Prvič jo je srečal v trgovini zelenjavo, kjer je kupovala krompir. Z desnim bokom se je prislonila k pultu, prsti desnice so se krčevito oprijemali vogala, da so se členki pobelili od napora. Levo nogo je imela rahlo privzdignjejo od tal.
»Da si jo spočije,« je pomislil. Tako je delala tudi mama, ko sta hodila po mestu in jo je v zdravo nogo zgrabil krč. Ženska je napolnila vrečko s krompirje in jo podala prodajalki. Stopil je za njo, ko se je napotila navzgor po ulici in nato zavila na avtobusno postajo. Sedla je na klop in vrečko odložila na tla. Zdaj jo je lahko gledal od strani. Bila je zasopla in na nosu so se ji nabrale kapljice potu. Odpela si je svetlomodro jopo in si poravnala krilo čez kolena. Segla si je pod desno nogo in si z vajeno kretnjo poravnala pregib proteze.
Kot otrok si je vedno želel, da bi začeli izdelovati proteze v naravnejši barVi. Mamina je bila rdečkastorožnata in kadar si je poleti nanjo navlekla nogavico, je bila njena hiba še bolj očitna.
Ženska je nosila svetlorjave nogavice in bele ortopedske sandale. Obuvalo na protezi je bilo manj izrabljeno, brez nagubanega roba na petah in razpokanega pregiba na vrhnjem delu. Ko je pripeljal njen avtobus se je v hipu odločil in tudi sam vstopil. Sedla je z vrečko obešeno na levem zapestju, da se ji je plastični ročaj zajedal v kožo. Stal je nekaj korakov za njo in opazoval potočka znoja, ki sta drsela za ušesi, po vratu. Gledal je njene redke nakodrane lase, vlažne ob ovratniku. Koža na zapestju ji je nabreknila in rahlo pomodrela, na ovinkih in ob zaviranju je vrečka nerodno zabingljala in se zadevala ob stegna potnika, ki je stal poleg nje. Izstopila je v naselju blizu gozda. Nekaj novih, nizkih blokov, dve do polovice zgrajeni stolpnici, gradbišče, ki se je vedno bolj zažiralo v gozd. Hodila je počasi. Ustavila se je pred samopostrežnico. Mislil je, da bo vstopila, pa si je premislila in kmalu zavila k najbližjemu bloku.Tam je stanovala, vedel je po tem, kako je že pred hišo segala po torbici, iskala ključ in vajeno odpirala vhodna vrata. Obrnil se je in se odpravil nazaj na avtobusno postajo. Predstavljal si je, kako spusti na hodniku torbico na tla, stopi v sobo in se zlekne v naslanjač. Drgne si stegna, polaga dlan na koleno, sezuje čevelj in slači nogavico. Ko odpne protezo, je koža na robu štrclja rdeča in vneta. Po levi nogi odskaklja v kopalnico, podrži brisačo pod curkom vode, jo ožme in si jo polaga na boleče mesto. Nato v sobi leže na divan in v olajšanju zapre oči.
Kadar je mama legla v dnevno sobi, izčrpana od hoje po mestu in stegnila razbolele noge po divanu, ji je snel protezo in prinesel mokro brisačo iz kopalnic. Spodvihala si je svileno kombinežo pod križ in zaprla oči. Koža na stegnih je bila mlečnobela, prosojna. Ko ji je ovil brisačo okrog kolena, ji je veke vedno spreletel rahel drget. Čez nekaj trenutkov, ko se mu je zazdelo, da je že zaspala, je naenkrat odprla oči in se zazrla vanj s kratkim pogledom, polnim nenadnega besa in nestrpnosti.
»V redu, v redu, zdaj pa le pojdi!«
Ta njena osornost ga je vedno sunila v želodec, pahnila nazaj, da je zadel v njeno protezo, prislonjeno k postelji in jo prevrnil.
Šepavka si je nabavila psa, majhnega temnosivega mešanca. Držala ga je na kratko in na sprehodu se ni niti enkrat nagnila k njemu ali mu rekla ljubeznivo besedo. Trdo, skoraj grobo ga je povlekla za vrvico, če je ovohaval kakšen grm ali grebel po travi. Na nogah je imela škornje in s pohabljeno nogo stopala še bolj togo kot v sandalih.
