Dolgčas razbija po bronastih vratih duše,
se lepi na prste,
se zaletava v šipe,
se obeša na bodeče žice,
piše vljudnostna pisma,
vino spreminja v vodo,
sanje v moro,
posteljo v kletko,
prijatelje v neudobne stole.
Dolgčas spreminja čas v strjen med,
iz nog naredi debla,
iz peresa svinčeno cev.
Razžarjeni z modrim plamenom zgorijo spomini,
pogovor postaja hoja po zmrznjenem snegu,
ki se vdira na pol koraka.
Dolgčas jagode posipa s pepelom
in ravne poti postajajo strme.
Dolgčas iz besed sestavlja križanke
in čuden šah, kjer si vedno kmet
in zaostajaš za eno potezo.
Dolgčas se vozi v rjavem vagonu po krožni progi,
ima vroče spolzke roke
in pesek v kolenu.
