Ogromna veka,
ki drsi po gladkem,
oblem zrklu,
ustavlja tik pred
ponovnim povratkom
svetlobo,
za tren počaka,
potem pa se spet
oddaljuje
in se zgrbančena
zloži na vrh
kot roleta.
In tukaj,
prav v tem trenutku,
se zgodi vse
ali pa nič,
dokler se kot
perpetuum mobile
spet ne požene
na novo.
Nastajajo slike,
ki jih poslane
v center,
le-ta zbira in
beleži vse,
kar se je zgodilo
v življenju.
Enkrat pa,
ko bo veka
obstala,
se bo tudi film
končal.
Za vedno
spravljen v
črni skrinji spomina,
ki bo počasi
končala
v
prahu.
SOBANE
Čisto potiho
primem za kljuko,
bosih misli vstopim
skozi oblak v sobane.
Na mizi
skodelica čaja diši,
sliši se škratov šepet,
zavese premika
lunina senca,
skozi priprta polkna
pa sonce žarke brli.
Svetloba me nosi
v nova prostranstva,
vsakič užitkom predan,
včasih zasanjan,
spet drugič objokan,
a vedno začaran
in noro prevzet.
In ko se vračam,
na mizo pogledam,
iz lončka se še vedno kadi,
narahlo potrkam,
neslišno izstopim
in vrata za sabo
trepetaje zaprem.
ZVER
Sedim v temi,
čutim, da je nekje
tam zunaj
lačna in besna
zver.
Drevesa krilijo
s krošnjami,
vonj po zatohlem,
čudna tišina
doni.
Čisto miren sem
v votlini
in čakam,
kdaj bo
s popadljivim skokom
šavsnila v temo,
a mene
tam
ne
bo.
BESEDE
Prve so zvoki
v joku rojeni,
med smehom in vriskom
veselo zveneči.
Sprva jih mati
zate ponavlja,
pogosto še oče,
ko nasvete naslavlja.
Bolj ko odraščaš,
si svoje izbiraš
in bolj ko si zrel,
le modre ubiraš.
Besede so hrana
duši telesa,
tešijo ljubezen,
a tudi bolezen.
BESEDE SO MISLI,
KI V SRCU LEBDIJO,
TISTE Z JEZIKA
PA NAJBOLJ BOLIJO.
NISEM MOGEL
Že dolgo je,
odkar sem zadnjič jokal,
a tokrat nisem mogel več
krotiti vseh teh solz.
Lahko bi se pretvarjal,
da je vse normalno,
lahko bi si laskal,
da sem pravi dedec.
Imel sem možnost
biti tiho
in ihteti,
skrit pred samim sabo.
Imel sem možnost
skriti se
med vsakodnevje
ničeve prihodnosti.
A raje jočem
vsako jutro znova,
pa čeprav samo za hipec
s požirkom čaja.
PRIVID
Dolga sončna pot
me je privedla do obale.
Modrina me premami,
da stopim na gladino.
Mizica se ziblje,
sam sem s svojo vodo,
poleg le kozarec
z limono prav na dnu.
Besede se valijo
kot oceana pena,
nežne in zdravilne,
sveže kakor sol.
Morje me posluša,
v naročju nežno ziblje,
v tolažbo butne včasih
na obalo večji val.
Sonce zdaj počasi
tone pod površje,
zarja me pospremi
do praga ulice.
Gledam za vogal,
če se kdo prikaže,
a le glas galeba
predrami moj privid.
Ko skoraj že odidem,
završi za mano,
gozdni veter dahne vame
in slanico z lic mi osuši.
SAMA
Besede
se nama zatikajo v grlu
in mukoma
zapuščajo srce,
z nerodnimi objemi
se pričakava,
negotovo se poslavljava.
Mraz v hiši
greje ti veselje,
mrak v kuhinji
sreba črno kavo,
veter zunaj
zaigra kdaj glasbo
in dež zajoka
na solzé poguma.
V svojih snidenjih
srečujemo november,
vedno znova je praznik
naš odhod
