Rodila sem se v nepravem času.
Vse preveč je hinavščine, zlobe,
ko eden stopa po drugem, da
vidi dlje, da se njega bolje vidi.
Zato sem sama sebi postala najboljša
prijateljica in ta svet mi postaja
vedno bolj tuj.
Ali je to tisto, ko pravijo, da te je
življenje povozilo?
Verjetno.
Svetloba novega jutra ne sije več za me,
vedno oblačno nebo ne ogreje mojega srca,
smeh je zamrl na mojih ustnah.
Nekoč v davnini sta dobrota in
poštenost vladala svetu,
smeh je zvonko odmeval in kakor glasba
netil veselje v srcu ljudi.
Nekje globoko v meni se skriva
spomin na ta svet –
a to je le spomin, ki ga osamljena
solza naplavi.
TUROBNA JESEN
Megleno jesenko popoldne.
Rjav list na veji,
kakor da pomotoma ni odpadel,
moker hlad pronica skozi obleko.
Ničesar toplega in prijaznega
ne daje ta čas in
mokro zlepljeno listje
smrdi po gnilobi.
Skozi ogolele veje
opazujem sivo nebo.
Ko vrana svoj klic doda,
me zmrazi.
Prve dežne kaplje prinašajo
mrak preranega večera.
Pišem opotekajoče besede.
