POLETNA ETUDA

* * *

drsim po stari Ljubljani
srkam spomine
iz tal kipijo
skozi prebolele podplate
v natikačih

* * *

spozabim se
nadenem si te na ramena
v popoldanskem soncu
da mi je vroče
vroče, s škatljo žgočih knjig v glavi

* * *

skrivnost je v paravanu
ki postaja z vsakim korakom
bolj prosojen

* * *

ozrem se
in te zaslutim pred seboj
vedela si

* * *

vidim te

kako stopaš po zelenici
bosa v beli obleki
potuješ

z mehkobo
v rdeči črti utrujenih oči

zelene bilke
ti oživljajo podplate
siješ

z žejo
rdeče črte utrujenih oči

gledaš dekliča
skače in žvrgoli
teka, ne da bi se balo

črte utrujenih oči

* * *

pletem trenutke
s prsti jih vežem med seboj
kita je bogata

gledam te v hrbet
lepa si postavna
zdi se, da se smejiš

a iz ogledala na drugi strani stene
me opazuje pepelnat obraz

pomaham ti
in glej
pomahaš mi nazaj

za pepelnatimi očmi
za hip zasije večnost

* * *

in Ljubljana je znova lepa