MEŠANČEK

Težka vrtna vrata so otožno zajokala, ko jih je odpiral.

»Ne pozabi na psa Jani, saj veš, kaj sem ti rekla. Mladega mešančka bi rada. Tisti z rodovnikom so predragi, pa še odporni niso tako kot mešančki. Od Ciganov ga boš poceni dobil. Pazi le, da te Ciganka ne ‘ugrabi’.«

»Že prav mama, dobila boš mešančka.« Pobožal jo je po laseh in stopil skozi vrata.

»Vsaj ne bom več sama ob večerih, ko se ti zabavaš z vrstniki,« je še žalostno dejala.

Ozrl se je po ulici, ki se je strmo spuščala proti veliki reki.

Sejem je bil kar preko reke, kjer cesta zavije. Če bi imel čoln, bi jo lahko kar tukaj prečkal.

Predolgo sem spal, je pomislil, ko je parkiral katrco pred sejmom.

Nekateri prodajalci so že pospravili blago. Obhodil je ves prodajni prostor. Psa ni nihče prodajal. Kupi sadja in povrtnine so se zmanjšali, na izhodu je Ribničan ponujal suho robo, deklica pa vrtnice.

Jani je pozabil na psa in stopil k dekletu. Že od daleč je občudoval njene dolge plave lase, ki so ji v nežnih valovih objemali ramena.

»Po čem prodajate vrtnice?« je prijazno vprašal in jo pogledal v oči.

»Po euro«, je tiho dahnila.

»So prave ali umetne?«

»Prave.«

»Kaj pa lasje?«

S presenetljivo hlastnostjo se je zazrla v tla in tiho dejala: »Tudi, a niso na prodaj.«

»Kaj pa poljub, koliko bi stal?«

Dekle je opazilo, da ji nagaja. Smehljaj ji je izginil z obraza, glas je potihnil sredi besede.

Jani je položil denar na mizo. »Lahko vrtnico izberem?«

Pokimala je.

»Kaj pa poljub? Če mi ne bo všeč, vam ga lahko vrnem?«

Za seboj je zaslišal hreščavi smeh. Obrnil se je. Sključena sivolasa ciganka, razmetanih konjskih zob in pergamentnega obraza, ki je po tržnici prodajala cigarete, je prisluškovala.

»Jaz ti ga prodam, meni ga zagotovo ne boš vrnil.«

»Bevsk«, je naredilo izpod mize. Jani se je sklonil.

O groza. Ni vedel ali naj občuduje črnega mešančka ali dekličine noge pod rožnatim krilom. Prijel je kartonsko škatlo in jo postavil na mizo.

»Kako je ljubek.« Mali ga je polizal po nosu. »Ga prodate, prav takega bi potreboval.«

Odkimala je: »Sama sem ga kupila.«

Visok temnolasi mož je pristopil k mizi. Nekaj je dejal dekletu v Janiju nepoznanem jeziku. Deklica je pokimala. Odšel je.

»Ste Romka?« je vprašal Jani.

Odkimala je.

»A psička mi res ne prodate?«

Odkimala je.

»Vrtnico pa vam poklanjam, ker sem vas nadlegoval. Ob štirih bom pri Jelenu,« je tiho dodal in odšel.

»Halo gospod,« je zaslišal za seboj. »Račun ste pozabili.«

Zamahnil je z roko.

»Moram vam ga dati, taki so predpisi.«

Vrnil se je, vtaknil listek v žep in odšel.

* * *

»Pa drugič,« je dejala mati, ko je prišel domov praznih rok. »Samo, da bo mešanček.«

Jani ni več mislil na psa. Ko je zaprl oči, je videl valove svetlih las, sanjave rjave oči pod temnimi obrvmi, sramežljiv nasmeh na ustih, vrsto belih zob.

Ta mačka me je čisto zmešala, ampak lepa pa je, lepa, je pomislil.

Že ob štirih je parkiral pri Jelenu. Dolgo uro se je sprehajal pred gostiščem in stiskal pesti, da bi prišla. Zaman.

Kaj si pa mislil cepec? Komaj te je spoznala in že bo izpolnjevala tvoje želje. Vrnil se je domov in poskušal zaspati.

* * *

Ob šestih se je prebudil, oblekel hlače in v žepu odkril račun za vrtnico.

‘Ne, ob šestih na mostu’, je pisalo na njem.

Zdrvel je po stopnicah in planil skozi vrata. Deset minut že zamujam, ne bo je več. Ko je peljal preko mostu, se je že vračala. Srce mu je razbijalo. Hotel je ustaviti, a mu je odkimala in s prstom pokazala na parkirišče.

Minuto za tem sta se sestala. Jani je žarel od veselja.

Ponudila mu je roko. »Maja« je rahlo zardela.

»Jani,« je odgovoril in ji nežno stisnil toplo desnico. Najraje je ne bi več spustil.

»Greva na pijačo?« pokazal je na gostilno.

Gledala ga je v oči in rahlo odkimala z glavo.

