na poti je mrzli in rezajoči veter. Piha mi naravnost v obraz in reže lase. Pobočja pa so brez vetra. Za seboj imam ze potovanje po dolini in vznozju. Okusila sem ze mnoge užitke življenja, toliko sreče v enem samem dnevu, vonj po dežju in suši in smrti. Za seboj imam vzpon in vrh.
Vse to mora biti, se mora dogoditi, da ne pozabimo, da je življenje vse. Oni bežijo od tega, kar si želijo in nosijo svoje poželenje v sebi. V svoji zavesti najdejo razlog.
Smo na skupnem potovanju.
Na začetku nisem vedela, kako daleč bomo skupaj potovali in kdaj in odkod moram sama nprej. Nihče mi tudi ni povedal, kako visok je moj vrh. Bolj ko smo se vzpenjali, pogostoje so polagali na moje dlani peščice rozin, svetle rdeče in modre ter mandeljne in orehe. Govorili so o ljubezni, kakor da bi o njej vse vedeli.
Toda sedaj, ko poznam moje doline in moje globine, razmisli:
Če je tvoja moč ravno zadostna za siv monotoni način življenja, brez močnih vtisov in doživetij, veselja in radosti, brez velikega trpljenja, brez velikih padcev in vzponov, potem živi ta svoj varni sivi vsakdanjik.
Toda če čutiš v sebi moč mladosti, želiš okusiti življenje v vsej polnosti, doživeti največje radosti, potem bodi močan, bodi velik, hodi pokončno, bodi drzen in vztrajen v vsem, kar počneš.
Na tebi je, da odločiš…
Sedaj na vrhu se je v meni naselil nek veliki mir. Po težkem vzponu sem prišla na področje brez velikih viharjev.
Šele na vrhu postaneš to, kar v bistvu si.
Sedaj tudi vem, da je med gorami najvišji, med vodami ocean, med tistimi, ki pa merijo je: čas.
* * *
Vrnitev.
Ob Rdečem morju vzdihavam vroče noči, ki se kod kadila dvigajo proti neznanim in čudnim božanstvom. Kot da iščejo zavetje v prostanstvih puščave in prisluškujem pojočemu ritmu pesmi
…
Moj bog… priznam ti svoje grehe
Prevaril sem ptice… smejal se vrtom
Kregal sem se s soncem… šel sem do morja sam….
Mešal sem stvari, ki jih ni mogoče omeniti
Čakal, hotel, zmogel sem…
Toda dobil nisem ničesar…
Svojo žalost sem polagal v tvoje roke.
Poskusal sem, želel sem, zmogel sem
Se spremeniti, postati vila, kamen
Se preseliti, oditi in izbrisati svoje
ime iz knjige ustvarjenje…
Pijem čarobne vode opojnosti, otožnosti in modrosti. Na moji dlani so rozine, mandeljni in orehi. Ti ljudje in ta dežela me imajo, osvojili so me…
Tukaj puščam sebe.
Moja torba je zvrhana njihovih src.
Barva neba, barve ljudi
Ko sem pred mnogimi leti prišla v Jemen nisem povsem razumela močne povezave med rjavo rdečimi gorami in gladkim modrim morjem. Zdelo se mi je, da ima le nebo modro globino. In tukaj so gore, ki ob sončnem zahodu počrnijo… Toda to je bilo na začetku dolgega potovanju v prostoru in času… Morda se tudi ne bi na skrivaj pogovarjala z morjem. Ali ko sem se lahko odmaknila, s silami, ki povezujejo duha in resničnost.
Na poti sem srečevala prijazne beduine z Bejhana, trgovce s Habana, učenjake iz Tarima, Sejuna in Zebida, svobodnjake z Hogerije, pomorščake z Mukalle, bojevnike z Baratskih gora, potujoče beduine z obronkov Praznega trikotnika, pesnike od vsepovsod, svobodne ženske z Dale, pa lepe nezakrite ženske z Mahre, ribice na obalah, prijateljice z doline tropskih vrtov Wadi Khabb… Potovala sem vzdolž in počez. Navdušila me je njihova zgodovina. Vsak kraj ima svojo in pripoveduje svojo zgodbo. Videla sem pokopana slavna mesta potopljena v pozabo. Toda od vsega začetka smo delili navdušenje in strast za dolgo pot… Pila sem čarobne vode otožnosti, opojnosti in modrosti. Tukaj, kjer sanje in resničnost pomenijo celo življenje. Pravijo, da se vtisi enkrat zapisani izgubijo. Morebiti razlog za dolgo molčanje. Morda se bojim da naposled te ljudi in deželo izgubim.
