Jutro me z dlanmi dvigne k soncu,
sanje pobegnejo z oblaki v temo,
svoboda je privid, ki ga nosi veter,
tesnoben krik te povleče na dno.
V prsih razklanih sijala je luč,
ne ugasni je vedno, ko mimo greš,
drsim po lijaku, kjer vse teče v nič,
vmes te poljubim, ti okno zapreš…
Pogum in strah postala sta les,
počasi se bliža, slišim njen zven,
z rezilom na srcu, v rokah je dež,
kot mokra kraljica prihaja jesen.
* * *
Še začutim jadro,
ki se napne od hrepenenja,
da bi me odneslo v nek drug čas.
Še začutim strast,
ki odgrne svet kot posteljo in me povabi…
Še začutim dotik, ki je samo tvoj,
kot lokvanji, ki me objamejo
v jezeru belih poljubov.
Še začutim, nasmeh mladega jutra,
ki me igrivo prebudi med zlate metulje…
Še začutim strašen molk,
ki je prerezal srečo na temo in samoto.
* * *
Karta za v eno smer,
koraki preko dvojne črte,
misli prazne, brez namer,
oči navznoter so zaprte.
Danes čutim, jutri ne,
srečanja so tako bežna,
žalost tiho mimo gre,
samotna in breztežna.
Danes mi vseeno je,
praznina mrtva ziba čas,
dete je kot upanje,
čez noč le veter sivolas.
Ujame v krošnjo se brez vej,
brez poti, ki nekam vodi,
melje le kdor pride prej,
in ni mu mar kje hodi.
V prosojnem jutru obstojim,
vsa gola kot resnica,
nikogar več ne prebudim,
bolj zver kot lepotica.
* * *
Zarja, rožnato zaljubljena
odpira svetu pogled
prek zasanjanih meglic…
Sloko telo jutra
dviga temo proti soncu,
ki s svojim jezikom
raztopi njeno minljivo sladkobo
iz drobnih luči in mehkih rjuh.
Za trenutek
sem bila sredi poljuba
omamljena od sreče…
Razkošje norca,
ki bije v mojih prsih
in še vedno verjame,
da je ljubiti lepo.
* * *
Veter razmrši cvetove nevidnim rožam,
bos razlije barve po travniški rosi,
stopa po ohlajenih tleh s stopinjami neba,
sanjavo, kot igrivi pajčolan, ki prekirva golo planjavo,
drhtečo, željno novih ptic in stare pesmi.
Danes sem se vrnila za trenutek.
Čas ne nosi prstana.
Samo misel je zaročena s preteklostjo
in menoj, vonjem po kavi in teboj.
Svetloba odmeva skozi okno,
poslušam sončni šepet jutra.
Tako blizu.