»Se kam odpeljeva?«

»Pojdiva raje na sprehod ob reki,« je dejala.

Spustila sta se z mostu na levo obrežje in počasi krenila proti toku.

»Oprosti,« je pričel. »Bilo je nevljudno, da sem te na tržnici dražil in napovedal zmenek. Ne bi bil presenečen, če ne bi prišla.«

Nasmehnila se je. »Saj tudi nisem prišla. Kar tako, če mi nekdo pomigne, nikoli ne grem. Z neznanim človekom sploh ne.«

»Pa si vendar prišla,« je vztrajal.

»Ne, ti si prišel ob času na kraj, ki sem ti ga napisala na račun, mar ne?«

»Pa vendar, z neznanim človekom?«

»Neznanim? Vem, kje stanuješ in da greš vsako jutro ob pol sedmih v službo, da živiš z mamo, očeta še nisem videla. Vsako nedeljo dopoldne pereš avto ob reki. Dekleta nimaš, vsaj obiskuje te nobena. Ob večerih včasih tečeš ob reki, zmeraj proti toku in se z njim vračaš. Leseno garažo si letos prepleskal v zeleno.«

Jani je obstal in začudeno gledal spremljevalko. »Od kod veš vse to? Si me zalezovala?«

»Oh, kje pa. Skozi okno sem te opazovala. Blizu stanujeva, le slabih sto metrov loči najina domovanja in reka seveda.«

»A tista rumena hiša ob rastlinjaku na desnem bregu? Naprej proti toku reke se pa širi romsko naselje. Večkrat slišim glasbo, smeh in pokanje.«

Pokimala je.

»Torej se ukvarjaš s cvetlicami?«

»Občasno pomagam materi in očetu. Letos sem končala ekonomsko, sedaj sem na praksi v turistični agenciji. In ti?«

»Delam v projektivnem biroju. Kako pa živiš v neposredni bližini Ciganov? Se ne bojiš, da bi te ukradli?«

Maja se je zresnila. »Nam še nikoli niso ničesar ukradli. Nekateri so prav prijetni sosedje.«

»Jaz jih ne maram. Ko sem bil majhen, me je mama zmeraj strašila z njimi. ˝Če ne boš priden, te bo ciganka ukradla.˝ Vedno sem se jih bal in ponoči gledal v reko, če bi kateri priplaval preko.«

»Si pa le zrasel in ciganka te ni ukradla.« Navihano ga je pogledala.

»Mene ne, toda ko sem dopolnil deset let, sem opazil, da je res, kar je rekla mati. Moj oče ni bil priden in ciganka ga je odpeljala. Od takrat ga redko videvam. Ciganov se ne bojim več, vendar jih ne maram.«

Maja mu tokrat ni odgovarjala. Besede so padale kot kamenje v reko. Pljusk, kolobarji in nobenega odgovora. Siva koprena molka ju je prekrila.

Jani se je vznemiril. Zdelo se mu je, da je molk njegov sovražnik, ki ga bo ugonobil, če ga ne bo pregnal.

Maja je prekinila morečo tišino. »Kakšno glasbo rad poslušaš?«

Govorila sta še o knjigah, plesu, taborjenju, filmih, gledališču in še o marsičem.

Sonce se je spustilo za griče in z rečne gladine pobralo tistih nekaj cekinov, ki so jo zlato obarvali. V večernem mraku je visel duh po španskem bezgu in valoval kot izbran parfum.

Jani poprej ni nikoli s takim zanosom občudoval narave.

Vračala sta se.

»Odpelji me do sejma,« je dejala, ko sta sedla v katrco.

Ob slovesu jo je nežno poljubil. Ni se branila. To je bil njun prvi poljub, ne še tisti pravi, le potaknjenec, ki bo moral še nekaj časa čakati, da bo vzcvetel.

Potem sta se skoraj vsak dan srečevala ob reki, hodila v kino, na koncerte, v gledališče, na plese. Pomlad se je že prevesila v poletje in vročina ju je zvabila tudi v reko. A ne za dolgo, zelo mrzla je bila. Raje sta se na obali predajala soncu. Ob toplih večerih sta se dolgo sprehajala in poljubljala. Daleč po reki navzgor sta šla in odkrila majhno zapuščeno kolibo, ki je nekoč ribiču služila za čolnarno. V njej sta našla pribežališče pred nevihto in si ga opremila za ljubezensko gnezdo.

Bila sta si zelo blizu in nenavadno bi bilo, če se v njem ne bi pojavil stari poželjivi Adam.

Nekega popoldneva sta pritekla do kolibe vsa potna in utrujena.

»Jani, okopajva se, da se ohladiva,« je zadihano rekla Maja.

»Kako, saj nimava kopalk?«

»Pa brez njih, te je sram? Saj sva sama, daleč naokoli ni nikjer nikogar.«

»Pa dajva. Dolgo tako ne bova zdržala v mrzli vodi,« je dejal in naglo slekel obleko in copate.

