Obraz je človeku v okras.
Toliko kot svet zmore ljudi,
toliko je različnih obrazov.
Obraz je lahko šegav, prijazen,
lahko prava je prikazen.
Lahko je lep, grd, umazan, siv,
lahko je brazgotinast, slinast,
kozav, mozoljast,
ljubek ali okrogel,
fotogeničen,
ozek, širok ali podolgovat,
spačen od bolečin,
zguban od trpljenja in starosti,
užaljen in prizadet,
nasmejan od sreče,
rdeč od jeze,
bled od groze,
od sonca zagorel,
žalosten, vesel,
boječ in plah,
kisel in predrzen,
resen,
včasih tudi besen.
Nikar ne ocenjuj človeka po obrazu,
še manj po njegovem videzu.
Vsak je vreden spoštovanja,
pa čeprav ga slaba vest preganja.
Obraz je človeka izraz,
to njegov je izkaz,
to njegov je okras.
Vsak naj svojo podobo na ogled postavi,
in se pred ogledalo predstavi.
Prišel je čas, da mi tudi ti pokažeš svoj pravi obraz.
NOS
Nos je sredi obraza štrleči kos.
Je dolg, koničast, raven,
majhen ali velik,
navzgor zavihan,
od pijače rdeč,
od cigaretnega dima smrdeč.
Velik nos je moškemu v ponos,
je odraz moči,
ki spodaj mu visi.
UŠESA
Ušesa štrleča,
majhna, velika,
oslovsko pokončna,
viseča,
gluha in suha.
V zimi rdeča,
velikokrat speča in nečuteča.
OČI
Črne so tvoje oči,
ponoči jih videti ni,
tako se mi zdi,
kot da jih ni,
a vendar iz njih se smeji,
sonce iz njih žari.
So hrepeneče, čuteče, prijazne,
iskrive in nagajive,
vesele in žalostne, a tudi lažnive.
Takšne so tvoje oči.
Ko te ni, se mi zdi, da so hladne, ledene,
preplašene, trudne in zaspane.
Iščem tvoje oči, še preden luna zaspi.
