Nomani so prva družina v Jemnu. Najstarejšega sina Mohammeda ni preveč zanimala družinska politična dediščina. Mnogo bolj so ga zanimali posli… business. In tukaj se naša zgodba prične…
.
Bilo je za časa hladne vojne, ko je Jemen oznanil politiko odprtih vrat. Vlada je vzpodbujala gospodarsko sodelovanje z Vzhodom in Zahodom. Takrat je neka Ameriška multinacionalna družba za vrtalne stroje za vodo podelila Mohamedu predstavništvo za Jemen. To bolj zaradi njegovega pomembnega porekla in povezav kot pa da bi Američani verjeli v poslovne sposobnosti našega Mohameda. Tudi niso verjeli, da se bo tržišče za vrtanje vodnjakov kaj prida razvilo v takšni od Boga pozabljeni deželi kot je Jemen. Nekaj časa je pri tem tudi ostalo.
Mohamed pa se je odločil, da bo poslovnež in se bo šel »business«. Čez nekaj časa mu je uspelo prodati prvi vrtalni stroj za vodo. Še več. Stroj je pri vrtanju naletel na vodo, ki je v Jemnu nikoli ni preveč. To je povzročilo ljubosumje sosednje vasi, ki je takoj zbrala potrebni denar in tudi naročila vrtalni stroj. Zgodba se nadaljuje. Predno so se Američani sploh zavedeli je Mohamed uspel prodati trideset vrtalnih strojev. Za Jemence je čez noč postal pomembni poslovnež. Kmalu zatem so ga prištevali k sami smetani Sananskih poslovnežev.
Američani so sedaj začutili, da so resnično na dobri poti za posle. Odločili so se lotiti jemenskega trga sistematično. Včasih so tudi koga poslali na oglede v Jemen. Tisti nekdo je pisal beležke, poročila, telekse, faksimile in čimprej odletel nazaj v Evropo, v Atene, kjer je multinacionalka imela svoje regijski sedež. Še najbolj so se zanašali na svojega Libanonskega pomočnika za prodajo, ki je govoril arabsko. Res niso mogli dovoliti, da bi Američani tekali gor in dol po prašnih ulicah Sane in potem v hotel, iz hotela v banko, in se pogajali z morebitnimi kupci pogosto v prašnih oblačilih z oddaljenih vasi, ki so se zdele kot prilepljene na najvišje vrhe.
Dolina Beni Huseish leži le dobrih deset kilometrov severno vzhodno od Sane. Vladni uradniki tja ne zaidejo pogosto. Točneje – nikoli. Vaščani so vešči umetnosti ravnanja z orožjem. Te veščine se naučijo v istočasno s hojo. Če pa se vaščani razjezijo, lahko samo Vsemogočni Bog pomaga. In še to ni vedno zanesljivo.
Dolina uspeva na grozdju, rozinah in zelenih katovih lističih. Grozdje, rozine in kat iz te doline imajo dobro ime in posli cvetijo. No in v to dolino so Američani prodali največ vrtalnih strojev za vodo.
Kmalu zatem ko je bilo trideset vrtalnih strojev v deželi so se Američani spomnili, da je potrebno organizirati prodajni servis. Seveda so takoj dodali, da takšna ugledna multinacionalka, kot je njihova, ne more investirali v kakšni Bogu za hrbtom deželi, kot je Jemen. Prodaja pa je šla tako dobro od rok, da proizvodnja v Ameriki ni uspela več dobavljati pravočasno vrtalnih strojev. Stroji so prispeli brez potrebnih rezervnih delov in pripomočkov ter orodja. Svojemu predstavniku Mohamedu so pozabili pravočasno ali sploh dobaviti nujne rezervne dele. Prevoz z Amerike je sedaj trajal več kot tri mesece. Vaščani z doline Beni Huseish so sedaj, ko so poizvedovali o svojem naročilu pri Mohamedu, pogosto potipali za svoj ukrivljeni nož, ki so ga nosili za pasom. Od takrat naprej je Mohamed bolj poredko prihajal v pisarno. Ko zadeve sploh niso več šle in ko je mislil, da se je znašel v začaranem krogu, je on, kot ponosni Jemenc s prve družine, odpotoval na podaljšane počitnice v tujino.
