iz soseščine
lajež
vonj
po španskem bezgu
in praženi čebuli
večerne ptice
na nebu
z rokami dimnikarjev
rišejo noč
MUZA NA DOPUSTU
svinčnik v roki
kakor veslo
brez čolna
plujem
po praznini
črk
praskam omet
z beline
papirja
nočni psi
zaman čakajo
na kost
čas bulji
v urne
kazalce
muze pa ni
NESPEČNOST
močan piš nespečnosti
je razkuštral trepalnice
in odpihnil sen
s priprtih vek
skobec vesti
in grenkih spominov
je zasadil kremplje
v bitumen noči
v zaspane oči
tvoj obraz
moj dvolični angel
znova in znova
trepeta
vklesan
v temni marmor
spominov
ko vlažni prsti vetra
pred oknom češejo
črno grivo noči
po neštetih prežvekovanjih
do onemoglosti
prežvečenih dvomov
beločnico nespečnosti
so razklali
čekani zgodnjih ur
in razlili nje želatino
po dlaneh
jutra
svinčene sanje
na zrkla so padle
ravno takrat
ko je budilka
začela
parati ušesa
takoj je obmolknila
razbita
pod mizo
OSAMA
samota kakor megla
vdira v vene
in prazne
sobane duše
duši vsako misel
in jo meče
v temno brezno
svojega drobovja
odsotnost dogodkov
v sanje zaziba
želatinasti čas
na skodrani jasi
dolgočasja
kosci zraka
z navideznimi kosami
kosijo
od takrat
ko so orlu smeha
usahnile peruti
z alabastrom tišine
zalita ušesa
lahko slišijo
le zamolkle odmeve
korakov
pod listjem
sivega asfalta
besede na pragu
čakajo
da se odprejo vrata
da pretrgajo to
jeguljasto tišino
to tišino
ki vztrajno prihaja
sama sebi
naproti
IZTAKNJENO OKO
medtem ko papirna letala
plujejo
po reki
gnev bo kapljal
s solzami
iz oči
usoda bo krožila
kakor galeb
s kamnom v srcu
kakor nočni metulj
nad plamenom
sveče
bes in nemoč
bosta lajala
na mesečino
svoji vrani sem
iztaknil
oko
ZA NOVE BOGOVE
mladice zgodovine
so se razcvetele
a neke sence
kradejo smerokaze
iz labirinta spominov
na pomoč kličeš
dedala iz knososa
medtem ko tvoj
prebujeni ego
pometa
zasmetene stranpoti
vrnitve
odpiraš pore
na oleseneli koži
hotenj
a otrplo telo
postaja izvir
afroditine
duše
skrivnostna roka časa
v krošnjah
nove cvetove riše
in temne oblake
z devaninega obraza
briše
misli kakor čebele
romajo
s trna na cvet
in pelod upanja
nosijo plutonu
v svet
tvojih korenin
ti pa presunjen
od mrtvila puščave
v očeh
današnjih bogov
s kanglico vode
ustvarjaš oazo
za nove
bogove
PESNIKOV DOM
danes je četrtek
štiriinštirideseti četrtek
tega deževnega leta
štiriinštiridesetič
curlja skozi strop
štirje dežniki
nad tvojo mizo
in posteljo
niso zadosti
tvoje stare pesmi
ubesedene na papirju
razlivajo se
kakor modrikaste solze
na stol
kapljajo
in modri akvarel
slikajo
na zmečkanem prtu
poplava se bliža
leseni ograji okrog hiše
le nogavice na žici
v kotu
so suhe
zlom nebes
se zliva v globočine
tvojega zloma
ti pa mokrih nog
žejen
čakaš
na poplavo misli
na poplavo besed
v glavi suša
že štiriinštirideset dni
kapnila ni
ena sama beseda
