Locutio

»Ko sta se ve dve še lenobno pretegovali, sem se malo sprehodila. Tako mimogrede sem se ustavila pod oknom. Slišala sem ju. Okno sta imela odprto. Potem sem se povzpela malo više,

odkoder sem videla tudi del sobe.«

»Da te ni sram! Tako oprezati za ljudmi, ki te nič ne brigajo! No, in kaj si slišala?«

»Vse. Začel je on. Ampak že sinoči sem vedela, da se nekaj dogaja, ker ni prišel sam. Nje že dolgo ni bilo. Ko sem jo včeraj zagledala stopiti iz avta, sem takoj vedela, da to nekaj pomeni.«

»Nehaj nakladati in povej tisto, kar naju zanima.«

»Saj. Tako kot sem že rekla, začel je on.«

»Želite še kaj, gospa?«
»Hvala! Trenutno je to več kot preveč. Po zajtrku pa bi se mi mogoče zahotelo še kaj. Na primer, tako šarmanten gospod, kot ste vi.«

»Žal, danes za kaj takega ne bo časa. Saj veste, piknik za najine prijatelje pripravljam. Tudi tvoja pomoč bi mi prav prišla.«

»Sedela je v postelji, s pladnjem pred sabo. Z užitkom je srebala dišečo kavo, da o hrustljavi žemljici z maslom in borovničevo marmelado sploh ne govorim. Kar lačna sem postala.«

»Kdaj pa nisi?«

»Ne prekinjaj je!«

»Pa res. Zakaj me prekinjaš? Torej…«

»Večkrat bi morala priti,« jo slišim. »Resnično dolgo že nisem bila tukaj. Zavidam ti tiste skoke po službi sem gor, da prezračiš. Morala bi kdaj s tabo, pa sem preveč okupirana z vnučko, kuhanjem in jezikovnimi tečaji. Teh res nisem več potrebna. Pa me vedno znova pregovorijo. Poučevanju se kar ne morem odreči. Še sreča, da morava organizirati to srečanje.. Pri vseh sva že bila in zdaj je bil skrajni čas, da jih tudi midva povabiva. Saj si jih že nameraval, pa sem vedno prestavljala datum. Če sem čisto odkrita, sem rahlo sita teh naših srečanj. Na živce mi gre večno nakladanje moje bivše kolegice, koliko je stal dopust v Španiji in kako čudovito je bilo. Pa tisto njeno večno razpravljanje o frizurah, oblekah, dietah in kaj vem še vse. Zdaj je vsaj pri naši redni torkovi kavi ne poslušam več. Že nekaj časa ne prihaja. Po drugi strani pa jo razumem in po svoje jo imam rada. Celo smili se mi. Denarja ji ne manjka. Mož pa. Ta tvoj sošolec pa je vedno z doma.

Ono drugo, saj veš koga mislim, premalo poznam. Nikoli ne najdem prave teme za pogovor. Ona pa tudi ni kdo ve kako zgovorna. Vsako besedo je treba vleči iz nje. In tisti njen pogled. Nikoli ne vem, kaj misli. Kaj me sploh poslušaš?«

»Mislim, da je ni. Rezal je in sekljal, ropotal s posodo in tekal po kuhinji.«

»Si ga videla, ali le slišala?«

»Joj, si pikra. Sem že rekla, da sem kukala v sobo, kjer se je ona urejala, dokler se ni spet pojavil on. Tedaj je odvrgla tisto malo, kar je že navlekla nase, in se začela prav po mačje drgniti obenj. Čeprav jo je on opozarjal, da nimata časa, ker da mora paziti na bograč, ki že brbota, in da bodo kmalu prišli prijatelji, ni odnehala. Zvijala se je, se drgnila, ga tu in tam obliznila, mislim, da je celo predla. Dokler ni popustil.«

»Pa ju menda ja nisi opazovala do konca?«

»Ne. To bi bilo preveč. Vem le to, da ja svoje dosegla, čeprav bolj na hitro,« se je zahihitala.

»Sram te bodi!« Hotela je zamahniti proti njej, pa se ji je prav v tistem trenutku zakadilo skoraj mimo nosa. »Zakuril je,« je še dodala in se umirila.

»Vau, kakšen avto. In kakšna mačka.«

»Njega poznam. Je že bil tukaj. Ona pa, no ja. Ni taka mačka. Le mlada je. Premlada zanj, se vama ne zdi?«

»Nisi rekla, da je gospa ne porajta najbolj? Pa zdaj poglej! Kako se objemata! Prav prisrčno.«

»Daj no, ženski se poljubljata mimo. Moška sta s tistim, kako kaj, stara sablja, bolj pristna. Prisrčno pa je za me vse kaj drugega. To na primer.«

Vse tri se zastrmijo v ženski, približno istih let, le da se eni že na daleč vidi, da tudi na piknik v naravo prihaja v dragih oblačilih in da si je z gospodinjo in gospodarjem v zelo dobrih odnosih. Objemanja in poljubljanja ni in ni konec. Tudi moška se objemata, dokler prišlek ne reče:

