Majska noč.
Kadar najmanj mislim,
telefon zazvoni, srce poskoči.
Slišim glas cimbal.
Duša se odpre,
prisluhne.
Skrivnosten nasmeh,
zapeljivost v očeh.
Je nežen, poljublja
roke, misli morda drugače,
kot povedano je?
Le zakaj se toliko skriva?
Ne bodi krivična,
mi srce govori. Poglej
ta otožen nasmeh.
Je res tako osamljen?
Včasih se mi zdi,
da imava mnogo skupnega.
NOČNI SPREHOD
Stopava po rosni travi.
V prsih nosim
toliko neizgovorjenega.
Bolečina kljuje.
Kje so beli metulji,
ptice mojih sanj?
Moje misli so kot
razpoke v bio lubju.
Iščem tvojo roko,
a jo umakneš.
»Gledajo,« šepneš.
»Le koga se bojiš,
svojih neporavnanih dolgov?«
Molk.
Na cilju sva.
Pod nama razsvetljeno mesto,
pod nama tisočero luči.
Za razpadlimi romanskimi
zidovi nagradiš moj nemir.
ODČARANJA
Mnogo vode je
odteklo,
mnogi dni, noči
brez spanja.
Sivi prerijski volk
zavijaš pod mojim
oknom, spati mi ne daš.
Odločiti se ne znaš,
morda nočeš, ali ne moreč.
Rada s tabo podnevi
ven bi šla, te podnevi
božala, objemala.
Sivi prerijski volk,
slišim, kako ubijaš
na vrtu ptice mojih sanj.
Včasih grabi žalost
mojo dušo.
Včasih čutim pomlad
na svojem vratu.
Takrat mi je lepo.
Sivi prerijski volk,
ne ubij vseh mojih ptic,
ne daj, da bodo moja
jutra brez poleta.
