Ob oknu mi breze
žalobno šumijo,
le česa v samotni
se noči bojijo?
Saj niso samotne,
objema jih veter pojoč,
se v veje zapleta,
miri jih in poje vso noč.
Ko veter se zopet
v jutranjo tišino oglaša,
že vem, da mi svoje
jesensko darilo prinaša:
pred vrata natresel
mi z brez je zlató,
ki bom ga sprejela
s solzámi, z boljó.
MOLČATI
Bi vedno
morala molčati
in svojih čustev
se le bati?
Kar v dušo
se počasi je navrelo,
le vse pozábiti,
živeti ne bi smelo.
Zato sedaj ni več
vročičnih sanj,
niti praznih
ni pričakovanj.
Le prazni zame
so bili obeti
in v pravo srečo ni
mogoče več verjeti.
BLODNJE
Včasih človeku tako je,
kot da s temo bi sam hodil,
več črn in umazan
po blatu le blodil.
Vsak čut zakopal bi tedaj
v kotanje te črne,
da ga nesmisel življenja
s pozabo pregrne.
To so trenutki,
ko si utrujen in sam
in ne občutiš, da bi
lahko še drugam,
k drugim ljudem
usmeril korak
in ne na pot blodenj
v prežeči somrak.
ČRNA VRTNICA
Pred oknom mi je
vrtnica vzcvetela,
v ljubeči igri z vetrom
je drhtela,
priklanjala se mu
sijajna-bela,
vsa soba, trata je
od nje dehtela.
Mar veter je nocoj
pepel prinesel,
hudobno ga na
cvetje je raztresel?
Zdaj roža črna si
kot od pepela,
kako vsa črna boš
odslej cvetela?
Ni veter kriv.
Slutili pa smo smrt,
ki zame v črno
je odela vrt.
Boš, vrtnica, z menoj,
dokler ne mine
mi v srcu sled
poslednje bolečine?
KAM BI ŠEL?
Čemu tožili bi
in zopet vzdihovali,
saj dobro vsak že ve,
kako to bedno je,
če človek sam
po strmi poti gre,
a z njim v korak nihče.
Mar več naprej
ne moreš sam?
A kam bi šel drugam?
O, le navzdol,
saj tam nekdo te čaka,
da sam napraviš
še zadnja dva koraka.