* * *
Pomlad
Marelice so odcvetele in nas pustile v čakanju na dež. Barve se vsiljujejo od vsepovsod, od zunaj, z morij, barve z obronkov puščave in z dolin. Rjave gore, sedaj odete v rožasto, pozdravljajo:
Mir z vami višavje,
Mir z vami doline in ravnine.
Odpravim se po nakupe v stari del mesta. V mislih objamem visoke pokončne hiše in okoliške hribe. Čutim nek prihajajoči nemir. Kakšna moč preživetja in po življenju je to, si mislim. Tukaj najbrž ni prostora za druge občutke, morebiti velike ljubezni.
Ali pač?
Goli prašno rjavi okoliški hribi in z belo smetano okrašene hiše, osamela drevesa, ki se niso sveže ozelenela. Ceste, ki se zjutraj vrnejo z novicami sveta. Iz mandarja, razgledne sobe, opazujem rjave minarete, ki kot sveče strmijo v modro nebo.
Hiše so kot škatle v škatlah, in ščitijo njihovo zasebnost. Imajo dobro premišljen sistem vhoda in izhoda. Takšen je tudi njihov značaj, ponosen, diskreten, nedostopen.
Poprej se nisem videla pogledov kot so jemenski. Ko gledajo ali opazujejo se potapljajo vate. Tukaj so.
Oči kot vtis življenja.
Oči kot stikalo.
Brez oči ni samo slepote. Brez oči ni ničesar, ni obostoja. Tukaj pomenijo videnje in resnica, prisotnost in resničnost.
Notranjost sobe »mandar« v eni najvišjih Sananskih hiš je okrašena z božjimi besedami, napisanimi na več kot sto različnih načinov. Nekoč so tod mimo potovale karavane na sever, z blagom kot, kadila, svilo, začimbami, indigom, zelišči, bakrom, srebrom, zlatom in dragimi kamni…..
Diham vonj po karavanah in kadilih. Toži se mi…
Po preteklosti.
Po čistini.
V marcu se na okoliških poljih pojavi sveže zeleno žito. Geometrične terase se spremenijo v viseče vrtove. V aprilu cvetijo se vsa druga drvesa. Priročni vrtovi bodo polni živopisnih barv. Pomlad prinaša svež zrak in toplino v mesto.
* * *
Dolina
Jemenska prestolnica Sanaa zapolnjuje ravnino med rjavimi okoliškimi hribi in izpolnjuje svojo usodo. Zgodovine tukaj ne pišejo v knjigah, ampak s srci. Preteklost je vedno sedanjost. Sodobna zgodovina pa so vojne, revolucije in združitev.
V starem delu mesta srce še vedno bije. Tukaj je morje avtomobilov, motoristov, taksisti, prodajalci jajc, krompirja, paradižnikov, glasbenih kaset, pihajoči zahodni veter in klic k molitvi… prodajalec tobaka z rdečemorske obale, orehi, rozine, dateljni, začimbe, zelišča, oranže, limone, lubenice, melone, grozdje, rožasta voda, dišave, plastični čevlji, ukrivljeni jemenski noži, ščipalniki za nohte, svetlikajoče se tkanine z Daljnega vzhoda in vhodne afriške obale, tkanine z rdečemorske obale z barvo sonca, zlatarne, izdelovalci srebra, brusilci dragih kamnov, vodne pipe, pletene košare iz palmovih listov, kave, sezamovo olje, kadila in kadilniki….
Pravijo, da so Sananci mešanica zemeljskosti in posebnega polisa. Toda kot prav vse v Jemnu, tukaj prav nič ni »zemeljskega«. Sredi poletja vzpenjajoči se okoliški hribi sedaj obkrožajo planoto, na kateri leži mesto. Niso ne prebizu in ne predaleč. Visoke pokončne hiše so okrašene kot z belo smetano. Okna v obliki lune imajo barvna stekla. Sprevodi po ozkih ulicah prinašajo v poročni sezoni njihove neveste. Prav tako v sezoni odnašajo mrtve. Spremlja jih poletno monsunsko deževje. Žalovanje je tukaj večje od veselja ob rojstvu. Vojne pa sploh niso svadbe. Čast je lomljiva kot steklo. Dostop do živih je preko njihovih mrtvih, preko pokopališč.
