Naj se oko nagleda,
naj človek vidi,
naj ne spregleda
te lepote stvarstva!
Naj se oko ne zamegli,
naj visi slike jasne,
naj Helija nikoli
svetloba ne ugasne!
POTOK
Pritečeš svetel iz temnega gozda.
Tam zbiraš prve kapljice iz zemlje,
odišavljene z mahom, praprotjo,
brezovim listjem in smrečjimi iglicami.
Tečeš nizdol, napajaš korenine
žit, trav, grmov mačic, odžejaš ptice,
ki gnezdijo v bližini tvoje srugte.
Ko zapuščam vas, mi poješ v slovo.
Odet s puhom jesenske slane vabiš,
naj se vrnem, ko bo podlesek cvetel.
Tečeš dalje v Najádino naročje.
KRHKOST
Bele sobe,
bele halje,
bele postelje.
Prozorne steklenice,
prozorne cevke,
prozorne tekočine.
Krhka telesa,
krhka hrepenenja,
krhke posode
človeškega življenja.
ODHAJANJE
Zlatobakrena pot,
slečeno drevje,
žareča oblačila
na tla odložena.
Umetnik menja
barvno paleto.
Ohlajena telesa
odeva z belino
čipkastega ivja.
Jaz pa stopam tod,
sledim stopinjam,
zaidem na zimsko pot.
SPOKOJNOST
Tam sem bila,
kjer je tihota,
glas spokojnosti.
Tam so le spomini,
zapisi v mislih,
napisi v kamnih,
nevidna navzočnost,
bližnja razdalja.
Bila sem tam,
kjer je konec
človeških dram.
NA REKI
Tako oddaljen je nekdaj bližnji breg,
tako temni so obrisi sivih vrb.
Slišim enakomeren slapa jek.
Čoln na gladini reke vliva skrb.
Kamen, kje so nekoč perice prale
hodno platno, je videti vse teže.
Moje plavuti trudne so zastale,
le rečni val me nosi na obrežje.
BESEDE
Besede se zapletajo v snežno prejo.
A osvobojene stresajo svetlino,
razpredene vrata miru odprejo,
koraku dajo poguma, srcu toplino.