Američane so sedaj zanimali samo posli. Če smo v enem letu uspeli prodati trideset vrtalnih strojev, so računali, vsak v vrednosti pol milijona ameriških dolarjev potem bomo to leto prodali najmanj toliko, če ne več. Kakšen posel! Kakšen dobiček! Preko noči je bil Mohamed pozabljen. Takoj so pričeli iskati novega predstavnika. In so ga tudi našli. Ni jih motilo, da je bil »novi« vse do včeraj predstavnik njihove konkurence. Vse za posle, so dejali. Iz Evrope je priletel veliki šef v Sano na podpis pogodbe z novim predstavnikom.
Jemenci redko berejo časopise. Vendar imajo posebni komunikacijski sistem, ki jim omogoča, da so o vseh za njih pomembnih zadevah vedno pravočasno obveščeni. Še več. Novice potujejo preko hribov, dolin in puščave s hitrostjo sedanje elektronske poste. Kmalu zatem se je Mohamedova zgodba kot »velika skrivnost« pripovedovala po Sani in dosegla zeleno dolino Beni Huseish. Na koncu, so dejali vaščani, to ni prav. Na koncu, so rekli drugi ob žvečenju slastnih zelenih katovih lističev, je Mohamed pravi Jemenc in mi smo vsi eno. Tudi ne gre pozabiti, da so Nomani prva družina v Jemnu, so dodali tretji. Nekateri so se dodali, da Američanom tako ne gre zaupati. Pri Bogu drži, imajo dobre vrtalne stroje za vodo. Toda vaščani z doline Beni Huseisha, katerih denar je varno spravljen globoko pod rozinami, so jih vse plačali v gotovini in pravočasno. Na koncu se je njihov AbdulAziz v revoluciji boril za samo prestolnico Sano. Pri tej zadevi imajo oni besedo.
Pri prihodu iz Evrope velikemu šefu gospodu Stevensenu ni bilo preveč do govorjenja in razprav. Skleniti posle z novim predstavnikom in odleteti naprej na druge številne sestanke. V takrat edinem luksuznem hotelu v Sani je priredil večerjo za vse dobre stranke. Povabilo je bilo poslano tudi v dolino Beni Huseish. In – bilo je sprejeto. Drži, vaščani niso nosili temno modre obleke po pariški modi kot jim je bil veliki šef gospod Stevenson predstavljen to noč. Prišli so kar na svojih hitrih Toyota Landcruiserjih, naravnost s polj, v zennah, ki so bile umazane in prašne. Njihove glave so bile zavite v barvne turbane. Za pasom pa so nosili svoje tradicionalne ukrivljene nože.
Gospodu Stevensenu se je mudilo. Zadevo je hotel čimprej zaključiti. Preko svojega Libanonskega prodajnega pomočnika, ki je govoril arabsko, je strankam sporočil, da se je njegova firma odločila dati predstavništvo za vrtalne stroje nekomu drugemu. Mohamed, tako je dejal, ni izpolnil njihovih pričakovanj. Dodal je se, da se on ne ukvarja z majhnimi stvarmi. Za podrobnosti so zadolženi njegove ljudje v regijskem predstavništvu v Evropi, v Atenah.
Vaščani z doline Beni Huseish so pazljivo poslušali. Njihov vodja AbdulAziz vstane, prekine Libanonskega pomočnika za prodajo in na ves glas reče, da oni ne dovolijo več ameriških vrtalnih strojev v dolino Beni Huseish in v Jemen. Glasno je se dodal, da bo zadeva urejena tako kot oni, vaščani mislijo, da je prav.
Gospod Stevenson ni vedel kako naj reagira ali kam naj gleda. Še bolj pa kaj naj sedaj stori. libanonski pomočnik za prodajo ni zmogel več prevajati v arabščino in obratno. To sedaj ni bilo niti več potrebno. Tudi si gospod Stevenson ni znal razložiti, ko je na mizi pokriti z belim prtom, plastičnimi rožami, pripravljeno za slovesno večerjo, zagledal šest ukrivljenih jemenskih nožev kot izziv na boj.
