Vsak dan se vozim z avtobusom na glavni trg in naprej do univerze. Mestni avtobus bele barve z zeleno črto napove končno postajo. Glas mesta. Po glasu lahko ugotoviš, da se bliža konec dneva. Noč se začenja, ko sonce zaide. Vonj po fižolu, siru, začimbah, jasminu, prahu, kadilih. V tem času je mesto glasno. Oglušujoče. Skoraj bo konec dneva.
*
Odkar sem te videl na avtobusni postaji čakati na isti avtobus, sem si želel, da bi bila prijatelja. Toda ti si bila preveč plaha, nisi hotela govoriti z menoj, nisi odgovarjala na moje pozdrave. Od prvega dne sem slutil, da bova nekega dne prijatelja.
Tvoj lep nasmeh, velike oči in dolgi kodrasti lasje, ki so kar tako padajo na hrbet. V njih sem želel zakopati svoj obraz in vonjati tvoj šampon. Spominjam se tvoje abaye, črnega ogrinjala, kako je plapolalo v vetru in razkrivalo tvoje oblike. Kako lepa si! . Oprosti, vem, dekleta ne marajo, če jih fantje gledajo, ampak ne morem si pomagati.
Oni dan sem si zaželel, da bi bil lahko v tvoji bližini. Da bi se potopil v tvoje oči, jih poljuboval in jih božal. Ne vem zakaj – kako da ne vem? Zakaj bežiš in zakaj ne razumeš, kako zelo te ljubim? To je vse, kar sem hotel povedati. Poljubiti tvoje oči, te tesno objeti in ti reči, da te bom poročil in da boš moja žena.
Ti pa si me odrivala, bežala! Bil sem jezen. Ničesar nisem vedel. Hotel sem na ves glas zavpiti. Tvoje roke pa so me odrivale. Ne vem, kaj sem takrat mislil. Tako blizu si bila. Mislil sem, da se bova poročila.
Tako blizu si. Nisem mogel verjeti, da je dekle z avtobusne postaje in ki jo ljubim že toliko dni, na istem avtobusu. Moja glava je bila polna misli. Hotel sem ti pokazati, koliko mi je do tebe in kako zelo te ljubim. Toda nisi me razumela. Nisi vedela, da te ljubim in da sem te hotel za ženo. Bila bi družina kot v televizijski nadaljevanki.
Toda sedaj se to ne bo nikoli dogodilo. Ljudje bodo mislili, da je to zaradi mene. Toda jaz sem želel tebe za ženo. Ves čas sem ti to želel povedati. Toda nisi me razumela. Krivda ni moja. Pogrešam te!
Danes spet čakaš na avtobusni postaji. Božam tvoj obraz. Po črtah na njem lahko ugotovim, kako se smeje. Všeč mi je to. In ta vonj po kardamonu. In limonin vonj.
Vonj mesta je vonj po vaseh. Zvok mesta se zdi tako blizu. Kakor da se vali skozi avtobus. Modra barva. Vonj po kadilih. Ko pade mrak, na cestah je vedno diši po kadilih.
Vsak dan se vozim z avtobusom na glavni trg in naprej do univerze. Mestni avtobus bele barve z zeleno črto napove končno postajo. Glas mesta. Po tem glasu lahko ugotoviš, da se bliža konec dneva. Noč se začenja, ko sonce zaide. Vonj po fižolu, siru, začimbah, jasminu, prahu, kadilih. V tem času je mesto glasno. Skoraj bo konec dneva.
Sedaj me je srečala pamet. Ne pišem več poezije. Imam svoj avto in se ne vozim več z avtobusom.
Moje sanje so na varnem – pod ključem.
Leto je minilo kar tako. Zbežalo.
Sana‘a, Jemen julija 2014
Mazher Nizar, Jemen.
Vsak dan se vozim z avtobusom na glavni trg in naprej do univerze. Mestni avtobus bele barve z zeleno črto napove končno postajo. Glas mesta. Po glasu lahko ugotoviš, da se bliža konec dneva. Noč se začenja, ko sonce zaide. Vonj po fižolu, siru, začimbah, jasminu, prahu, kadilih. V tem času je mesto glasno. Oglušujoče. Skoraj bo konec dneva.
*
Odkar sem te videl na avtobusni postaji čakati na isti avtobus, sem si želel, da bi bila prijatelja. Toda ti si bila preveč plaha, nisi hotela govoriti z menoj, nisi odgovarjala na moje pozdrave. Od prvega dne sem slutil, da bova nekega dne prijatelja.
Tvoj lep nasmeh, velike oči in dolgi kodrasti lasje, ki so kar tako padajo na hrbet. V njih sem želel zakopati svoj obraz in vonjati tvoj šampon. Spominjam se tvoje abaye, črnega ogrinjala, kako je plapolalo v vetru in razkrivalo tvoje oblike. Kako lepa si! . Oprosti, vem, dekleta ne marajo, če jih fantje gledajo, ampak ne morem si pomagati.
Oni dan sem si zaželel, da bi bil lahko v tvoji bližini. Da bi se potopil v tvoje oči, jih poljuboval in jih božal. Ne vem zakaj – kako da ne vem? Zakaj bežiš in zakaj ne razumeš, kako zelo te ljubim? To je vse, kar sem hotel povedati. Poljubiti tvoje oči, te tesno objeti in ti reči, da te bom poročil in da boš moja žena.
Ti pa si me odrivala, bežala! Bil sem jezen. Ničesar nisem vedel. Hotel sem na ves glas zavpiti. Tvoje roke pa so me odrivale. Ne vem, kaj sem takrat mislil. Tako blizu si bila. Mislil sem, da se bova poročila.
Tako blizu si. Nisem mogel verjeti, da je dekle z avtobusne postaje in ki jo ljubim že toliko dni, na istem avtobusu. Moja glava je bila polna misli. Hotel sem ti pokazati, koliko mi je do tebe in kako zelo te ljubim. Toda nisi me razumela. Nisi vedela, da te ljubim in da sem te hotel za ženo. Bila bi družina kot v televizijski nadaljevanki.
Toda sedaj se to ne bo nikoli dogodilo. Ljudje bodo mislili, da je to zaradi mene. Toda jaz sem želel tebe za ženo. Ves čas sem ti to želel povedati. Toda nisi me razumela. Krivda ni moja. Pogrešam te!
Danes spet čakaš na avtobusni postaji. Božam tvoj obraz. Po črtah na njem lahko ugotovim, kako se smeje. Všeč mi je to. In ta vonj po kardamonu. In limonin vonj.
Vonj mesta je vonj po vaseh. Zvok mesta se zdi tako blizu. Kakor da se vali skozi avtobus. Modra barva. Vonj po kadilih. Ko pade mrak, na cestah je vedno diši po kadilih.
Vsak dan se vozim z avtobusom na glavni trg in naprej do univerze. Mestni avtobus bele barve z zeleno črto napove končno postajo. Glas mesta. Po tem glasu lahko ugotoviš, da se bliža konec dneva. Noč se začenja, ko sonce zaide. Vonj po fižolu, siru, začimbah, jasminu, prahu, kadilih. V tem času je mesto glasno. Skoraj bo konec dneva.
Sedaj me je srečala pamet. Ne pišem več poezije. Imam svoj avto in se ne vozim več z avtobusom.
