Marko je bil srečen človek. Nekoliko preveč okrogel sicer, pa kdo bi se za to sekiral. On se že ni. Vsaj do tistega dne ne, ko je žena po dolgem popoldanskem sprehodu kar tako mimogrede navrgla:
»Da ga vidiš, sosedovega Francija. Sem ga srečala zunaj. Kak kerlc je! Pa kako postavo ima! Mišica pri mišici. Kako, da ga nisem že prej opazila? Tak je, kot bi ga iz kamna izklesal.«
Marka je opazka prav čudno vznemirila. Postrani je pogledal iznad časopisa (ravnokar se je bil namreč zavalil v fotelj po obilnem poznem kosilu), a ni rekel nič. »Najbolje je, da se delam, kot da sem vse skupaj preslišal,« je pomislil.
Čez nekaj dni je bila na TV sporedu drsalna revija. Njegova Rita, ki ji glede postave res ni bilo kaj očitati, je ob gledanju plesnih parov spet prav ponesrečeno zavzdihnila:
»A si ga videl. Kako jo suče. Najbrž niti šestdeset kil nima, pa ima moč, da jo vrže visoko v zrak in jo spet ujame na svoje roke. Le kako to, da drugim moškim trebuh nič ne zraste?«
Marko je prvikrat začutil neko čudno zvijanje v želodcu in grenka slina se mu je nabrala v ustih. Odtihotapil se je v predsobo in se postavil pred ogledalo. Imel je kaj videti! Vanj je zijala zamaščena moška kreatura. Trebuh je kot napihnjen balon visel globoko čez pas, prsi so bile udrte, vrat bikovski in dva debela podbradka sta polkrožno držala na njem debelo glavo z izbuljenimi očmi. In koža na obrazu! Živ dokaz zanemarjenosti in neurejenosti!
Marko se je zgrozil. Prvič se je zgodilo, da ga je njegova lastna podoba tako vznemirila. V negativnem smislu, seveda.
»Veš, Franci tudi teče,« je rekla Rita nekega dne, ko se je vsa preznojena vrnila v stanovanje. Marku se je zazdelo, da je zaznal nedoločen moški vonj, ko je mimo njega odbrzela v kopalnico.
»Ta neumni sosed,« je pomislil potihoma, »kaj le ima od tega, da se muči z brezveznim tekanjem?« Na glas pa je navidez brezbrižno vprašal:
»Kaj sta skupaj tekla?«
»No, nekaj časa res,« mu je odmev vrnil Ritine besede skozi zaklenjena vrata kopalnice.
Nekje globoko v Markovem srcu se je predramil dolgih let mirno speči črv ljubosumja. Njegova Rita da teka in trimčka skupaj s sosedovim Francijem? Bog ve, čez kakšne prepreke vse skačeta! In to kar naenkrat in takole, hopla, vsem na očeh!
Kje so časi, ko je Rita še tekla ob njem? Najsi se je še tako trudil, spomin je potegnil le zamegljene slike iz prašnih možganskih arhivov.
Ko je šel mimo ogledala, je nehote obrnil glavo vstran.
* * *
Ukrepi so bili takojšnji in radikalni. Najprej se je vrgel na ženske revije: Jano, Lady, Anjo, Našo ženo... Prebral je vse recepte za hujšanje, si jih izrezoval in skrbno hranil v poseben fascikel. Jedel je manj kalorično hrano, mučil se je z lakoto in vsako jutro nag stopal na tehtnico. Pozabil ni niti prej izprazniti mehurja in usmraditi kopalnice. Res je že po treh dneh zaznal spremembo; tehtnica je pokazala tri kilograme manj. Vesel nad tem spoznanjem je Marko proslavil; privoščil si je izdatno kosilo in tudi večerje se ni branil. Temu primerno pa je bilo tudi razočaranje naslednje jutro: vse tri kile so se kot po čudežu spet vrnile in se obesile nanj.
Po dobrih dveh tednih takšnega mučnega hujšanja je Marko obupal. Lačen je bil, da so se mu pred očmi prikazovale pohane piške, skoraj vsako noč je med nemirnimi sanjami pekel na ražnju lepe, okrogle svinjske kotlete. Ko pa se je ves preznojen prebudil, se je ponavadi odtihotapil do hladilnika.
»Nič,« si je rekel potem potihoma, »poskusimo še z drugimi načini. Saj jih je toliko. Ni vrag, da ne bi pomagalo.«
Hujšanje se je nadaljevalo, le da se je vsakih nekaj dni spremenil način. Najprej je Marko poskusil z zeliščnimi čaji mistra Džirla, nato z luno, nadaljeval je z akupunkturo in avtosugestijo. A hlače so mu bile vedno enako prav in tehtnica je kazala vedno enako številko. Kaj enako, zgodilo se je celo, da se je jeziček pomaknil za celo črtico naprej.
Rita ga je opazovala s prikrito skrbjo. Nekaj z Markom ni bilo v redu! Le kaj mu je naenkrat, se je spraševala. A najsi je še tako ugibala, odgovora ni našla. Odločila, se je, da napravi temu konec in da se enkrat z možem odkrito pogovori.
»Kako pa to, da si postal tako zagrizen pristaš vitkosti?« je vprašala Marka nekega večera, ko se je ves pobit privlekel od alternativnega bioenergetika. »Ti je morda zmešala glavo kakšna mlada sodelavka?«
»Pa ja, najbrž da, sodelavka,« je zagodrnjal v odgovor. »Morda celo kakšna soseda!«
Rita ga je gledala z nerazumevanjem. Kaj soseda, kakšna soseda? Spomnila se je na sosedovega Francija in naenkrat ji je šinila v glavo odrešilna misel.
»Marko, veš kaj sem se spomnila. Če že hočeš po vsej sili shujšati, pa prični teči v moji družbi. Boš kaj hitro izgubil svoj trebušček. Saj nekoč sva skupaj tekla, si že pozabil?«
Ne, ni pozabil, prav dobro je še vedel, čeprav so bile spominske slike iz tistih časov že zelo obledele. Kar milo se mu je storilo in hvaležen pogled je poromal v smeri Rite in njene ritke.
»Ej, sosed, ne boš več ti tekel za mojo Rito. Odslej bom raje kar sam,« se je razveselil v mislih. Na glas pa je nič kaj navdušeno dejal:
»Morda imaš pa prav. Kako, da se nisem že prej spomnil. Bom poskusil.«
* * *
Marko in Rita že nekaj mesecev tečeta. Rita naprej, Marko za Rito. Ali pa kar skupaj. Marko je izgubil trebuh, podbradki so izginili, koža na licih se je napela. Tek se mu tudi ne zdi več neumen in brezvezen. Spet izgleda spodobno in pred ogledalom nič več ne obrača glave stran. Zadovoljen je sam s sabo in ženi se oči zaiskrijo, ko se njuna pogleda srečata. Med vsakodnevnim tekom večkrat srečata sosedovega Francija. Zamahnejo si z roko v pozdrav ali zadihano spregovorijo nekaj kratkih besed.
»Franci, enkrat te povabim na pijačo,« mu v mislih obljubi Marko. »Pomagal si mi veliko bolj, kot katerakoli shujševalna kura. Nisi ‘dohtar’, a po tvoji zaslugi sem prišel do najboljšega recepta. Vendar tega ne boš nikoli izvedel.«
Tudi Rita ne bo nikoli izvedela, kako lahko črv ljubosumja v obliki posebnega recepta pomaga pri učinkovitem hujšanju. Pa saj to zdaj zanjo niti ni pomembno.