Ko je bil še otrok je imel doma mladega volčjaka. Le tri dni. Pes je prinašal čevlje s hodnika, jih stresal v zobeh, renčal in se vzpenjal po njem z mehkimi, širokimi tačkami. Ko pa je v divji igri po dnevni sobi prevrnil umetno nogo, je mati pobesnela. Bila je tudi prepričana, da ji je nogo celo nekajkrat pomočil. Volčjak je moral iz stanovanja, ne jok ne prošnje niso pomagale. Mama ni marala psov.
»Psi zaničujejo nas kriple. Prezirajo nas, ker nismo dovolj hitri zanje. Kaj pa misliš, zakaj je poscal mojo protezo?« je rekla tretji dan, ko ga je moral vrniti prejšnjemu lastniku. Zdaj je bil njen glas mehkejši, kot da se mu opravičuje, kot da ga skuša tolažiti.
»Gospodična Karla, jutri lahko pridete po sadike,« jo je z balkona sosednjega bloka poklicala neka ženska, ko se je iz službe vračala domov. Karla, Karla, je ponovil pri sebi, ko je stal ob kolesu na drugi strani ceste. Delala je v čistilnici zunaj mesta in zdaj je že poznal njene poti, čase njenih prihodov in sprehodov s psom.
Njegova mati ni imela ustaljenih navad. Želel si je, da bi jih imela. Pomirile bi ga. Zdravnik ji je rekel, da bi bilo dobro, če bi njegov dan tekel po ustaljenem urniku. To bi bilo pravcato zdravilo za nervoznega, občutljivega dečka z epilepsijo.
»Le kaj si misli ta bedak, kdo pa si danes še lahko privošči mirno življenje brez pretresov?« je robantila po stopnicah, ko sta odhajala iz ambulante.
Namazal si je kruh z maslom in šipkovo marmelado in pil belo kavo. V umivalnem koritu je še od večerje ležala neumita posoda, na mizi se je nabral kup napol prebranih časopisov. S Karlo so postali dnevi krajši, skoraj prekratki. Znal ji je slediti, ne da bi ga opazila. To ni bilo težko, saj se pri hoji nikoli ni ozirala, gledala je naravnost predse, na stran se je obračala s celim telesom. Morda ima težave s hrbtenico, je pomislil. Iz hiše je prihajala ob vedno istem času. Zlezel je v njen življenjski ritem, ga povzel. Prijal mu je. Ga pomirjal. Le za njen dnevni red ob nedeljah ni vedel.
Začelo se je že v soboto zvečer. Kot da mu drsi čez glavo ovratnica in mu počasi zateza vrat. V nedeljo popoldne se mu je zarezala v vrat, da je komajda prišel do sape. Po pokopališču ga je že neslo po strani. Roke so se mu tresle, da je na materinem grobu komaj vtaknil rože v vazo. Niti toliko moči ni imel, da odlil smrdljivo, od gnilobe zeleno vodo in nalil svežo. Vedno, vsako nedeljo se je bal, da ga vrže prav tu, na materinem grobu. Kljub zdravilu, kljub temu, da je dihal globoko in mirno, kot so ga učili na vajah sproščanja. Spomenik in zemlja okrog njega sta nervozno brnela. Če bo pogladil marmornato ploščo na belem pesku in skušal opleti travo med grmičema vrtnic, bo tako kot vsakič, ko je napačno presodil materino razpoloženje.
Bojazljivo, naskrivaj je pogledoval proti njej, čakal, kdaj se bosta njeni trdo stisnjeni ustnici vsaj malce razprli, obraz zgladil. Včasih se je zmotil, spregledal droben trzljaj med njenimi obrvmi, videl le tisto, kar si je želel. Ko je ležala na divanu, se je skloni in se z licem prislonil k njenemu čelu. V hipu je planila pokonci, pograbila protezo, ki jo je imela prislonjeno k vzglavju, ter ga sunila s plasticnim stopalom v želodec.
Tudi zdaj se lahko zgodi. Proteza bo udarila v pokrov krste in ni lesa, ki bi lahko kljuboval tako silovitemu sunku. Zadela ga bo naravnost v čeljust, mu jo zdrobila in ko se bo pognal v beg, vse do železnih vhodnih vrat, bo votlo donelo pod zemljo, lava njenega besa mu bo sledila tik za petami, ga prehitela, udarila na plan in mu prežgala obuvalo.