Sanaa, Jemen , 1. junija 2003
Opomba:
Kat, lat. Qata Edulin, zeleni narkotični lističi
Zenna, tradicionalno oblačilo za moške
Nomani so prva družina v Jemnu. Najstarejšega sina Mohammeda ni preveč zanimala družinska politična dediščina. Mnogo bolj so ga zanimali posli… business. In tukaj se naša zgodba prične…
.
Bilo je za časa hladne vojne, ko je Jemen oznanil politiko odprtih vrat. Vlada je vzpodbujala gospodarsko sodelovanje z Vzhodom in Zahodom. Takrat je neka Ameriška multinacionalna družba za vrtalne stroje za vodo podelila Mohamedu predstavništvo za Jemen. To bolj zaradi njegovega pomembnega porekla in povezav kot pa da bi Američani verjeli v poslovne sposobnosti našega Mohameda. Tudi niso verjeli, da se bo tržišče za vrtanje vodnjakov kaj prida razvilo v takšni od Boga pozabljeni deželi kot je Jemen. Nekaj časa je pri tem tudi ostalo.
Mohamed pa se je odločil, da bo poslovnež in se bo šel »business«. Čez nekaj časa mu je uspelo prodati prvi vrtalni stroj za vodo. Še več. Stroj je pri vrtanju naletel na vodo, ki je v Jemnu nikoli ni preveč. To je povzročilo ljubosumje sosednje vasi, ki je takoj zbrala potrebni denar in tudi naročila vrtalni stroj. Zgodba se nadaljuje. Predno so se Američani sploh zavedeli je Mohamed uspel prodati trideset vrtalnih strojev. Za Jemence je čez noč postal pomembni poslovnež. Kmalu zatem so ga prištevali k sami smetani Sananskih poslovnežev.
Američani so sedaj začutili, da so resnično na dobri poti za posle. Odločili so se lotiti jemenskega trga sistematično. Včasih so tudi koga poslali na oglede v Jemen. Tisti nekdo je pisal beležke, poročila, telekse, faksimile in čimprej odletel nazaj v Evropo, v Atene, kjer je multinacionalka imela svoje regijski sedež. Še najbolj so se zanašali na svojega Libanonskega pomočnika za prodajo, ki je govoril arabsko. Res niso mogli dovoliti, da bi Američani tekali gor in dol po prašnih ulicah Sane in potem v hotel, iz hotela v banko, in se pogajali z morebitnimi kupci pogosto v prašnih oblačilih z oddaljenih vasi, ki so se zdele kot prilepljene na najvišje vrhe.
Dolina Beni Huseish leži le dobrih deset kilometrov severno vzhodno od Sane. Vladni uradniki tja ne zaidejo pogosto. Točneje – nikoli. Vaščani so vešči umetnosti ravnanja z orožjem. Te veščine se naučijo v istočasno s hojo. Če pa se vaščani razjezijo, lahko samo Vsemogočni Bog pomaga. In še to ni vedno zanesljivo.
Dolina uspeva na grozdju, rozinah in zelenih katovih lističih. Grozdje, rozine in kat iz te doline imajo dobro ime in posli cvetijo. No in v to dolino so Američani prodali največ vrtalnih strojev za vodo.
Kmalu zatem ko je bilo trideset vrtalnih strojev v deželi so se Američani spomnili, da je potrebno organizirati prodajni servis. Seveda so takoj dodali, da takšna ugledna multinacionalka, kot je njihova, ne more investirali v kakšni Bogu za hrbtom deželi, kot je Jemen. Prodaja pa je šla tako dobro od rok, da proizvodnja v Ameriki ni uspela več dobavljati pravočasno vrtalnih strojev. Stroji so prispeli brez potrebnih rezervnih delov in pripomočkov ter orodja. Svojemu predstavniku Mohamedu so pozabili pravočasno ali sploh dobaviti nujne rezervne dele. Prevoz z Amerike je sedaj trajal več kot tri mesece. Vaščani z doline Beni Huseish so sedaj, ko so poizvedovali o svojem naročilu pri Mohamedu, pogosto potipali za svoj ukrivljeni nož, ki so ga nosili za pasom. Od takrat naprej je Mohamed bolj poredko prihajal v pisarno. Ko zadeve sploh niso več šle in ko je mislil, da se je znašel v začaranem krogu, je on, kot ponosni Jemenc s prve družine, odpotoval na podaljšane počitnice v tujino.
