Že velikokrat ji je kdo rekel, da je krivo premočno sonce, kajti njen obraz, roki, ki sta gledali iz rokavov so bili zagoreli, barva medu se je prelivala s temno rjavimi znamenji, ki jih je bilo polno, celo na vratu in prsih. Narahlo jo je obrnil k sebi, in njegova dlan je zdrsela po majčki, nežno se je dotikala gole kože, ki se je ponujala, kajti bilo je vroče in soparno, na sebi pa je imela komaj kaj obleke.
Še tisto, kar je zjutraj nataknila nase, jo je tiščalo in nerviralo, da bi se že takoj, ko sta za seboj zaprla vrata, najraje slekla, se ulegla na hladne rjuhe in ga gledala, ko je motovilil po kuhinji, se obračal k njej s prisrčnim nasmehom, gubice okoli oči so se mu rahlo poglobile, ko je nakremžil obraz v šegavo grimaso, a le za hip, toliko, da je bušknila v smeh, nehote zardela, medtem ko ga je gledala naravnost v oči, v katerih še zmeraj ni mogla ničesar razbrati.
Slišala ga je, da ji pripoveduje o počitnicah, ki jih je preživel nekje v Istri. Govori ji o obali, kamor zaide redko kdo, pa o valovih, ki se v barvi smaragdov belijo ob pečinah, mimo katerih se spusti gol, kajti neizmerno ljubi dotik hladne vode, ki objame njegovo telo, da ga potem vdano in strastno ovije v svoj objem.
Njegova roka je bila spet na njenih ramenih. Na silo je pogoltnila slino, kot da bi s tem želela odgnati nadležne misli.
»Ne boj se,« ji je rekel in se nasmehnil.
Zmajala je z glavo. Želela si je, da bi mu rekla, da se ne boji njega, ampak tega, kar čuti.
Prostor je preplavila Simfonija številka 40.
»Mozart?« je dahnila a le zato, da bi pregnala nervozo.
Prikimal je.
»Ga imaš rada?«
Počutila se je kot bi vnovič imela štirinajst let. Takrat je nekje dobila ploščo na kateri so bile štiri Mozartove skladbe, med njimi tudi ta simfonija.
Stric ji je dovolil, da si je izposodila njegov gramofon in potem je cele dneve ždela za mizo, naslonjena na nadlahti in poslušala. Nekoč jo je zasačila mama, zaplenila ploščo in jo vrgla v smeti.
»Moj bog,« je zašepetal zgroženo, ko mu je zaupala podrobnosti.
Njegova dlan se je za hip ustavila na njenem vratu. To je bil eden tistih nenadnih dotikov, ob katerih je po navadi izgubila tla pod nogami. Še dobro, da je na pol ležala na kavču, drugače bi se ji nogi zapletli med seboj in kdo ve, morda bi zgrmela po tleh kolikor je bila dolga in široka.
Najraje bi legla na hrbet in se mu prepustila, izmenjala z njim vroče poljube, škoda, ker ne bi dišali po slanem. S konico prsta se je dotaknil njenega nosu, potem pa jo je pričel nežno grizljati po ramenih, da je z zaprtimi očmi uživala.
Njegova pozornost ji je godila.
Razprl ji je ustnice in jih posrkal vase, potem pa jih je zaobjel še prsti, ter jih nežno gnetel toliko časa, da je narahlo kriknila in se nehote vzpela proti njemu.
»Povej mi en pameten razlog, zakaj sva tukaj,« je tiho šepnila in se ga oklenila okoli bokov.
Prijel je njeno roko in si jo položil na prsi.
»Še dobro, da si me spomnila,« se je zahihital.
Nagnil se je nadnjo in jo vnovič poljubil. Z jezikom ji je zaokrožil po rami, toliko, da je zaprla oči in se predala njegovemu objemu.
»Boš ti narezala paradižnik?« ji je zašepetal na uho.
Prikimala je.
»Potem bom jaz naribal sir in pripravil bučke za žar. Si za to?«
»Upam, da nisi pozabil prinesti peteršilja, česna in majarona….«
»Madona, nisem!«
Nagajivo jo je požgečkal po trebuhu, s prstom ji je obšel popek, poslušal je njeno hahljanje, pri tem pa je bil glasen in cmokajoč, nagajiv in radoveden.
Nebo je bilo sinje in sonce je bilo kot rumena krogla pripeto na nebesni obok.
Medtem ko je rezala paradižnik na štiri dele, je, sem in tja, pogledala skozi okno in imelo jo je, da bi pričela tiho prepevati.
Saj ni važno, kaj, nekaj pač.
Z vso vnemo je lupil bučko, vešče jo je držal na deski in ko je opazil, da ga gleda, je poredno pomigal z ritko, toliko, da je spet planila v smeh in zardela.
Ona je bila tista, ki je pripravila mizo, ker ni vedela, kje hrani jedilni pribor in krožnike, ga je nenehno spraševala in se smukala okoli njegovih ledij.
»Ko bom stara in belolasa, se bom spominjala današnjega kosila,« mu je rekla in on se je sklonil bliže, da mu je ponesla košček zlato zapečene bučke v usta.
»Hočem še tvoj prst.«
»Nočeš!«
»Hočem, sem rekel.«
Počasi in previdno, kdo ve, mogoče je pa ljudožerec, se je s kazalcem dotaknila njegovih ustnic, iznenada jo je zaščemelo v trebuhu, vzel si ga je, tako kot si je, malo pred tem, vzel njo, a ko je videl, da postajajo njene oči motne, ga je iznenada izpustil, roka ji je malodane omahnila na mizo, hehehe, se je zasmejal poredno in se s čelom podrgnil po njeni rami, logično, da mu ni zamerila, zakaj bi mu le, navsezadnje se mu je ponudila sama, da mu skuha kosilo, a on je njeno ponudbo vzel zares.
Toda njenih protestov, da bo pomila posodo, ni hotel slišati, v roki ji je porinil knjigo Dnevnik srbske gospodinje, usedi se in beri, ji je ukazal, da je, med smehom, ubogljivo sklonila glavo, sedla na kavč, spodvila nogi in mu pričela brati na glas.
Sladico, sladoled iz robidnic z malo sladke smetane, sta si privoščila čez kakšno uro in pol.
Na dojko, s katero se je, sem in tja, dotaknila krožnika, ji je nanesel žličko smetane.
Potem se je sklonil bliže in jo nenehno gledal naravnost v oči.
»Tako dobre še nisem jedel,« je nato dejal in se oblizoval.
