Čas praznikov je zame ponavadi najbolj ploden. Da ne boste mislili, da v fizičnem smislu! Kaj še! Nisem eden tistih penzionistov, ki bi radi v penziji nadoknadili, kar so zamudili v delovni dobi. Zamujena priložnost je pač zamujena, le zakaj bi jo silil iz pozabe? Praznik je za mene praznik v pravem pomenu besede, še posebno 1. maj. Ker mi pokojnina komaj zadošča za kak skromen praznični priboljšek, se za praznike ne morem prestaviti kam bližje ekvatorju, na našo obalo pa si ne upam, da ne bi slučajno povzročil kakega obmejnega spora, če bi nevede prestopil mejo ali zalučal trnek predaleč preko piranskega zaliva. Zato se v tem vzvišenem času posvečam v glavnem razmišljanju in spremljanju medijev.
Ravno zaradi tega me je dosegla vest o najnovejši svetovni grožnji – prašičji gripi kar doma pred televizorjem. Ker sem bil ravno takrat tudi sam malo smrkav in prehlajen, sem se prvi hip kar malo zbal za lastno življenje, še posebno, ker sem imel prejšnji večer v sanjah seanso z ljubko igralko iz neke mehiške nadaljevanke. Šele, čez čas, ko sem dobro premislil, sem prišel do spoznanja, da se s takšnimi nadaljevankami in k njim pripadajočimi igralkami lahko nalezeš kvečjemu – spanca.
Po prvih dognanjih bi naj bila tale prašičja gripa v resnici proizvod nekega resničnega, mehiškega prašiča. Saj ne morem drugega, kot, da se vprašam: »Mar smo se ljudje v resnici že toliko poživalili, da so se nas začele poleg navadnih, človeških, prijemati tudi živalske bolezni?«
Ja, za božjo voljo – le kaj drugega se naj vprašam? Najbolj nas zadnje čase ogrožajo bolezni živalskega porekla, ali vsaj imena. Ptičja gripa, bolezen norih krav in sedaj še prašičja gripa – saj to je za znoreti! Kot, da bi že človeških bolezni ne imeli dovolj, nam pošiljajo oni od zgoraj še živalske. In kam se naj umakne neki ubogi penzionist, ki nima denarja niti za preventivo , da bo varen pred temi nadlogami moderne dobe?
No, mogoče vse le ni tako črno! Z ozirom na to, da se me ni prijela ptičja gripa, čeprav živim sredi grmovja in gozda in se ptičev niti slučajno ne morem izogniti, če se me je sredi bojazni pred kravjo norostjo, prijela le navadna, človeška, lahko upam, da bo šla mimo mene tudi prašičja gripa in da tako kmalu ne bom dobil niti navadne – človeške.
KOMU PO NOVEM PRIPADAM?
Že tako sem po malem razdvojena osebnost, ki se je zmeraj in povsod spraševala, kam, v kateri družbeni razred sploh pripada. Vsi okoli mene so me vedno prepričevali, da mi glede na moje dohodke, pripada najnižji, le ženo sem nekako uspel prepričati, da mi, z obzirom na njen soliden izgled in dva otroka s pripadajočimi otroškimi dokladi, pravzaprav pripada uvrstitev v srednjega. Moje prilizovanje ji je moralo resnično goditi, drugače bi ne bila pripravljena v mislih živeti v srednjem, v dejanskem življenju pa se spopadati s težavami nižjega sloja.
Tako je bilo vse do pred kratkim, ko sem v enem od časopisov, izvrtal članek z naslovom »Slovenija v rokah samo nekaj družin!«
»Ja, hudič frdamani!« sem jezno zaklel. »Kateri od teh družin potemtakem pripadam jaz in moja žena? Če so lastninili Slovenijo, kot tako, so lastninili tudi k njej pripadajoči inventar. In k inventarju neke države, ali, po novem – družine, spadajo med drugim tudi državljani – torej tudi jaz in moja žena. Saj, brez državljanov, bi ne bilo treba ustanavljati niti države, se vam ne zdi? Vsa ostala živa bitja so se vendar celo zemeljsko zgodovino, vse do nastanka človeka, sprehajala naokoli brez kakršnihkoli dokazov o lastništvu ozemlja, potnih listov, vizumov in še česa nujno potrebnega za morebitne spore. Vse našteto je povzročila narava, s tem, ko je v trenutku evforije, ustvarila svojo največjo napako – človeka.«
Potemtakem je njena krivda tudi ta, da obstajajo ljudje s prevelikim apetitom, tako velikim, da jim je vseeno, če jim pred očmi propada obljubljena država blaginje, medtem, ko si polnijo že tako prepolne mošnje. Morda je potem le resnična tista iskrica, ki se mi je utrnila že pred leti. Ta iskrica, se iskri nekako takole: če bi bil človek ptič, bi si zgradil, tako veliko gnezdo, da bi se pod njegovo težo podrlo drevo. Toda, kje piše, da tudi zemlja, kot planet, ni nekakšno drevo? Vsem imperijem, vsem dinastijam se je občasno podiralo. Nič ni pomagalo kopičenje bogastva in minljivega vpliva na druge. Noben grad, nobena meja jim nista pomagala, da bi ne padli v propad, v večno pozabo. Narava sama je poskrbela za njihov konec. Tako se godi tudi drevesu: ko se razbohoti do te mere, da duši vse pod sabo in okoli sebe, se počasi izteka tudi njegova življenjska doba, ko mora pasti in na svoji trohnobi prepustiti mesto novemu.
Ste zaznali poanto? Ta je mogoče ravno v spoznanju, da človek, tudi tisti najbolj lakomen, navsezadnje le ni napaka, ampak orodje za obnovo, torej nujna nadloga?
Tako je pač življenje! Skromnost sicer ni vpadljiva lastnost, zato pa je trdoživa, kot narava. Dobro se namreč zaveda, da imamo vse, kar si v življenju nagrabimo, le v kratkotrajnem najemu. Vse, še posebno ono z lahkoto in preveč pridobljeno, nas spremlja le v tem kratkem trenutku, ki mu pravimo življenje. Na poti v onostranstvo nam tudi svilena obleka in jeklena kočija, ne bo nujno potrebna, temveč le grobar in njegova lopata. Ta pa je tudi meni dostopna!
Sem vas potolažil? Vraga sem vas! Večnost bi radi? Ha, ha – ta ni dosegljiva nobeni družini!
In razred? Ja, če seštejem vseslovensko povprečje po dohodkih in dodam še ono malo goljufanja, ki sem ga omenil na začetku, sem še zmeraj v srednjem. Toda, ta se izide le še za las, ker – otroci so že odšli na svoje, z njimi vred so odšli tudi dokladi.
Kateri družini pripadam? Ja, za ta podatek raje vprašajte mojo ženo! Takega kaveljca, kot sem jaz, vem, da z lepa zlepa ne bo prepustila še tako bogati družini.
