Po mnogih letih, vojnah, sušnih obdobjih, peščenih viharjih, podivjanih morjih in obdobjih z obilnim dežjem, ko so spletene košare iz palmovih listov bile zvrhane z grozdjem, rozinami, kavo, zlatorjavimi dateljni, mangovci, figami, melonami in lubenicami, je nekega dne zazvonil telefon.
Mir s Teboj, je dejal glas.
Takoj ga je prepoznala, po glasu. Pojočim, z naglasom okoliških hribov, ki je bil ves napet in tresoč. V tresočem glasu je nenadoma zaslišala glasove hribov. Sedaj rjavi in prašni. Kjer tišina spi z jutranjimi pticami. In zahajajočo luno.
Sušna nerodovitnost zemlje.
Valovi zraka.
Odtisi v pesku.
Oblak prihajajočega prahu.
Poletna vročina na poteh brez zavetja.
Utišani jutranji hrup na tržnicah in bazarjih. Trgovci s svilenimi in brokatnimi tkaninami kot nepremični stoje ob svetlikajočem se blagu, žene šepetajo, nekateri molijo.
Mir s Teboj, mu je odgovorila.
Ni vedel kaj naj reče.
Kako je, je končno vprašal po dolgem premoru.
Dobro, je kratko odgovorila.
Dolg premor.
Slišal je, da je sedaj pisala. O človeku, zemlji, ponosu, dostojanstvu. O svobodi.
O svobodi tisočev obrazov iznad oblakov,
ki je nikoli niso imeli.
Spomnil se je gorečega plamena v svojem srcu. Mareličnih cvetov v njenih laseh. Cvetočih sadovnjakov. Spomnil se je, kako se je trudil pozabiti. Kako si je želel biti gora pred njo… da bi jo ščitil.
Veter bi se zaganjali v njega in pral bi ga monsumski dež.
Njegov glas se je tresel. Bilo ga je strah.
Vse življenje je dobro. Zlo dela človek.
Geometrične terase so bile sedaj poglobljene v tišino. Morda pa bodo hribi ponovno pognali korenine in povezali zemljo z nebesi.
Še enkrat na novo.
Končno se je počutil prostega zamenjati namen z iskanjem harmonije.
Govorice o dežju.
Veriga glasov.
Oblak prahu.
Zaslepljujoča svetloba.
Brez senc.
Z rožasto vodo si je umival utrujene oči.
Ni vedel, kaj naj reče. In potem ji je rekel. Rekel ji je, česar ji ni zmogel reči vsa ta leta.
Da jo ljubi.
Da jo bo vedno ljubil.
Samo njo.
Sanaa, Jemen, novembra 2003
SPOMNI SE POZABITI
Po mnogih letih, vojnah, sušnih obdobjih, peščenih viharjih, podivjanih morjih in obdobjih z obilnim dežjem, ko so spletene košare iz palmovih listov bile zvrhane z grozdjem, rozinami, kavo, zlatorjavimi dateljni, mangovci, figami, melonami in lubenicami, je nekega dne zazvonil telefon.
Mir s Teboj, je dejal glas.
Takoj ga je prepoznala, po glasu. Pojočim, z naglasom okoliških hribov, ki je bil ves napet in tresoč. V tresočem glasu je nenadoma zaslišala glasove hribov. Sedaj rjavi in prašni. Kjer tišina spi z jutranjimi pticami. In zahajajočo luno.
Sušna nerodovitnost zemlje.
Valovi zraka.
Odtisi v pesku.
Oblak prihajajočega prahu.
Poletna vročina na poteh brez zavetja.
Utišani jutranji hrup na tržnicah in bazarjih. Trgovci s svilenimi in brokatnimi tkaninami kot nepremični stoje ob svetlikajočem se blagu, žene šepetajo, nekateri molijo.
Mir s Teboj, mu je odgovorila.
Ni vedel kaj naj reče.
Kako je, je končno vprašal po dolgem premoru.
Dobro, je kratko odgovorila.
Dolg premor.
Slišal je, da je sedaj pisala. O človeku, zemlji, ponosu, dostojanstvu. O svobodi.
O svobodi tisočev obrazov iznad oblakov,
ki je nikoli niso imeli.
Spomnil se je gorečega plamena v svojem srcu. Mareličnih cvetov v njenih laseh. Cvetočih sadovnjakov. Spomnil se je, kako se je trudil pozabiti. Kako si je želel biti gora pred njo… da bi jo ščitil.
Veter bi se zaganjali v njega in pral bi ga monsumski dež.
Njegov glas se je tresel. Bilo ga je strah.
Vse življenje je dobro. Zlo dela človek.
Geometrične terase so bile sedaj poglobljene v tišino. Morda pa bodo hribi ponovno pognali korenine in povezali zemljo z nebesi.
Še enkrat na novo.
Končno se je počutil prostega zamenjati namen z iskanjem harmonije.
Govorice o dežju.
Veriga glasov.
Oblak prahu.
Zaslepljujoča svetloba.
Brez senc.
Z rožasto vodo si je umival utrujene oči.
Ni vedel, kaj naj reče. In potem ji je rekel. Rekel ji je, česar ji ni zmogel reči vsa ta leta.