Njen večerni sprehod s psom je bil najdaljši. Zavila je na potko, ki je vodila skozi gozd do njiv.Pričakal jo je ob jelšah na koncu gozda.Skočil je pred njo, bolj kot ona, se ga je prestrašil pes. Zabevskal je od presenečenja in strahu. Obstala je, vendar ni dvignila pogleda.
»Kot ovca, ki nekako sluti, da se ji bo to nekoč zgodilo,« je skoraj jezno pomislil. Zagnal se je vanjo s tako silo, da je spustila vrvico. Pes se mu je zakadil med noge, odbrcnil ga je, da je cvileč poplesaval okrog njiju. Zavlekel jo je s poti in čutil, kako raste v njem krasna sila, ki se mu je pognala skozi telo, da ga je zaskelelo za nohti, neslo jo je še dalje, švisnila bi skozi gozd, smodila debla dreves. Podrl jo je na tla, pa ni niti zastokala. Spodvihal ji je dolgo krilo in segel po protezi. Ko je zvlekel z nje nogavico, se je pod njegovimi prsti oglasila plastika. Samo malo je zasopla, ko ji je dvignil nogo in pritisnil lice k njenemu hladnemu stegnu. Sunil je z ustnicami v meso, da ga je rob proteze oprasnil po bradi. Pes je zdaj utihnil, sedel je in živčno strigel z ušesi. Hlačke so se ji zataknile na jermenje proteze, a se je uspel zriniti vanjo. Jeknila je in s široko odprtimi očmi zrla vanj.
»Kdo se sedaj koga boji, ha?!« se je z neko veselo srditostjo zaganjal vanjo.
»Kdo se zdaj ko-ga bo-ji?!« ji je skandiral v obraz.
»Me boš brcnila, razbila čeljust, brcnila, razbila čeljust...brcnila, razbila čeljust, brcnila, razbila čeljust...?!« ji je kričal v lase.
Potem ga je nenadoma zvilo. Glavo mu je vrglo nazaj, zategnilo noge, stopala so začela grbsti v gozdno prst. Zdrsnil je na stran in glava mu je tolkla ob tla. Ženska se je dvignila in na pol čepe zrla v njegov obraz, v stisnjeni čeljusti, ki sta se čez nekaj časa razklenili, da se je iz ust pocedila pena. Tiho je poklicala psa in ga potegnila za vrvico.
SUHA USTA
Mama moje najboljše prijateljice Alme ve, kako zoprna stvar so suha usta. Vsak je že doživel, da so se mu kdaj osušila; v trenutkih nervoze ali po dolgem govorjenju. Ampak to, da se ti v ustih slina skorajda ne nabira več, da je jezik suh in hrapav kot smirkov papir, je nekaj povsem drugega. Na polici gospejine stare kredence vedno leži vrečka zelenih mentolnih bonbonov, nosi jih v žepu predpasnika. Največkrat jo najdem, kako sedi za mizo, rešuje križanko in glasno seslja bonbon. Alma ji mora večkrat pogledati v usta, kjer se ji pojavljajo razjede, ki jo pečejo in motijo pri jedi. Kadar o svojih suhih ustih potoži zdravniku, jo ta prijazno potreplja po rami in pravi:
»To je zaradi tabletk proti visokemu krvnemu pritisku in ker nosite zobno protezo. Kupite si kakšne bonbončke, pa ji pridno ližite. Pa dosti tekočine pijte.«
In ženička si znova kupi zavitek bonbonov in na silo pije prav nič dobro mariborsko vodo.
