Kakor skoz steklo sem videla svet.
Prašne so šipe bile in meglene,
slike za njimi blede kot stene,
obrisi življenja – kakor skelet.
Potem pa je Ona prišla.
Očistila šipe, da se zaiskrila
sta svet in življenje. Zbistrila
je spet moj pogled, razpršila se gosta megla.
Od svetle luči mi vid je jemalo;
srce je zapelo in zaigralo:
v njem se naselila je nova ljubezen.
Zdaj péstujem upanje, prej izgubljeno,
v jasni svežini spet pridobljeno –
svetloba razlita je čezenj in čezenj …
ODSEV
Prijazna sončna luč, odsev v potoku,
na bilkah svetla rosa trepeta
– in daleč noč na zvezdnem je oboku –
in ptičji let prek sinjega neba.
Prijazna luč ti še v očeh odseva
in solze sled se v mojih lesketa
in daleč žalost je od tega dneva,
ko sreče krilo v meni plapola.
In rada te trenutke bi ujela,
ki sama radost so in ljub smehljaj,
da z njimi bi do konca dni živela,
kot čutim, kot doživljam jih sedaj.
Vem, da oba bi isto si želela:
naj ti trenutki vrnejo se kdaj.
ZEMLJA IN NEBO
Jaz zemlja sem, ti si nebo.
Pošiljaš name sončne žarke
in vlivaš vame svojo slo,
kot ti vele boginje Parke.
Sozvočje dvojih sva teles –
nebo si ti in jaz sem zemlja;
jaz trdnost sem, ti čar nebes,
ta vej ju na vekove spremlja.
Pod tvojim sijem sem vzbrstela
in s tvojim mrakom zatemnela,
usodno zvezana s teboj.
Zdaj v strastnem sva nasprotovanju,
v idiličnem zdaj mirovanju
enotna, a vsak stvor sam svoj.
BREZ CILJA
Ko sem tedaj odhajala brez cilja,
v bridkosti mi bila je daljša pot.
Kot da z neznano grozo me pošilja
usoda v prazni in brezdušni svet sirot.
Še pomnim: rdela zarja je večerna,
prekrila čez in čez nebesni je obok.
A v meni kljuvala je bol predirna,
dušila v joku sem se kot otrok.
Kako lepoto čutim naj do tebe,
kot skupaj sva uživala jo prej?
Kako brez tebe naj živim odslej,
ko v prsih me skeli in grebe
pekoča bolečina? Kje najdem naj moči,
da sprejmem svet, ki v njem več tebe ni?
ŽAREK
V mraku, ko odščebetajo ptice,
nosi pot po koščkih le s seboj.
Topel veter mi objema lice,
v meni, okrog mene je pokoj.
Kot da božala nevidna roka
nežno bi mi glavo in obraz,
kot ljubkuje mati kdaj otroka,
kot da spet sem s svojim ljubim jaz.
V hipu vzdrami sila se spomina,
vsa drhtim, njegovo čutim moč.
Proč je mir moj, blažena tišina –
le bližina tvoja kot nekoč,
ko neznana mi bila e bolečina,
sveti mi kot žarek v temno noč.
RANA
Brišem patino s svojih spominov,
plast za plastjo …
Trgam trdo, debelo lupino,
grebem za jedrom pod njo:
»Kje so časi, ko odpoljubljal
si mi solzó,
jaz sem v tebi se skrila, ti si v meni se zgubljal
noč za nočjo?«
Gola, razbeljena in izpostavljena
rana v meni leži.
Dolgo bo treba spet, da bo zaceljena, da bo ozdravljena,
da znova krasto-lupino dobi,
da zopet bo varen pred mano spomin
in sama bom varna pred njim.
REŠITEV
Bila sem studenec, ki mu vir je usahnil,
in breza samotna, zamišljena vase,
cvetica uvela, sama kraj jase,
in ranjeni ptič, ki brez kril je omahnil.
Iz živega vira spominov zdaj pijem:
zdaj z mislijo tvojo spremljam let ptice
in s tvojim pogledom božam cvetice,
osamljen bor s tvojim sočutjem ovijem.
Zdaj z upanjem tvojim pozdravim svit dneva
in zarjo večerno, ki v naju odseva;
saj sebe tam iščem zdaj, kjer si bil ti.
S teboj otopelosti sem se izvila,
rešila ljubezni me tvoja je sila.
Zahvalje! Z menoj boš do konca vseh dni.
