Ko sem pred mnogimi leti prišla v Jemen, nisem takoj razumela močne povezave med rjavordečimi gorami in gladkim modrim morjem. Zdelo se je, da ima le nebo modro globino. In tukaj so gore, ki ob sončnem zahodu počrnijo, čas, ki ima dva obraza, dolžino v ritmu sonca in globino v ritmu strasti.
Toda to je bilo na začetku dolgega potovanja v prostoru in času.
Predvečer velikega potovanja. Tisti dan je veter raznašal po Jemenski prestolnici Sani svež vonj po marelicah. Zvezde molčeče, brez šepeta in skrivnosti. Slabotna luna ob koncu meseca sawal. Nove zvezde so se rojevale in druge izginjale. Pot je bila ravna in kamnita. Zrno za zrnom. Razsvetljevala jo je luna polnoči. Na desni gorska veriga.
Vsak dan je drugačna pokrajina privlačevala našo pozornost, Pogosto smo bili izpostavljeni peščenim viharjem. Toda dim kadil je bil sladek in svež, sladkal je našo pitno vodo. Morje mirno in veter blag.
Na poti smo videli slavna pokopana mesta, potopljena v pozabo. Toliko obžalovanj in toliko stvari, ki si jih želiš da bi bile drugačne. Zareč veter v senci palmovih dreves in mesto, zgrajeno iz blata in gline. Minareti s kupolami in izklesanim obzidjem v barvi zemlje z gostim sadovnjakom.
Od vsega začetka smo delili isto navdušenje za skupno pot. Imeli smo isti okus za hrano in glasbo. Naše oči so imele isti okus za lepoto. Letali smo skozi oblake, hodili po Rdečem in Arabskem morju. Nosili izčrpani nasmeh. Spomini, ki so sedaj skriti pod preprogo spomina.
Tukaj sem pila čarobne vode otožnosti, opojnosti in modrosti. Tukaj, kjer sanje in resničnost pomenijo celo življenje.
Pomlad.
Oblaki so se razpršili in spodaj leži nemirna pokrajina, polna barv, z ozkimi in majhnimi dolinami in ravnino. Vse je nametano skupaj, ljudje, hiše, bogovi. Hribi se premikajo in valovijo kot valovi v morju. Prekriti z zeleno in zlato, zlato in zeleno barvo. Marelice so odcvetele in nas pustile v čakanju na dež.
Barve se vsiljujejo od vsepovsod, od zunaj, z morij, barve z obronkov puščave in dolin. Goli prašni rjavi okoliški hribi in osamela drevesa, ki še niso ozelenela. Ceste, ki se zjutraj vrnejo z novicami sveta.
V marcu se na okoliških poljih pojavi sveže zeleno žito. Geometrične terase se spremenijo v viseče vrtove. V aprilu cvetijo še vsa druga drevesa. Priročni vrtovi so polni barv. Pomlad prinaša svež zrak in toplino v mesto.
Odpravim se po nakupe v stari del mesta. V mislih objamem visoke pokončne hiše in okoliške hribe. Iz »mandarja«, razgledne sobe, opazujem rjave minarete, ki kot sveče strmijo v modro nebo. Hiše se zdijo kot škatle v škatlah in ščitijo zasebnost. Dobro premišljen sistem vhoda in izhoda imajo. Takšen je tudi njihov značaj, ponosen, ponosen, diskreten, nedostopen.
Nekoč so tod mimo potovale karavane na sever z blagom
Sana‘a, Jemen marec 2015
Irena Knehtl
Koncert nemške filharmonije v Saani
Ko sem pred mnogimi leti prišla v Jemen, nisem takoj razumela močne povezave med rjavordečimi gorami in gladkim modrim morjem. Zdelo se je, da ima le nebo modro globino. In tukaj so gore, ki ob sončnem zahodu počrnijo, čas, ki ima dva obraza, dolžino v ritmu sonca in globino v ritmu strasti.
Toda to je bilo na začetku dolgega potovanja v prostoru in času.
Predvečer velikega potovanja. Tisti dan je veter raznašal po Jemenski prestolnici Sani svež vonj po marelicah. Zvezde molčeče, brez šepeta in skrivnosti. Slabotna luna ob koncu meseca sawal. Nove zvezde so se rojevale in druge izginjale. Pot je bila ravna in kamnita. Zrno za zrnom. Razsvetljevala jo je luna polnoči. Na desni gorska veriga.
Vsak dan je drugačna pokrajina privlačevala našo pozornost, Pogosto smo bili izpostavljeni peščenim viharjem. Toda dim kadil je bil sladek in svež, sladkal je našo pitno vodo. Morje mirno in veter blag.
Na poti smo videli slavna pokopana mesta, potopljena v pozabo. Toliko obžalovanj in toliko stvari, ki si jih želiš da bi bile drugačne. Zareč veter v senci palmovih dreves in mesto, zgrajeno iz blata in gline. Minareti s kupolami in izklesanim obzidjem v barvi zemlje z gostim sadovnjakom.
Od vsega začetka smo delili isto navdušenje za skupno pot. Imeli smo isti okus za hrano in glasbo. Naše oči so imele isti okus za lepoto. Letali smo skozi oblake, hodili po Rdečem in Arabskem morju. Nosili izčrpani nasmeh. Spomini, ki so sedaj skriti pod preprogo spomina.
Tukaj sem pila čarobne vode otožnosti, opojnosti in modrosti. Tukaj, kjer sanje in resničnost pomenijo celo življenje.
Pomlad.
Oblaki so se razpršili in spodaj leži nemirna pokrajina, polna barv, z ozkimi in majhnimi dolinami in ravnino. Vse je nametano skupaj, ljudje, hiše, bogovi. Hribi se premikajo in valovijo kot valovi v morju. Prekriti z zeleno in zlato, zlato in zeleno barvo. Marelice so odcvetele in nas pustile v čakanju na dež.
Barve se vsiljujejo od vsepovsod, od zunaj, z morij, barve z obronkov puščave in dolin. Goli prašni rjavi okoliški hribi in osamela drevesa, ki še niso ozelenela. Ceste, ki se zjutraj vrnejo z novicami sveta.
V marcu se na okoliških poljih pojavi sveže zeleno žito. Geometrične terase se spremenijo v viseče vrtove. V aprilu cvetijo še vsa druga drevesa. Priročni vrtovi so polni barv. Pomlad prinaša svež zrak in toplino v mesto.
Odpravim se po nakupe v stari del mesta. V mislih objamem visoke pokončne hiše in okoliške hribe. Iz »mandarja«, razgledne sobe, opazujem rjave minarete, ki kot sveče strmijo v modro nebo. Hiše se zdijo kot škatle v škatlah in ščitijo zasebnost. Dobro premišljen sistem vhoda in izhoda imajo. Takšen je tudi njihov značaj, ponosen, ponosen, diskreten, nedostopen.
Nekoč so tod mimo potovale karavane na sever z blagom
Irena Knehtl
Koncert nemške filharmonije v Saani