* * *
Težko je gledati ljudi, ki imajo suha usta. Človek ima občutek, da bo nesrečnež nenadoma obmolknil, ker se mu bo usnjat jezik prilepil na nebo ustne votline. Po televiziji sem gledala intervju z Margaret Thacher in skoraj bi stavila, da reva trpi kot Almina mama, zaradi pomanjkanja sline. Ko konča stavek, Tacherjeva zapre usta in iz žlez slinavk nekako pomolze redko slino ter si z značilnim premikom ustnic ovlaži zobe in jezik, da se ji ustnice ne bi prilepile na rahlo štrleče zobe. Gospa mi je pripovedovala o nekem znancu, ki mora že po nekaj minutah govorjenja popiti požirek vode, da lahko sploh nadaljuje. Almino pripovedovanje o tegobi njene mame ter pripovedi o sotrpinih, ki se jim zgornja ustnica v pekočih in suhih ustih lepi na zobovje, so me začeli že malce utrujati in vse pogosteje sem se zalotila pri razmišljanju, kako naj ji pomagam. Pa mi je Alma nekega dne vsa vesela povedala, da je zdravnik njeni mami predpisal sredstvo, ki se imenuje »umetna slina« in ki jo bo verjetno rešilo njene nadlege. Ko sem staro gospo neki večer obiskala, je s skrivnostnim izrazom na obrazu prinesla iz hladilnika plastično stekleničko z motno tekočino, kar pred mano naredila velik požirek in poganjala čudežno tekočino po ustih, da so se ji lica napela kot hrčku. Pa je bilo njenega upanja kaj kmalu konec. Že čez nekaj dni sem zvedela, da se ji je po umetni slini vnela ustna votlina in da je preostanek tekočine zlila v stranišče.
»Nič ne more nadomestiti naravne sline.« je žalostno potožila, ko sva se srečali na avtobusni postaji. Njene besede so me spremljale ves dan in ko sem hodila po mestu, sem opazovala zdrave meščane, kako sproščeno pljuvajo po mestnih ulicah, kot da se hočejo postavljati pred vsemi revčki, ki je v celem dnevu ne spravijo skupaj tako obilnega pljunka.
* * *
Problem Almine mame s suhimi usti me je obsedel, lahko rečem, da so se tiste dni moje misli vrtele predvsem okrog sline.
Pločniki mojega mesta so vedno izdatno popljuvani. Kadar zagledam gručo fantov, lahko pričakujem, da bo vsak izmed njih vsaj enkrat v petih minutah rahlo nagnil glavo na stran in bziknil slino, da podkrepi kakšno svojo trditev ali pa s pljuvanjem demonstriral svoj prezir do česa. Kadilci si zjutraj na poti v službo čistijo zasluzena dihala , se odhrkavajo ali, kot pravimi v Mariboru, »hraklajo«, da lahko sploh začnejo dan. Tisti, ki preživljajo zadnje dneve prehlada ali pa se jim je že »odprlo«, kot je to fazo prehlada imenovala moja mama, puščajo za seboj rumenozelene želatinaste kupčke izpljunkov, ki jih celo močan dež težko izmije.
Sprehajala sem se torej po pločnikih svojega mesta in zrla v galerijo nosnih in ustnih izločkov, tu pa tam s konco čevljev podrezala v kakšen poseben primerek, kot da za pljunkom iščem obraz tistega, ki se ga je znebil. In lahko rečem, da me ti sprehodi niso niti malo dolgočasili. Počutila sem se približno kot znanstvenik, ki je docela osredotočen na določen problem in instinktivno čuti, da je rešitev blizu in celo neverjetno enostavna. KO sem stopala mimo mesnice, je skoz vrata stopil mlad fant, malce postal, si privihal ovratnik usnjene jakne in pljunil. Malo je manjkalo, da bi pljunek pristal na na mojem čevlju. Fant je bil očitno z mislimi kdove kje in tega sploh ni opazil. S hitrimi koraki je zakoračil čez cesto, jaz pa sem obstala pred njegovim pljunkom – rahlo srebrnkastim penastim, takim, ki lahko pride le iz mladih, zdravih ust. Počasi je pena plahnela, za njo je ostala le še komaj opazna vlažna sled.
In nenadoma je bila pred menoj rešitev, genialna v svoji preprostosti, rešitev, ki bi pomenila olajšanje za Almino mamo in še za mnoge druge.
