O, poznam te dobro, moja senca. Ne boj se me.
Ko se opotekam po temnem hodniku zvečer,
me pokrijejo uroki
in veter mi prižene za družbo
prikazni s pokopališča.
In ko se utrudim si znova napolnim čašo
in se napijem opoja iz črnega brezdna.
A ne obupujem, moja senca.
Ob svitu se odprejo nova pota.
Ob svitu iskala bom nov dan.
V GOLEM POLETJU
Med razgretimi stenami knjižnice
se sredi starih senc
pogovarjam s kamnito muzo.
Sladka slutnja, ki me spremlja že od jutra,
spet potrka na vrata zaklenjene tajne.
Zeleni veter zunaj razsipava smeh.
V tem suhem golem poletju
so usta zaznamovana od poljubov.
Polomljene veje na vrtu jočejo.
Misel prežene udarec ure –
trinajst – oh, morda pride zdaj …
VZIDALI SO ME MED KAMNE
Vse je bila blodnja
nepreračunljivih misli.
Pogovor z nevidnim bogom,
ki ni razumel moje govorice.
Moja usoda je bila nema.
Vzeli so me od izvira.
Me vzidali med kamne.
In nihče ni slišal moje besede.
LJUBOSUMJE
Prepovem mu odpirati vrata,
prepovem mu trkati na okno.
Pokažem mu izhod na drugo stran
najinega časa.