Američane so sedaj zanimali samo posli. Če smo v enem letu uspeli prodati trideset vrtalnih strojev, so računali, vsak v vrednosti pol milijona ameriških dolarjev potem bomo to leto prodali najmanj toliko, če ne več. Kakšen posel! Kakšen dobiček! Preko noči je bil Mohamed pozabljen. Takoj so pričeli iskati novega predstavnika. In so ga tudi našli. Ni jih motilo, da je bil »novi« vse do včeraj predstavnik njihove konkurence. Vse za posle, so dejali. Iz Evrope je priletel veliki šef v Sano na podpis pogodbe z novim predstavnikom.
Jemenci redko berejo časopise. Vendar imajo posebni komunikacijski sistem, ki jim omogoča, da so o vseh za njih pomembnih zadevah vedno pravočasno obveščeni. Še več. Novice potujejo preko hribov, dolin in puščave s hitrostjo sedanje elektronske poste. Kmalu zatem se je Mohamedova zgodba kot »velika skrivnost« pripovedovala po Sani in dosegla zeleno dolino Beni Huseish. Na koncu, so dejali vaščani, to ni prav. Na koncu, so rekli drugi ob žvečenju slastnih zelenih katovih lističev, je Mohamed pravi Jemenc in mi smo vsi eno. Tudi ne gre pozabiti, da so Nomani prva družina v Jemnu, so dodali tretji. Nekateri so se dodali, da Američanom tako ne gre zaupati. Pri Bogu drži, imajo dobre vrtalne stroje za vodo. Toda vaščani z doline Beni Huseisha, katerih denar je varno spravljen globoko pod rozinami, so jih vse plačali v gotovini in pravočasno. Na koncu se je njihov AbdulAziz v revoluciji boril za samo prestolnico Sano. Pri tej zadevi imajo oni besedo.
Pri prihodu iz Evrope velikemu šefu gospodu Stevensenu ni bilo preveč do govorjenja in razprav. Skleniti posle z novim predstavnikom in odleteti naprej na druge številne sestanke. V takrat edinem luksuznem hotelu v Sani je priredil večerjo za vse dobre stranke. Povabilo je bilo poslano tudi v dolino Beni Huseish. In – bilo je sprejeto. Drži, vaščani niso nosili temno modre obleke po pariški modi kot jim je bil veliki šef gospod Stevenson predstavljen to noč. Prišli so kar na svojih hitrih Toyota Landcruiserjih, naravnost s polj, v zennah, ki so bile umazane in prašne. Njihove glave so bile zavite v barvne turbane. Za pasom pa so nosili svoje tradicionalne ukrivljene nože.
Gospodu Stevensenu se je mudilo. Zadevo je hotel čimprej zaključiti. Preko svojega Libanonskega prodajnega pomočnika, ki je govoril arabsko, je strankam sporočil, da se je njegova firma odločila dati predstavništvo za vrtalne stroje nekomu drugemu. Mohamed, tako je dejal, ni izpolnil njihovih pričakovanj. Dodal je se, da se on ne ukvarja z majhnimi stvarmi. Za podrobnosti so zadolženi njegove ljudje v regijskem predstavništvu v Evropi, v Atenah.
Vaščani z doline Beni Huseish so pazljivo poslušali. Njihov vodja AbdulAziz vstane, prekine Libanonskega pomočnika za prodajo in na ves glas reče, da oni ne dovolijo več ameriških vrtalnih strojev v dolino Beni Huseish in v Jemen. Glasno je se dodal, da bo zadeva urejena tako kot oni, vaščani mislijo, da je prav.
Gospod Stevenson ni vedel kako naj reagira ali kam naj gleda. Še bolj pa kaj naj sedaj stori. libanonski pomočnik za prodajo ni zmogel več prevajati v arabščino in obratno. To sedaj ni bilo niti več potrebno. Tudi si gospod Stevenson ni znal razložiti, ko je na mizi pokriti z belim prtom, plastičnimi rožami, pripravljeno za slovesno večerjo, zagledal šest ukrivljenih jemenskih nožev kot izziv na boj.
Sanaa, Jemen , 1. junija 2003
Opomba:
Kat, lat. Qata Edulin, zeleni narkotični lističi
Zenna, tradicionalno oblačilo za moške
