Ali lahko kopičim čas in izgubim čas? Tukaj sedim v temi in pišem. Ne morem videti sprememb v napisanih besedah. Ne pišem nekega odgovora, ne pišem pisma. Komu pišem? Nikomur…
Besede je potrebno obleči, jih dati v oblačila, primerna času. V to, kar sedaj vidimo, slišimo, občutimo. Mimoidoči v odpadkih vidijo rože. Kako lepo. Srečno so, ker vidijo lepoto tam, kjer je ni.
Pogosto pogledujem v ogledalo in pojem. Kako izgleda starost? In pripraviti obraz na srečanje z drugimi. Čas za druge in zame. In čas za sto odločitev in tisoč vizij. Zdravica in nato čaj. Spomin na Haruna Al- Rashida in pripovedke iz Tisoče in ene noči. Si upam obrniti čas nazaj? In iti po stopnicah navzdol? Si upam … zmotiti vesolje. Mislim na starega romarja ko med zvezdami stalnicami vidi raj in Adama, prvega človeka. Le kaj je hotel reči?
Perje palmovih listov na modrem nebu. Bananine praproti. Počasen in len potok, ki joče. Črede ovac, brzice, listje, stolpi, vretence, deblo. Osamljen trn, ki očara. Toliko neznanega. Ne samo milina oblik in bogatih novih barv. Neštevilčno je in zmešano. Pomešano. Dih zemlje, kot kri. Neznani ptiči. Korale na svojem kamnu. Pečene školjke na beli skali.
Pogosto mislim na sliko svojega obraza, kot je sedaj, o čemer nisem nikoli pisala, omenila. Vendar je tam, v tišini. Neverjetno, edina slika mojega obraza, ki mi je všeč in v kateri se prepoznam. Vidim to vojno, ta čas kot svoje otroštvo. Vidim nemir, ki se povsod širi in razbija vse. Vedno prisotno, v telesih, v mislih, prebuja se … vije se kot vonj kadil in neka starodavna svežina.
Sana`a, Jemen maja 2020
Obraz, Admed AbdulAziz, Jemen
Obraz časa, Amna Al Nassiri, Jemen
Komu pišem? Nikomur …
*
Ali lahko kopičim čas in izgubim čas? Tukaj sedim v temi in pišem. Ne morem videti sprememb v napisanih besedah. Ne pišem nekega odgovora, ne pišem pisma. Komu pišem? Nikomur…
Besede je potrebno obleči, jih dati v oblačila, primerna času. V to, kar sedaj vidimo, slišimo, občutimo. Mimoidoči v odpadkih vidijo rože. Kako lepo. Srečno so, ker vidijo lepoto tam, kjer je ni.
Pogosto pogledujem v ogledalo in pojem. Kako izgleda starost? In pripraviti obraz na srečanje z drugimi. Čas za druge in zame. In čas za sto odločitev in tisoč vizij. Zdravica in nato čaj. Spomin na Haruna Al- Rashida in pripovedke iz Tisoče in ene noči. Si upam obrniti čas nazaj? In iti po stopnicah navzdol? Si upam … zmotiti vesolje. Mislim na starega romarja ko med zvezdami stalnicami vidi raj in Adama, prvega človeka. Le kaj je hotel reči?
Perje palmovih listov na modrem nebu. Bananine praproti. Počasen in len potok, ki joče. Črede ovac, brzice, listje, stolpi, vretence, deblo. Osamljen trn, ki očara. Toliko neznanega. Ne samo milina oblik in bogatih novih barv. Neštevilčno je in zmešano. Pomešano. Dih zemlje, kot kri. Neznani ptiči. Korale na svojem kamnu. Pečene školjke na beli skali.
Pogosto mislim na sliko svojega obraza, kot je sedaj, o čemer nisem nikoli pisala, omenila. Vendar je tam, v tišini. Neverjetno, edina slika mojega obraza, ki mi je všeč in v kateri se prepoznam. Vidim to vojno, ta čas kot svoje otroštvo. Vidim nemir, ki se povsod širi in razbija vse. Vedno prisotno, v telesih, v mislih, prebuja se … vije se kot vonj kadil in neka starodavna svežina.
