Čigav si ti
sinje moder oblak
nakodrano igriv
bežeč mimo v naglici
odhajajočega četrtka,
ko te ujamem
v kotiček oči,
čigav si?
Čigav si,
lesketajoč in božajoč
zelenkasto srebrn
odblesk malega
poskočnega potočka,
ko se smejiš
skupaj z modrim oblakom
in se poslavljaš
v sotesko med smrekami,
čigav si ti?
Čigava si ti,
luna,
sramežljivo prihajajoča,
nad obzorjem ždiš
in vztrajno slediš
mojim korakom,
čigava si?
In čigav si ti
drobcen fantič
velikih oči
- vprašujoče motriš -
v naročje mi lezeš
- buden in vztrajen -
se k meni tiščiš
čigav si pa ti?
POMLAD – ŠESTIČ
Nedolžni
zeleni popki
odpirajo svet
v dišavo
rožnatih strasti.
Komaj odprti
silijo življenje
v dih
zahlastajo za zrakom
ne odlašajo,
ne sprašujejo zakaj,
samo brstijo!
POLETJE ODHAJA
Poletje se preveša
v jesen,
ko v mojem naročju
lev zarjove,
ko sonca žar ugaša
v noči,
ki prihaja prej
vsak dan bolj.
Na nebu
je moje oko spočito.
Jesen prihaja
ko slišim udarjanje klopotca
in svoj krik sladostrastja
izgubljen
v rosnem padanju
v Noč.
OBSEDENA
Ko si obseden
na robu prepada ždiš
pa zreš
prav tja
pred čemer naj zaprl bi
oči
in duha.
Obseden si
ko z nekom spiš
čeprav je reka narasla
in te bo odnesla
prav do morja
pa ti mar ni
da se potem z njim
spet v začaranem krogu zbudiš!
Obseden si
ko rečeš ja
potem
ko ti vsi pravijo ne
in greš nazaj
kjer bi moral naprej
(pa tudi obratno velja)
Obseden si
ko več ne slišiš
kaj ti zdrava pamet govori
in se prepuščaš
tej norosti
brez meja.
POZDRAVLJENA, ŽALOST
Pozdravljena
stara znanka
pridi
pridi
sezi vame
s svojimi rokami -
mokrimi in mrzlimi -
izžemi to srce
glej - tvoje je!
Izsuši mi oči
ki iztočile so morje.
Pozdravljena,
pozdravljena žalost
dobro poznana
z vsakega konca ista
zmeraj,
zmeraj
sem ti vsa predana.
Solze
te ne izperejo
rezilo
ne razpara
na krvaveče rane
dajem posušene liste
na te oguljene
skrastane
rane.
Sredi dreves
med petjem ptic
k počitku se polagam
svoji prijateljici
v naročje
vsa
vsa sem ji predana.
MODRI PERON
Šepetam ti besede
na gluha ušesa
z dlanmi izsledim
tvoje hladno srce
ko brez svarila
me budnost objame
v očeh jutra uzrem
še otrplost noči
počasi izstopam
brez karte v roki
na tisti postaji
iz svojih sanj
kjer skupaj z nočjo
ki že bleda postaja
se poslovim
z zadnjo skrivnostjo iz svojih sanj
o luninem siju
in zlatih drevesih
na zeleni livadi
kjer z Artemido srečuje se Pan
Tja na livado
nekoč te povabim
le izsledim še
zarasle poti
potem se v tvoj hladni
spanec prikradem
v srce nakapljam
ti tople krvi
skupaj z roso
deviškega jutra
ki v ekstazi se
pravkar budi
rahlo drhteč
ob soju sonca
ki moj ga prvi poljub
zaslepi
z njim te končno
po tisočih letih
iz dolgega spanca
prebudim
nato pa takoj
brez besede odidem
da zadnji odsev
še jutra ulovim
A zvečer bom spet tam
na Modrem peronu
brez karte v roki
v smeri do sanj!
