Torej,
preveč modrosti ničnost
in
premalo resničnosti.
Svet je le odsev sveta,
ki zrcali se v napačnem ogledalu
in vedno končno glava pade
na zlatem podiju ali tnalu.
LOK
Ta sestradan lok požira slastne strune
kot lačen posmeh za vse,
ki z glasbo hočejo v nebo.
Ta sestradan lok,
ki skače kot nor po goslih
in vleče zven iz grl umrlih
in se veselo krohota v obraz.
Ta sestradan lok se ne umiri
in glasna struna ne utihne
in gode,
gode v časa dni.
Ta sestradan lok je iz čudežne snovi.
Prijela ga je roka moja,
ko ni držala več pesti,
ker se mudi oditi mi na drug planet.
NENAVADNO SOZVOČJE
Violina trga divje
zveriženo žensko pest.
Viola reže tiho
poletno šumenje dreves.
Vijolični glas se razlega
visoko v kratkih valovanjih.
Ultravijolično udarja
slednji utrip srca.
Skrivnostno se dviga razpoloženje,
popolnoma nevidno,
a usodno sevajoče.
Zame vleče strune
ozek lok čela.
V nenavadnem sozvočju
slišim violončelo,
vse okrog svojega čela.
Okrog
in znotraj mojega srca
gode,
gode,
gode
in nerazločno mrmra iste besede,
besede, ki jih nočem slišati
in me ubijajo.
POPOTNICA
Odšel si s popotnico
grenkobe mojih let,
napolnjen z nemirom
v nepokvarjeni duši.
Dala sem ti
iniciacijo trpljenja,
iniciacijo bede,
iniciacijo zla.
Za popotnico.
Culo iz razcapane raševine
in v njej raztelesen strah,
neodrešeno dušo,
razpadel idol mladosti.
Mar ni težka?
Težka od bogastva.
TOŽBA
O čem tožijo ptice,
ko se vzpenjajo
v čadasto poletno nebo?
O novih izzivalnih poteh.
O čem tožijo ptice,
ko zapuščajo
nekdanje sledi zibajočih
se krošenj dreves?
O luni, ki se bledo sprehaja po polju.
O čem tožijo ptice brez gnezd?
O meni,
o meni,
o meni,
ki neznosno hočem z njimi.
BESEDE
Besede so kot zlagana ovijalka,
ki do rožnatega neba se pne
in stresa razjedkane liste.
Besede so kot stekel pes,
ki se vlači po cestnih krivuljah
in išče ravnino.
Besede so kot nerešljiva uganka,
njih pomen je zmeraj nič
in naj vzame jih hudič,
odkoder jih je vzel.
Le kdo,
le kdo bi mu verjel?
DIH TRENUTKA
Joj, kako svobodna sem.
Svobodna sem,
da sežem ti v mehke tople roke
in sežem v tvojo glorijo,
moj Bog,
razprta krila hočejo
v višave,
vse više
in više
in proč
in še više v višave
med toplo božajoče sonce
hitreje kakor čas.
Stegujem trudne roke
in letim,
in kakor vrana,
leteča nad poljem,
tulim
in tulim,
da zapuščam glas
tam spodaj,
ki naj ga obdrže ljudje,
in ti
nekje me čakaš,
kot si čakal me,
ko si iz gline spretno oblikoval
moje telo
in ko si moji duši
vdahnil misel.
Ustvaril si me,
sliko, lik, mojstrovino,
ki toži nad vesolji
in te kliče.
