Poslušajte, z vami govorim s tišino oblaka ali drevesa. Kar me je opogumilo, je smrtnost. Zmešali ste slovo obdobja z začetkom novega. Navdih sovraštva s pesniško lepoto. Moč slepe sile z neko popolno obliko. Gotovost norcev.
Tisti s srci imajo zlomljena srca.
Kaj je poezija, ki ne rešuje narodov ali ljudi, vprašujem. Da sem hotela dobro poezijo, ne da bi za to vedela. A to sem odkrila mnogo kasneje.
*
Ogenj se širi in trava se rojeva na uporniški način. Ogenj se širi do mesta in naprej.
Ogenj brez plamena drži mesto budno in pokonci. Ulice in hiše z vročino. Ko vročina preneha, barve sončnega zahoda z oblaki padejo v objem. Hodimo kot tujci od hiše do hiše in prosimo za darila. Oči, ki so predirljive, hladne kot zlato. Roke, ki so prazne.
Leta čakanja. Grmeči svetlikajoči se oblaki brez dežja. In vetrovi, kot viharji, ki niso postali viharji. Spimo, se zbudimo in se jih – bojimo. Oči, kot kamni, kot da bi bili opeke v steni. Ki so zgradile z rokami nekaj, česar roke ne gradijo.
Voda, ki se suši na obrazih. Smrt, ki je počasna. Nekje med svetlim in temnim. Med verzi spreminjajočega se sveta. Letno vračanje in nadomeščanje in prinašanje rož. In dežja – njegove roke, ki prebujajo in ranijo.
Mnogo let je šlo mimo – brez dežja. Niti kapljice. Brez rož. Niti ene rože. Brez sadja. Kakor do so palmova drevesa spomenik. Košček vode in ognja. Polja cvetov, ki se šele odpirajo. Strahovi, ki polnijo srca pred vetrovi. Glasovi, ki kličejo. Nebo osvetljeno kot lilije v ognju. Planota z mestom, ki se sveti. S semeni, koreninami in mrtvimi.
Za mestnim obzidjem, s katerimi se mesto obdaja od vročine.
Žejna zemlja za njenimi stolpi, palačami in nasipi. Oblaki, ki so se razpočili z dežjem in večnostjo poslušanja od enega viharjem do naslednjega. Šepetanje vetra pod mokrimi drevesi. Zvoki stopinj in rok. Ujeta luna, ki krili kot metulj ali kakor ujeta zvezda. Darilo oblaka. Košček vode. Kapljica, o kateri je šepetal veter. Da bo mesto očiščeno svojih grehov.
Ogenj se širi in trava se rojeva na uporniški način. Ogenj se siri do mesta in naprej. Poklonjena cela na srebrnem oltarju.
O ljubezen, o bolečina.
Kadilniki, ki širijo dišave. Peli so verze iz božje knjige in gradili dišeče stene. Poškropljena tla z dišečimi olji in gorečimi solzami. Ogenj, ki se vije iz palmovih vej.
Žalost z zaprtimi ustnicami.
Pesem o dateljnih, kruhu in rožah. Molitev s kapljicami toplih solz.
Melodije, pesmi, solze, modrosti, misli, bogastvo, nežnost, usmiljenje, ki se skrivajo v otožnih pesmih.
Ogenj se širi in trava se rojeva na uporniški način. Ogenj se širi do mesta in naprej.
Sanaa, Jemen, junija 2011
Poslušajte, z vami govorim s tišino oblaka ali drevesa. Kar me je opogumilo, je smrtnost. Zmešali ste slovo obdobja z začetkom novega. Navdih sovraštva s pesniško lepoto. Moč slepe sile z neko popolno obliko. Gotovost norcev.
Tisti s srci imajo zlomljena srca.
Kaj je poezija, ki ne rešuje narodov ali ljudi, vprašujem. Da sem hotela dobro poezijo, ne da bi za to vedela. A to sem odkrila mnogo kasneje.
*
Ogenj se širi in trava se rojeva na uporniški način. Ogenj se širi do mesta in naprej.
Ogenj brez plamena drži mesto budno in pokonci. Ulice in hiše z vročino. Ko vročina preneha, barve sončnega zahoda z oblaki padejo v objem. Hodimo kot tujci od hiše do hiše in prosimo za darila. Oči, ki so predirljive, hladne kot zlato. Roke, ki so prazne.
Leta čakanja. Grmeči svetlikajoči se oblaki brez dežja. In vetrovi, kot viharji, ki niso postali viharji. Spimo, se zbudimo in se jih – bojimo. Oči, kot kamni, kot da bi bili opeke v steni. Ki so zgradile z rokami nekaj, česar roke ne gradijo.
Voda, ki se suši na obrazih. Smrt, ki je počasna. Nekje med svetlim in temnim. Med verzi spreminjajočega se sveta. Letno vračanje in nadomeščanje in prinašanje rož. In dežja – njegove roke, ki prebujajo in ranijo.
Mnogo let je šlo mimo – brez dežja. Niti kapljice. Brez rož. Niti ene rože. Brez sadja. Kakor do so palmova drevesa spomenik. Košček vode in ognja. Polja cvetov, ki se šele odpirajo. Strahovi, ki polnijo srca pred vetrovi. Glasovi, ki kličejo. Nebo osvetljeno kot lilije v ognju. Planota z mestom, ki se sveti. S semeni, koreninami in mrtvimi.
Za mestnim obzidjem, s katerimi se mesto obdaja od vročine.
Žejna zemlja za njenimi stolpi, palačami in nasipi. Oblaki, ki so se razpočili z dežjem in večnostjo poslušanja od enega viharjem do naslednjega. Šepetanje vetra pod mokrimi drevesi. Zvoki stopinj in rok. Ujeta luna, ki krili kot metulj ali kakor ujeta zvezda. Darilo oblaka. Košček vode. Kapljica, o kateri je šepetal veter. Da bo mesto očiščeno svojih grehov.
Ogenj se širi in trava se rojeva na uporniški način. Ogenj se siri do mesta in naprej. Poklonjena cela na srebrnem oltarju.
O ljubezen, o bolečina.
Kadilniki, ki širijo dišave. Peli so verze iz božje knjige in gradili dišeče stene. Poškropljena tla z dišečimi olji in gorečimi solzami. Ogenj, ki se vije iz palmovih vej.
Žalost z zaprtimi ustnicami.
Pesem o dateljnih, kruhu in rožah. Molitev s kapljicami toplih solz.
Melodije, pesmi, solze, modrosti, misli, bogastvo, nežnost, usmiljenje, ki se skrivajo v otožnih pesmih.
Ogenj se širi in trava se rojeva na uporniški način. Ogenj se širi do mesta in naprej.