Previdno je stopal v mrzlo vodo. Pognal se je in se naglo obrnil na hrbet. Opazoval je Majo, ko se je slačila. Dolge valovite svetle lase si je spela na vrh glave, da jih ne bi zmočila. Bila je višja in lepša kot sicer.

Oh ta postava, ti lasje. Zmeraj sem si želel take plavolaske. Pravzaprav jo sedaj prvič vidim golo.

Počasi se je spuščala v vodo. Najprej do gležnjev, do kolen, do črnega trikotnega grmička, do pasu, do lepih mladih prsi.

Prišel ji je naproti, jo objel in poljubil, nato pa pohitel iz mrzlega objema na obalo.

Tudi Maja ni dolgo vztrajala v vodi. Zaplavala je in se vrnila. Spet jo je lahko opazoval, ko je nerodno stopala po spolzkem mokrem kamenju.

Nekaj na njej mu ni bilo všeč. Nekaj se ni ujemalo. Aha, že vem. Blondinka – črni trikotnik. S svetlečih dlačic so kapljale drobne kapljice in ji polzele po stegnih.

Pristopicala je na obalo in se ga oklenila okoli pasu. »Stisni me, hladno mi je.«

On pa je zamišljeno zrl v daljavo. »Si črnolaska?«

Vprašanje jo je zadelo v dušo. Naglo je z dlanmi pokrila črni trikotnik, toda bilo je prepozno.

»Si barvaš lase?«

»Kaj je to takega, vsa dekleta si jih barvajo.«

Resno jo je pogledal. »Res je, skoraj vsa, toda vsaka z določenim namenom. Kaj ti skrivaš pod barvo? Značaj, željo, laž ali poreklo?«

Zardela je in se pričela oblačiti.

»Ciganka si, mar ne?«

Molče je prikimala. »Da, po očetu.«

»Zakaj si mi to zamolčala? Aha, tisti Cigan, ki te je takrat ogovoril na tržnici je bil …..«

»Moj oče, da.«

»Ko sem te vprašal, če si Ciganka, si odkimala.«

»Jani, takrat si me vprašal če sem Romka.«

»Ah, daj no mir, saj to je isto,« je nejevoljno odvrnil.

»Ne, ni. Mi nismo Romi, smo Cigani. Ti si pa rekel, da ne maraš Ciganov.«

Jani si je zavezal copate in se pognal v dir.

»Jani, počakaj,« je zaklicala za njim.

Potlej se nista več dobivala ob reki. Reka je samevala in čeprav je enako oblivala oba bregova, je bil vendar eden na sončni drugi na senčni strani. Maja mu je pisala, ni ji odgovarjal.

V njenem zadnjem pismu je pisalo: ˝Me imaš vsaj še malo rad?˝

Tokrat ji je odpisal.

* * *

Sedela je v sobi in kot vsak večer gledala preko reke, da bi ga videla. V sosednjem prostoru, se je oče pogovarjal z znancem.

»Koliko?« je vprašal prišlek.

»Najmanj pet tisoč,« je odgovoril oče. »Kupuješ zase?«

Majo je pritegnil pogovor. Prislonila je uho na vrata.

»Uh, to pa je veliko. Saj je res lepa, ampak to je le preveč denarja.«

»Tri tisoč je zadnja cena.«

Udarila sta v roke.

»Pokliči dekle,« je dejal gost.

»Maja!« je zaklical oče.

Maja je opazila na komodi pismo. Janijeva pisava.

»Maja!« se je spet oglasilo iz dnevne sobe. Odprla je pismo.

»Maja, sem pridi!« Prebrala je samo dve črki: ŠE.

Odprla je okno in se splazila na vrt. Preplezala je ograjo in se spustila v tek. Sto metrov višje proti toku se je oblečena vrgla v valove. S krepkimi zamahi se je približevala nasprotni obali. Reka pa jo je vztrajno vlekla s seboj. Še nekaj zavesljajev in dosegla je levi breg. Stekla je po strmi ulici in pozvonila pri Janiju. Odprla je mama.

»Maja ti? Joj, kako si mokra. Pridi, hitro se preobleci.«

Pritekel je še Jani.

»Jani,« je roteče zaklicala Maja. »Jani, prodati me hočejo.«

»Kdo te hoče prodati?«

»Oče,« je dejala skozi solze. »Reši me.«

Mati je prinesla suha oblačila in Maja se je preoblekla. Spet je pozvonilo. Dva moška sta stala pred vrati.

»Joj,« je kriknila Maja in se oklenila Janija. »To je on, on me je hotel kupiti.«

Jani se je začudil: »To je vendar moj oče.«

»Da Jani, kupil sem jo,« je resno govoril prišlek.

»Ampak kupil sem jo zate, preveč sem te zanemarjal vsa leta. Če nisi imel moje ljubezni, imej vsaj njeno.«

Majin oče je položil kuverto na mizo. »To pa je kupnina,« je dejal.

Odšla sta. Maja in Jani pa v njegovo sobo.

Mati je obsedela za mizo: »No, pa bom le dobila mešančka. Tisti z rodovnikom so predragi.«