Veter je s potuhnjeno vztrajnostjo
zbiral oblake dva dni
danes sekajo oteženo svitanje
navpični sivi prameni
zeleni poganjki slive pred
kuhinjskim oknom vdano vpijajo
vase mokroto
da se
lahko hitreje poženejo
v nadaljnjno rast
čevlji že cmokajo
listi lapuha za drvarnico so
bleščeči
kjer je asfalt ceste zakrpan
se zbirajo luže nepričakovane
oblike
in kolesa tovornjaka jih vsakokrat
zbegajo v ponovno natekanje
vnukinja je ob dežju neuničljivo
dobre volje
smeji se mami ki v predsobi
srdito otresa dežni plašč
dan kljub temu zdrsi skozi
vodne pramene
večni spremljevalec čas že
riše prve okorne črke na
pergament večera.
TOLMUN
So ure ko gladina prestreza
drobne udarce dežja
takrat deček velikan udarja
po gongu preteklosti
zatem so rosna jutra ko
ribice pod gladino bodro plavajo
in je materina beseda mehka
praprot se približa
vzvalovljeni gladini
in smreke tipajo v bližino
sreča je takrat nezavedna
a prav zato občutena
tolmun je razkošen poleti
mladina se potaplja vanj
fantje kažejo moškost
v mrzli vodi
kmet se preudarno smehlja
ceni zdravje
neugnanost mladosti je tako
izvirna
da presune rutinirano psiho
TARZAN
Na gradbišču je opazen
z utrjenimi bicepsi zlaga tramove
v pravilno skladovnico
pigmejci iz pisarne so navdušeni
v tovarni opravi težje
inženirju z zaspanimi očmi razlaga
detajle iz primarnega načrta
noče iti za delegata
ker ni grafofil
amandmaji se ga ne dotaknejo
v potresu se pretrga od napora
tarzan sem
tarzan tja
lastna družina ga pogreša
zemeljski plaz odgrnem
s ceste
nadure so žulji na dlaneh
gostilničarji ga ne poznajo
ne sme shirati
mi vsi bi jedli presneto
tanke rezine kruha.
VRAČ
Mogoče je treba pričeti
s polaganjem rok
vzeti z otočkov tihega oceana
posebno redke trave
in natreti podpazduhi
drobnemu pastirčku
strmeč in nebogljen vihti piščal
v meglo med kravami
spomin je razklan in boleč
vsakih pet let je težje
zamikam se v samotne kote
da prikličem koruzno pogačo
iz rok nevidne babice
vrač postajam
sebi tuj
na račun temnih podočnjakov
obešajo na moj hrbet
nočni razvrat
z žganjem oblita jutra
naj ostanejo v zablodi
v želji priklicati se iz otroštva
se spopadam z askezo
življenje sije vame z vztrajno
toploto sedanjosti.
PESEM
S svetlimi gležnji pomladi stopam
v travo
opit s toplo a pritajeno željo
da bi prepoznal sebe
v ogledalu trenutka
samonikla samozavest postane
zmagovalka vseh bodočih juter
španski bezeg doprinaša cvet
v simbiozo prirode
stric zapelje z mercedesom na
prvo sveže rahljano gredo
s tujim akcentom govori očetu
o preredkih ograjah
svetli oker klobuka iz Kanade
naredi vtis na sosede
odrinem misel na jutrišnji dan
da mi danes ponudi
čimveč odtenkov zadovoljstva
Breda mi vsili z balkona
spominsko knjigo
sošolka z razmetanimi zobmi
dobro prvih sto let bom
vadil likovno obrt da bi
drugih sto let rožice risal
uporabim Prešerna
da se izognem
lastni pesniški skrajnosti
