Sem lotil se pisanja,
rad napisal bi sonet,
razmišljam, tuhtam,
ni najti pravih mi besed ....
Zdaj pišem pesem pravo,
malo za dušo, spet zabavo,
da zapišem čuteče misli sveže,
morda zamrejo brez potrebe.
A kaj, s težavo jih izbiram,
preveč naokoli se oziram,
besede končno sem postavim,
že pišem, da jih ne pozabim ...
Že res, izpoved je gotova,
takšna pesmi končna je podoba,
besed je malo, niso všečne,
le ponekod, v rimi redke večne ...
Iskal bom spet navdih v naravi,
rojeva vsako leto se spomladi,
navdih morda bo spet ljubezen,
src strtih mladih kot bolezen ...
ROJSTVO JUTRA, POMLADI
Budi se jutro.
rodil se dan,
prebuja se narava,
pokukal zvonček je zaspan ...
med redkimi, še prvi, sam ...
Je mraz še,
sneg počasa se umika,
kopni lenobno, narava se prebuja,
sramežljivo zvonček ogleduje,
se s sončnim žarkom spogleduje.
Tam daleč slišim zvok,
nekje v gozdu pada drevje,
v tišino rohni, se oglaša žaga,
a redke ptice pojejo vabljivo,
rodila se pomlad bo, očarljivo,
se že brebuja, prisluhni, pomenljivo.
Bo sneg skopnel,
se trate bodo prebudile, ozelenele,
topel sončni žarek se k njim na pot podal,
v življenje pomlad prebuja, bo srca ogrel,
zimo pregnal bo, v svoj spomin jo vzel ...
FAŠENK ...
Že iščem sebi novo si podobo,
se spremenil bom v hudobo,
ljudem denarce bom jemal,
kar v svojo malho jih dajal ...
Jih je preveč, sem že oplel,
premalo prakse spet bi imel,
morda v politika se spremenim,
prihodnost lepšo, da ljudem delim ...
Nataknil si bom mašni gvant,
odšel v bife, zavzel bom šank,
se hvalil bom, naj vsi vedo,
so dobri časi, nam je lepo ...
Zavist v ljudeh se bo zbudila,
ob hvalah mojih razjezila,
se hitro bom od tam pobral,
še pravi čas, če bom le znal..
Vampirja masko si nadenem,
v ljudi okoli strah naženem,
otrok bo gruča se pognala v beg,
za masko moj bo skrit nasmeh ...
