Petdeseta številka revije je nekaj posebnega. Če gre še za revijo, ki je iz eksperimenta z on-line revijo zrasla v institucijo, še toliko bolj. Ko sem jo začenjal sestavljati, še v papirni obliki, sem imel v mislih objave za tiste avtorje, ki jih je Maribor spregledal, ki jih ni hotel objavljati – od revije Dialogi do takrat toneče založbe Obzorja, skratka etablirani Maribor in etablirana slovenska literatura. O anekdotah v zvezi z revijo sem že govoril drugod, naj tukaj ponovim. Ime smo dobili tako, da smo v Domu ustvarjalnosti mladih sedeli v nekje jeseni leta 1993, in si izmišljali revijo, predvsem pa ime. Za nami je bil že poskus, da bi to počela skupina mladih avtorjev, a se ni obneslo. Spominjam se, da je bil tam Tomaž Brenk (najbrž pa so bili tudi drugi – Bojan Schwentner, Andrej Adam, Boris Kuntner ...) in da sem vzel nek slovar in sem pokazal na naključno stran v njem – tam pa je bila beseda locutio.
Z revijo, ki smo jo fotokopirali, nismo preveč uspeli. Ni bilo denarja za rutino, ni bilo denarja za honorarje, ni bilo denarja za tisk. Že takrat, sredi devetdesetih, sem eksperimentiral na Geocities s postavljanjem strani in naša prva postaja je bila tam. Naslednja, nekoliko bolj razvita, z okvirji, je bila na Siol v okviru domače strani Mariborske literarne družbe. Leta 1997 je stekla kot »normalna« revija. Do leta 2003 je že tako narasla, da je bila za običajno tehnologijo okvirjev nepregledna. Takrat sem s pomočjo Marjana Šijanca prišel do postojnskega podjetja MV d.o.o. in njegovega lastnika Eda Milavca, ki je reviji dal sedanjo podobo in tehnično podporo.
Revija je rasla vsebinsko. Sprva smo bili res le »eskortna revija«, kot sem jo v šali imenoval, namreč revija, ki je spremljala avtorje pri njihovem vstopu v literarno življenje, toda to je bila le malo časa. Najprej so se povzpeli naši tedanji sodelavci na solidnejše položaje v literaturi (v mislih imam Janjo Vidmar), a začeli so prihajati tudi drugi, prav tako uveljavljeni avtorji. Pritegovali smo vse širši krog ljudi in smo trenutno najbolj mednarodna revija v Sloveniji. Podgradili smo jo z indeksom avtorjev, ki je danes več kot 750 imen. Hkrati smo začeli graditi kroniko literarnega dogajanja.
Naleteli smo seveda na popolno gluhoto. Bili smo med prvimi on-line revijami na svetu in ni pričakovati, da bi kakšen Cobiss ali kakšna knjižnica pokazala razumevanje za nas. Če danes povprašate za revijo v svoji knjižnici, je ne bojo našli. Rekli vam bojo (v lokalni varianti): »Tote revije mi neja poznamo!« Že leta si prizadevamo, da bi bila revija priznana kot enakovredna tiskanim, da bi jo vpisoval tudi Cobiss, a kaj ko imajo naše knjižnice zamrzle jajčnike. Moralo bi se zgoditi res kaj velikega, da bi evidentirali prispevek v on-line reviji.
Na gluhoto smo naleteli tudi pri financerjih, ker to pač po njihovem ni »pravo« založništvo.
Letošnji frankfurtski knjižni sejem ugotavlja, da bo leta 2018 digitalizacija prehitela tisk. Za zdaj po se podatkih, ki jih je z raziskavo pridobil sejem, le mali del publikacij proda v digitalni obliki, vendar pričakujejo podjetja bistven dvig prodaje že v naslednjih dveh letih. Tako mrzlično iščejo komercialne-ekonomske modele za to novo stanje. Samo petina od ekonomskih ekspertov je danes še prepričana, da digitalizacija ne bo prehitela tiska. Velikanska večina današnjih publikacij je že rojena v digitalni obliki in gre samo za to, da je tudi bralec sposoben branja.
S tega vidika opravljamo pomembno vlogo, ki je ne opravlja skoraj nobena naša javna institucija – vpeljujemo zaznavanje in sprejemanje digitalne oblike literarnih publikacij. In napovedujemo: kmalu tudi knjižnice ne bodo več kupovale toliko knjig, kot doslej, ampak bodo eventualno izposojale e-bralnike. Tudi zajemanje bralnine bo moralo slediti tej tendenci.
Pred kratkim sem imel (nedokončan, jasno, kajti inštitucija, kot je NUK, na te razprave ni pripravljena) disput o statusu in rabi elektronskega gradiva. NUK »prosti dostop« do digitalnih publikacij razume tako, kot ga razumejo na internetu razpečevalci elektronskih publikacij na črno. Medtem ko se DSP, ki je eden od najbolj divjih zagovornikov tiskane knjige, poskuša priključiti tožbi, ki so jo sprožili avtorji proti Googelu, ne vidijo, da je pri državni inštituciji, ki je zadolžena za hranjenje digitalnih publikacij, veliko večja nevarnost nelegalnega razširjanja publikacij. Izdajatelji morajo publikacije oddajati po zakonu. NUK ne samo da ne zagotavlja ustreznega varovanja, ne zagotavlja niti podatkov o branju tega gradiva. Še več - COBISS niti ne evidentira on-line objavljenih besedil.
Za čas, ko bo digitalna oblika publikacij prehitela tiskano, se namreč ne morajo pripravljati samo založniki, ampak tudi celotno okolje, v katerem nastajajo, se evidentirajo, se distribuirajo, berejo vse vrste publikacij (digitalne in tiskane) – šolstvo, knjižnice, COBISS, znanstvene inštitucije … torej vsi tisti, ki spadajo pri nas pod državno kulturo.
Slovenija v kulturi posluša lažne profete, ki ji prišepetavajo, da se naslednjih tisoč let ne bo zgodilo nič novega. Tu smo mi, avtorji, ki sodelujejo pri tem projektu, in mi v društvu in uredništvu, izjema: Nove stvari se dogajajo zdaj in pred nosom.
In vendar po podatkih z »bbclone« vidimo, da smo imeli od leta 2005 okrog 2.500.000 obiskov, revijo pa je bralo okrog 650.000 ljudi. Od tega 40 odstotkov v Združenih državah Amerike, Slovenija je s 36 odstotki in nekaj na drugem mestu. In še v Nemčiji, Italiji, Kanadi, Japonski, Koreji, na Hrvaškem, v Bosni, Avstriji, Srbiji, Izraelu in drugod.
Ob 50. številki smo sklenili, da bomo tokrat napravili obsežnejšo številko in smo povabili vse, ki so doslej objavljali, naj pošljejo svoja besedila. In tako smo tu.
