Človek sem, ki sanja.
Osamljen pesnik vesolja.
Angel neskončne tišine.
Mrtva beseda na papirju.
Globoko pokopan spomin.
Neslišen glas izgubljenega Boga.
* * *
Sovražim v sebi
poeta in norca
ko globina samote
boža fantazijo.
Človeka v meni.
* * *
Misli prihajajo skozi zavest.
Izginjam v sanjah čakanja.
Besede modrosti zbiram.
Brnenje v glavi me v nemir meče.
Diham, da živim kot ljubezen.
V izgubljenem času.
V sebi sem neskončen.
Iščem se v svojem imenu.
Smehljam se deklici.
Kot odsevajoča senca.
Osvobojene ptice iz kletke.
* * *
Svetloba v očeh.
Tišina v raju.
Dnevi norosti izgorevajo.
* * *
Tukaj
v nevednosti grešim.
Tukaj
v strahu izkušnje
sanjam želje.
* * *
Mir
kot neskončna
tišina vstopa
z dušo spominov
v mene.
* * *
Nor, pijan,
grešen sem v sebi.
Lepa, zapeljiva,
gola v mojem si spominu.
* * *
Prepuščen divjemu plesu
z močjo hudiča, v sebi vidim
izgubljenega človeka z mojo dušo.
* * *
V misli mi prihaja
tvoj poet,
kot senca potepuha.
* * *
Tišina me boža z zgodbo ljubezni.
Čakam, da postanem tvoj angel,
srečnega in nasmejanega obraza,
s poljubi življenja
ko v samoti jočeš.