To je dežela, kjer se visoke gore, puščava in ocean prepletajo s tritisočletno zgodovino. Kjer se žvečijo zeleni lističi kata in kamele živijo na ribah. Možje nosijo jopiče na krila in ukrivljene nože za pasom. Ženske so v hlačah in tančicah.
Tukaj so tudi mesta grajena iz blatnih opek zapečenih na soncu. Obdaja pa jih prav nič zemeljska pokrajina. Dežela, kjer življenje teče istočasno v različnih stoletjih. Vse prav nič podobno kakšnemu kralju na zemlji. Prav gotovo ne Arabiji….
* * *
Potovanje na vrh
Oblaki so se razpršili in spodaj leži nemirna pokrajina. Pokrajina polna barv z ozkimi in majhnimi dolinam in ravnino. Vse je nametano skupaj, ljudje, hise, božanstva… Hribi se premikajo in valovijo kot valovi v morju. Prekriti so z zeleno in zlato, zlato in zeleno barvo.
Stojim pred najvišjim hribom in pred mojim najdaljšim potovanjem. Vem, se bolj moram v globino. Na poti je mrzli in rezajoči veter. Piha mi naravnost v obraz in reže lase. Pobočja pa so brez vetra. Za seboj imam ze potovanje po dolini in vznozju. Okusila sem ze mnoge užitke življenja, toliko sreče v enem samem dnevu, vonj po dežju in suši in smrti. Za seboj imam vzpon in vrh.
Vse to mora biti, se mora dogoditi, da ne pozabimo, da je življenje vse. Oni bežijo od tega, kar si želijo in nosijo svoje poželenje v sebi. V svoji zavesti najdejo razlog.
Smo na skupnem potovanju.
Na začetku nisem vedela, kako daleč bomo skupaj potovali in kdaj in odkod moram sama nprej. Nihče mi tudi ni povedal, kako visok je moj vrh. Bolj ko smo se vzpenjali, pogostoje so polagali na moje dlani peščice rozin, svetle rdeče in modre ter mandeljne in orehe. Govorili so o ljubezni, kakor da bi o njej vse vedeli.
Toda sedaj, ko poznam moje doline in moje globine, razmisli:
Če je tvoja moč ravno zadostna za siv monotoni način življenja, brez močnih vtisov in doživetij, veselja in radosti, brez velikega trpljenja, brez velikih padcev in vzponov, potem živi ta svoj varni sivi vsakdanjik.
Toda če čutiš v sebi moč mladosti, želiš okusiti življenje v vsej polnosti, doživeti največje radosti, potem bodi močan, bodi velik, hodi pokončno, bodi drzen in vztrajen v vsem, kar počneš.
Na tebi je, da odločiš…
Sedaj na vrhu se je v meni naselil nek veliki mir. Po težkem vzponu sem prišla na področje brez velikih viharjev.
Šele na vrhu postaneš to, kar v bistvu si.
Sedaj tudi vem, da je med gorami najvišji, med vodami ocean, med tistimi, ki pa merijo je: čas.
* * *
Vrnitev.
Ob Rdečem morju vzdihavam vroče noči, ki se kod kadila dvigajo proti neznanim in čudnim božanstvom. Kot da iščejo zavetje v prostanstvih puščave in prisluškujem pojočemu ritmu pesmi
…
Moj bog… priznam ti svoje grehe
Prevaril sem ptice… smejal se vrtom
Kregal sem se s soncem… šel sem do morja sam….
Mešal sem stvari, ki jih ni mogoče omeniti
Čakal, hotel, zmogel sem…
Toda dobil nisem ničesar…
Svojo žalost sem polagal v tvoje roke.
Poskusal sem, želel sem, zmogel sem
Se spremeniti, postati vila, kamen
Se preseliti, oditi in izbrisati svoje
ime iz knjige ustvarjenje…
Pijem čarobne vode opojnosti, otožnosti in modrosti. Na moji dlani so rozine, mandeljni in orehi. Ti ljudje in ta dežela me imajo, osvojili so me…
Tukaj puščam sebe.
Moja torba je zvrhana njihovih src.
