Vonj jutra
kraljevo
zavaja dan
v odpuščeno –
da ne bi bolelo,
jokalo –
zvonilo tam,
kjer ni zvonov.
Blazine trave z dražem jutra
blestijo v soncu -
zadišijo:
majhna sebi,
čutno polzim vase,
da se kdo ve kje,
približam udarcu dneva -
bo milosten ali surov.
Polja tiho
na soncu ležijo –
občutek svetosti,
kot prvo obhajilo;
razodeto zunaj mene –
komaj verjetno –
zlepljeno z odtisi milosti jutra,
za neizogiben čas trnjevo negotov..
NA VSE DOREČENO
Rada bi povrnila
poletja ob morju,
ovila prazne roke
okoli bilk življenja,
ranjena s tesnobo,
v kretnjah časa
razčlenila vezi
vračanju preteklega,
kot bolečina v dvigu s padcem,
vzvalovala.
Rada bi povrnila
dišeče brstenje
v drevoredu kostanjev,
zleknila čut duha
pod spomenik,
nedosežen,
neviden,
ogorek puščobe
izničila -
razcefrala..
Rada bi povrnila
drobce idealov,
gube na obrazu
pustila v ogledalu,
osenčenem znamenitih spominov,
izprala prašno grlo duše,
s požirki možate lepote,
pod vrbo žalujko,
breztelesno počivala.
ODMAKNJENOST
Za okni enakomerno dežuje,
na ulici zamira zadnji top korak,
kapljica kapljico v naliv nadgrajuje,
nevihtna noč naplavlja tlak..
Ure utrujenosti telo odzivajo,
globoko sklonijo besede,
utrujene veke misli prezirajo,
um do jutra v spancu nasede.
Golobje belo jutro vsipa utečeno,
oči zbistri vajena svetloba,
uho po starem premleva zarečeno -
na isti zemlji pod obrisi nebesnega svoda.
OSIP
Življenje
na mojih ramenih
včasih zazveni,
kot brušen kozarec
rezan z diamantom -
na stičišču tistih senc,
ki potujejo z mano,
kot žeja
in glad.
Življenje
na mojih ramenih
včasih spodmakne
viseče dneve, poti…
tiste nepozabljene,
vrezane vase,
da v utvari pomislim,
kako meni poje,
zaljubljeni škržat.
