Ni mesta, ki ne sanja. O izgubljenih jezerih, ki se lomijo. O lučeh, kjer je luč zlomljena s spominom. O zimah, shranjenih v vrtovih.
Vihar, ki je zajel mesto z napetostjo pomladi. Moker veter s poročno glasbo in vse, kar poje v barvi kamna in kosti. Kot paž ljubezni. Ogenj z istega modrega neba opoldne. Spomin vode.
Je že jutro?
Kdo pere odeje?
Oblečem novo obleko?
Na kateri strani mosta naj čakam?
Nič.
Svet kot običajen. To je prvo jutro. Četudi drevesa obdržijo barve čez zimo, vse zeleno je drugačno to pomlad. Budna opazujem pomladno noč, ki beži. A ne ostane. Megla v svetilki praproti. Zelena krila zvita pred hladom. Dišeči ogenj rdečega in modrega. Mrmram blues, staro pesem o kitajskih nočeh. O dhawu, ki me pelje v daljavo. Rumena noč, ki se razliva. Razpoka v oblakih. Le kakšen je bil moj obraz, predno sem bila rojena? Bela maska in črni zobje. Na dnu ribnika.
Hodim po ozki ulici v hiši zadnjih dni. Luč odseva na listih tresočih se dreves. Milijon duš z žarečimi obrazi, ki so hodili po temnih prostorih. Prižgan ogenj v srcih.
Srca in ocean so izgubili mrzlost.
Kako vem, kdo sem jaz. Kako se val najde v oceanu. Ne vprašuj drevesa po imenih. Moja dlan brez sonca. Ne vprašuje doline po njihovih materah. Ne vprašuj, kaj se dogaja. Rumeni dim, ki se vleče po cestah.
Še je čas. Pripravi obraz za srečanje z drugimi obrazi. Še bo čas za ustvarjanje. Spusti vprašanje na krožnik. Čas za tebe in čas za mene. Čas za sto neodločnosti. In tisoč sanj in ponovnih pregledov.
V sobo ljudi prihajajo in odhajajo. In še bo čas za razmišljanje. Si upam?
Si res upam?
Si res upam zmotiti – svet?
Sana`a, Jemen, marec 2011
Ni mesta, ki ne sanja. O izgubljenih jezerih, ki se lomijo. O lučeh, kjer je luč zlomljena s spominom. O zimah, shranjenih v vrtovih.
Vihar, ki je zajel mesto z napetostjo pomladi. Moker veter s poročno glasbo in vse, kar poje v barvi kamna in kosti. Kot paž ljubezni. Ogenj z istega modrega neba opoldne. Spomin vode.
Je že jutro?
Kdo pere odeje?
Oblečem novo obleko?
Na kateri strani mosta naj čakam?
Nič.
Svet kot običajen. To je prvo jutro. Četudi drevesa obdržijo barve čez zimo, vse zeleno je drugačno to pomlad. Budna opazujem pomladno noč, ki beži. A ne ostane. Megla v svetilki praproti. Zelena krila zvita pred hladom. Dišeči ogenj rdečega in modrega. Mrmram blues, staro pesem o kitajskih nočeh. O dhawu, ki me pelje v daljavo. Rumena noč, ki se razliva. Razpoka v oblakih. Le kakšen je bil moj obraz, predno sem bila rojena? Bela maska in črni zobje. Na dnu ribnika.
Hodim po ozki ulici v hiši zadnjih dni. Luč odseva na listih tresočih se dreves. Milijon duš z žarečimi obrazi, ki so hodili po temnih prostorih. Prižgan ogenj v srcih.
Srca in ocean so izgubili mrzlost.
Kako vem, kdo sem jaz. Kako se val najde v oceanu. Ne vprašuj drevesa po imenih. Moja dlan brez sonca. Ne vprašuje doline po njihovih materah. Ne vprašuj, kaj se dogaja. Rumeni dim, ki se vleče po cestah.
Še je čas. Pripravi obraz za srečanje z drugimi obrazi. Še bo čas za ustvarjanje. Spusti vprašanje na krožnik. Čas za tebe in čas za mene. Čas za sto neodločnosti. In tisoč sanj in ponovnih pregledov.
V sobo ljudi prihajajo in odhajajo. In še bo čas za razmišljanje. Si upam?
Si res upam?