»Poslušaj, dragi sošolec, kaj ni že čas, da nam z nečim postrežeš?«
»Aperitiv bo takoj tukaj, z bogračem pa nam bo postregel kuhar. Že od jutra ga kuha. Krožniki so na mizi, pribor je v škatli. Dobrodošli in na zdravje. «
»Tako, zdaj pa k mizi. Bograč prihaja. Moje dame, nikar ne sedajte k svojim možem.«
»Mmm, odličen je. Mu nisi nič pomagala?«
»Niti malo. Ob vsem, kar je skuhal in pripravil, mi je celo postregel z zajtrkom v postelji.«
»Nikar ne govori tega pred mojo gospo. Lepo te prosim.«
»Daj no. Imaš pa res srečo. Temu mojemu trapu se zdi kaj takega za malo.«
»Ti pa naredim marsikaj drugega.«
»Na primer?«
»Posesam stanovanje, te vozim po nakupih, na dopuste, poskrbim za vsa popravila v hiši.«
»Ja, ja, tako da pokličeš obrtnike.«
»Vesta kaj, fanta, jaz pa mislim, da malo razvajanja ne škodi, kajne, ljubica.«

»Tako mlado bi tudi midva razvajala.«

»Če bodo tako nadaljevali, se bodo še skregali. Poglej, kako besno gleda dama svojega soproga. Še dobro, da je ob njem mladenka. No, gospodinji pretirana pozornost njenega moža do dame tudi ni najbolj po godu. Vsaj po pogledih sodeč. Ima pa dobrega sogovornika, ki odvrača njene strele. Mladenka pa v zadregi molči, čeprav ji gostiteljev sošolec ves čas nekaj vneto pripoveduje. Ne, to ne bo dobro.«

»Grozno, kako si pametna. Vse vidiš, vse veš. Za znoret!«

»Bodi no tiho in jo pusti. Saj tudi ti paseš radovednost.«

»Že, že. Ampak, kaj si ob tem mislim, obdržim zase. Ona pa kar naprej utruja.«

»Danes ne bo nikogar nihče razvajal. Na pikniku smo. Vsi boste delali. Žena, prinesi predpasnike in razdeli žensko delo. Vidva pa z mano k žaru.«
»Če mi ne zamerita, bi jaz skrbela za pijačo in narezala pecivo. Včeraj sem bila na manikuri pa si ne bi rada uničila še svežih nohtov.«
»Dobro, me dve pa bova očistili in narezali zelenjavo. Kar pojdi v kuhinjo. Pridem za tabo, da ti pokažem, kje imam kaj.«

»Saj ni treba. Se bom že znašla.«

»Brez skrbi.«

»Kaj praviš?«

»Nič, nič, raje prisluhnimo tema dvema zunaj.«

»Je velikokrat pri vama?«
»Ne. Bili sva sodelavki. Spoprijateljili sva se in kmalu ugotovili, da sta najina moža sošolca. Prej smo bili kar pogosto skupaj. V gledališču, včasih na pijači, tudi na dopustu smo že bili skupaj. Lani. Na moževo željo. V hotelu po njuni meri. Če sem odkrita, se ga ne spominjam rada. Dopusta. Hoteli niso zame. Uživam v naravi, pod šotorom, s čim manj garderobe in kozmetike.«
»Zelo sta si različni.«
»Mogoče se tudi zato zadnje čase bolj malo druživa. Ampak, kadar smo tako vsi skupaj kot danes, je pa kar prijetno. Tudi pri vama je bilo lepo.«

»Hvala. Trudim sem. K sreči imam dobrega pomočnika.«

»Ne vzdržim več. Lačna sem od vseh teh vonjav. Grem.«

»Počakaj, saj sva tudi me dve. Ko bodo imeli vsega dovolj, bo ostalo tudi nekaj za nas. Še vedno smo bile povabljene.«

»Do takrat me bo konec.«

»Potrpi, še malo pa se bodo najedli, napili, nagovorili in razšli.«

»Kdo je za kavo? Vsi?«
»Jo bom jaz skuhal.«
»Rabiš pomočnika?«
»Kavo bo pa že sam skuhal, saj sva mu pri žaru ves čas pomagala.«
»Če že greš v kuhinjo, pazi na nohte !«

»Veš kaj!«

»Kava že prihaja. Znak za razhod.«

»Naj se tvoje besede uresničijo. Zares me od lakote kar črviči. Tega potuhnjenega oprezanja pa sem tudi že sita.«

»Če ne moreš vzdržati, pa pojdi.«

»Ne hodi! Glej jo, lisico!«

»Kaj, kje?«

Vse tri stegnejo vratove in se zastrmijo v odmaknjen kot ob ugaslem žaru. Gostitelj sklonjen čisti mrežo. Izza vogala se po mačje priplazi negovana gospa. Skloni se in ga poljubi na vrat.

»Si znorela. Kaj, če kdo pride?«
»Daj no, ne bodi taka mevža. Malo prej v kuhinji se pa nisi bal, da naju kdo preseneti?«
»Tam bi vsakega pravočasno slišala. Tukaj pa…«

»Dobro, dobro. Pa v torek. Tukaj.«

»Kot običajno.«

»Kaj si rekla?«

»Nič. Samo, kot običajno. Saj to ni nič novega. Po torkih »zračita« bajto.

»In nama nisi povedala? Kar sama si oprezala za njima? Nesramnica! Kakšna prijateljica pa si,« sta planili na njo.

Zamijavkala je, skočila s klopi, oni dve pa za njo, okoli hiše in po klancu navzdol proti vikendnici na levi. Z dvignjenimi repi so stekle do plastičnega krožnika, kjer jih je čakala grmada ostankov mesa in oglodanih kosti.

24986550 / 6527816 obiskov