* * *
Nekaj dni sem zbirala plastične stekleničke, jih razkzžila in pripravila, da jih napolnim z dragoceno tekočino. Potem sem se odpravila na lov za darovalci. Ja, stopila sem k petim mladim ljudem, ki sem jih poznala iz šole, v kateri sem učila. Spomnim se, kako jih je zdravnik na splošnih pregledih meril z zadovoljnim pogledom in mrmral:
»Pravi korenjaki, pravi korenjaki!«
Kako sem ji pregovorila, da so s svojo slino napolnili plastično stekleničko? Rekla sem jim, da pomagam nekemu institutu za raziskave želodca, ti pa za svoje analize potrebujejo slino zdravih mladih ljudi. Za nekaj drobiža je mojih pet bivših učencev s slino napolnilo 150 mililitersko stekleničko. Niti eden ni postavil kakšno vprašanje o »inštitutu«, veselo so si stlačili denar v žep, jaz pa hajd domov s stekleničkami, katere so fantje napolnili v manj kot dveh urah. Kar dva sta mi povedala, da se je za zbiralce sline ponudilo še nekaj članov njihove družine. Seveda sem take ponudbe prijazno odklonila, zanimala me je le slina preverjeno zdravih oseb. Ne samo, da je akcija stekla kot po loju, tudi glede datuma sem imela srečo. Ideja s slino se mi je ukresala par dni pred osemdesetim rojstnim dnevom Almine mame. In katero darilo, bi moglo ubogo revo bolj razveseliti kot steklenička čudovitega leka?! Vedela sem, z vsem srcem sem vedela, da bo zdaj končno lahko zmetala proč tiste bedne mentolne bonbone.
* * *
Kot sem pričakovala, sem bila povabljena na praznovanje osemdesetletnice. Alma se je prikazala z ogromno orehovo torto, njen mož in sin pa sta slavljenko kar zasula z rožami in darilci. Ko je gospa odvila vsa darilca in mrmrala svoj standardni refren:
»Le zakaj ste si delali takšne stroške?« sem stopila k njej in prednjo na mizo postavila stekleničko. Vsi so utihnili in kot uročeni zrli vanjo.
»To, gospa, vam bo pomagalo. Nič več ne bo treba tarnati zaradi suhih ust,« sem ji rekla in ji potisnila stekleničko v roke.
»Kar tu pred nami boš vzela zdravilo,« je bila Alma odločna. Nihče ni vprašal, od kod zdravilo in kako vem, da bo res pomagalo. Moj glas, moja drža sta bila najbrž tako prepričljiva, da ni bilo dvoma, da pomeni tisto, kar podarjam stari gospe za njen osemdeseti rojstni dan, konec njenih muk. Ubogljivo je odprla stekleničko, jaz sem ji podržala jedilno žlico in vsi smo zrli v bistro, svetlikajočo se tekočino, ki se je počasi cedila na žlico.
»Zdaj pa se potrudite, da pride resnično do slehernega kotička ustne votline,« sem jo vzpodbujala. Ženica kar izpljuniti ni hotela vsebine tistih dveh žlic. Brbotala je z usti, da se ji je v kotičku ustnic pokazalo celo nekaj pene.
Potem smo pridno segali po narezku, ki ga je pripravila za svoj rojstni dan in pogledovali k njej. Bila sem povsem mirna.
* * *
Stara gospa je sedela pri mizi, molčala, bila nekako pogreznjena vase. Ko ji je Alma hotela postreči s torto, jo je z gibom roke odklonila, vendar nas to ni presenetilo. Vedeli smo, da je docela zatopljena na tisto, kar se dogaja v njenih ustih, da napeto čaka, če bo začel skoz sluznico pronicati dragocen sok, ki kot mazivo olji zobe, jezik in stene ustne votline. Uganili smo, da se noče prenagliti niti pri hvali ne pri graji. Čakali smo, da nam razodene učinek vsebine v plastični steklenički.
Ko je njen zet dvignil kozarec in nas pozval, da ga zvrnemo na zdravje njegove tašče, se je ta nasmehnila in na široko odprla usta. S prstom si je segla vanje in ga izvlekla, mokrega, da je kapljalo od njega. Zaploskali smo, ona pa je na dušek spraznila kozarec janževca.
* * *
Vsako jutro vzame Almina mama na tešče žlico sline, postoji ob oknu in čuti, kako ji blagodejna sluz polni usta. Nekaj stekleničk s čudežnim lekom sem podarila tudi njenim sotrpinom. Kot prerojeni so in toplo mi postane pri srcu, ko se srečamo.
Pogledajo me ter namesto pozdrava pomenljivo pljunejo predme. To je naš prepoznavni znak.
Njihov pljunek je lahek, penast, mladosten, da si še sonce ne more kaj, da se ne bi pogledalo vanj.
