Opoldne. Med široko nasičenimi ulicami, nekje pod težo ogromnih sivih oblakov živi on. Osamljen hodi med množico ljudi, ki hitijo po opravkih in ga niti ne opazijo, morda prav zato zanimiv. Zbegan in izmučen se preriva, da bi na cilj prišel pravočasno. Ve, da je napočil njegov čas in da se nima česa bati, ker se je na to pripravljal celo življenje. Nič mu ne bo vzelo trenutka, ko se bo zapisal v zgodovino, ko ga bodo vsi poznali. Po glavi se mu podijo misli o njegovih dneh samote in izolacije. Danes bo vse to pozabljeno. Vredno bo vseh razočaranih obrazov in vseh osamljenih noči, ki jih je preživel ob svojem delu.
Zelo blizu je svojemu cilju, še samo tri ulice in njegova nesmrtnost se lahko začne. Z malce sreče bo pravočasen. Ne potebujem sreče, si misli. Bolj pripravljen ne bi mogel biti. V bistvu bo sreča najmanj zaslužna za njegov uspeh, pač pa bo sam s svojo predanostjo svojemu delu poskrbel za to, da bo pustil svoj pečat na tem svetu.
Samo še teh petdeset metrov. Tako blizu je, da lahko že čuti kako se mu življenje spreminja. Od zadovoljstva prične teči. Na njegova usta se prikrade odkrit nasmeh. Začne razmišljati, kaj bo storil potem, ko ne bo več majhen, ko ne bo več spregledljiv...
Medtem po ulici pridrvi rešilec na nujni vožnji. On je tako zatopljen v svoje misli in navajen na izklapljanje zunanjega sveta, da rešilca sploh ne sliši in priteče naravnost pod njegova kolesa. Med svojimi zadnjimi izdihljaji pogleda naokrog. Vse oči množice okrog njega so uprte vanj. Prvič ga ljudje resnično opazijo. Nasmeh iz njegovih ust ne izgine tudi, ko umre ...
