Ko meso se več v svilo ne ovija,
ko kri molči in usta brez besed strme,
si sam v sebi in beda v tebi le zate ve.
Takrat molčim in vase grem,
da spet lahko začutim, smem
verjeti, tleti, se dotikati vseh,
ki kdaj bili so moja melodija.
STACCATO
Plesniva jutranja svetloba.
Od daleč krmežljavi žarek
junijskega sonca.
In popevanje lahkotnih dežnih kapelj.
Občutim, da nekdo me opazuje,
da mi krade mir,
da zabada trnje mi v telo.
Vtihotapil se mi je v drobovje
in z udarci krokarja
po njem zabobnal,
da odmevalo je vse do glave
in zvrtinčilo mi misli,
spleteničilo roke, noge
med vdihe in izdihe
bližajočega orkana.
Bil je sunek. Strahovit.
Boj kaosa in razuma.
Vse do vdaje.
Pomiritve.
Zdaj precejam solze,
znoj, izločke,
kot da poslednjo tvojo last
shranjujem zase, oče,
in se sprašujem,
kaj še ostane zate,
če oluščim zadnje
snetje najinega veziva.
ABSTRAKTNO
Kakšen je čas,
ki narava ga meri,
ne s kazalci,
v nikakršni smeri
neba in oblakov.
Je poln korakov,
hitenja,
pozabe kamnite obrabe
nekih stopnic?
Ali so čas le naše oči,
ki brez premic,
brez prave smeri,
utirjajo naše premike
in v zavihku časa
spretno utišajo krike?
TANKA
V pomladi cveti,
vanjo s sončnim prahom
v očeh, medeno,
brez smisla razsežnosti,
naboden metulj strmi.
ODRAŠČANJE
Od svojega koraka
vztrepeta
in plaho jekleni,
ne v moža,
v bitje tisočerih,
ki vsak mu
tkivo srca
in gorja
poda.
VZDIH
Všeč si mi v kavbojkah,
v azurno modri srajci,
z vonjem rosnih jagod brinja,
na ranču najine mladosti,
sežeš mi v kri,
vreteno misli
in dejanj poženeš;
vzdih z mehkobo
mačjega telesa
se iz mene
izvije.
