Zbudil me je do konca navit motor, ki je brezglavo dirjal po ulici. V mislih sem preklela brezobzirno mularijo. Obrnila sem se v postelji in pogledala na uro. Rdeča številčnica na črni podlagi je kazala tri in petnajst minut. Super, še lahko spim. Zadovoljno sem si potegnila odejo čez ušesa. Zazdelo se mi je, da slišim zvonec. Zadržala sem dih, srce mi je bilo hitreje. Ustrašila sem se. Nekaj sekund sem mirovala in se prepričevala, da imam prisluhe, ko je ponovno pozvonilo. Tokrat močneje, daljše. Na široko sem odprla oči, sedla v postelji in čakala. Nobenega šuma ni bilo slišati ne v stanovanju ne pred vrati. Le redki avtomobili so vozili mimo. Nisem se oglasila. Tisti pred vrati ni več zvonil, ampak je z roko močno potrkal. Prijel je za kljuko in poskušal vstopiti. Za božjo voljo, ob tej uri, kaj hoče? Neslišno sem si pričela oblačiti jutranjo haljo in se bosa po prstih približevala vratom. Nisem upala odstreti kukala, saj sem se bala, da bi kdorkoli že je, to opazil. Ponovno sem se zdrznila, dih mi je zastajal. Kdo neki si želi ob tej uri govoriti z menoj, sem se spraševala. Gotovo se je nekdo zmotil in trka na napačnih vratih, ker je pozabil ključ. Ja, to bo! Najbrž je pomota, sem si vlivala pogum. Kaj pa, če ni in me hoče kdo oropati, ubiti? V mislih se mi je z veliko naglico odvrtela vsebina mnogih kriminalk. Od streljanja s pištolo, do umazanega posilstva. Pomislila sem celo, da nekdo išče zatočišče, da potrebuje pomoč. Jaz pa vsa zmedena še vrat ne odprem. Trepetala sem pred zaprtimi vrati od strahu in mraza, saj me je na mrzlih ploščicah zeblo v bose noge. Predstavljala sem si silaka grozne zunanjosti, neobritega, zanemarjenega kriminalca, mamilaša, ki mu je zmanjkalo cvenka za naslednjo dozo. Taki so posebno brezobzirni. Naslonjena na steno v veži sem si slikala, kako bi me neznanec udaril s kijem po glasi, takoj ko bi odprla vrata.
Čez čas ni bilo slišati ničesar več. Jaz sem pa še kar zmrzovala tam in si izmišljala kriminalne zgodbe. Počasi sem se opogumila in neslišno odprla kukalo. Na oni strani ni bilo videti nikogar. Le tema. Če bi kdo imel čiste namene, bi gotovo prižgal luč, sem si mislila. Morda se mi je pa vse le dozdevalo.
Vsa prestrašena in prezebla sem se odplazila nazaj v posteljo, zaprla oči in prisluškovala. Zaspati nisem mogla. Zjutraj sem vsa zmedena prepričevala samo sebe, da sem sanjala tako prepričljive sanje, kot da bi bile resnične. Jutro sem kot običajno pričela z močno, na hitro skuhano kavo, saj se mi je že pošteno mudilo. Podoba v ogledalu je kazala, da je za menoj težka noč. Zaupala sem kavi, da mi bo pomagala vzdržati naporen dan. Lovila sem zadnje minute in mrzlično iskala ključe. Ni jih bilo. Nemočna sem cepetala pred zaklenjenimi vrati. Pa saj to ne more biti res! Po dolgem, živčnem iskanju sem jih končno našla v čevlju. Ja, to je običajno mesto za ključe, kadar padejo z obešala. Vrata sem se težavo odprla, saj je na kljuki viselo nekaj težkega in je pri odpiranju s treskom zdrknilo na tla. Iz vrečke se je pocedila rdeča tekočina. Zadišalo je po vinu. V vinski mlaki je ležal šopek rdečih vrtnic z zataknjenim listkom:
