TONE SVETINA, DRUGAČEN
(dnevniški zapis)

V mojem dnevniku se ne boste srečali s partizanskim borcem, ne kasnejšim pisateljem kvatrologije vojnega romana UKANA, tudi ne s kiparjem ekspresivnih skulptur. Prav tako ne s človekom, ki je stal visoko na tedanji družbeni lestvici. Pa tudi ne s plezalcem Triglavskih gora. Ti deli njegovega življenja so bili zame neka oddaljena reka, ki je nikoli nisem videla.

* * *

Pišem v sedanjiku. Kruto resničen čas! Zelo primeren za opis dogodkov in doživljajev v vojnih letih in v letih po končani Drugi svetovni vojni. Preteklik je mrtev čas sam po sebi. Saj še kolikor bolj je ugasnilo toliko življenj, propadlo toliko imovine, toliko domov razgnanih, toliko ljudi nasilno preseljenih. Bodoči čas? Vprašaj, zares. Kaj ti bo prinesel jutri? Tega se ni nihče povprašal. Bolje, da ni. Ozri se na včeraj, pa boš videl naslednji dan. Zatorej je edinole pomemben danes. Preživi ga! Vse je odvisno od tebe in mene in vsakega posameznika. Dar življenja je bila dragocenost. Obdrži to dragocenost, to je vse, kar imaš. In je velika radost nad življenjem. Vsak od nas se je veselil, da živi. Ne kako živi, samo da živi. Da živi ZDAJ. Preteklost, bodočnost – ukvarjati se z njima, pomeni ukvarjati se z dvema slepiloma, ki …

Zagreb. Leto 1945, 9. maj.

Konec 2. svetovne vojne.

Dnevi in tedni, ki sledijo, so polni napetosti in strahu. Mine maj. Še vedno ista napetost, strah z negotovostjo. Sredi junija dobiva z mamico policijsko prepustnico za potovanje v Ljubljano. Mamica hoče obiskati v Ljubljani grob svojega očeta, ki je umrl med vojno.

Konec junija. Se peljeva v prenapolnjenem vlaku za Ljubljano. Sediva na lesenih klopeh in gledava topo predse. Vožnja traja ure in ure. Ali stojimo na progi, ali se ustavljamo, pa spet naprej. Stalne policijske in vojaške kontrole. Vedno znova moramo kazati prepustnice. Sredi noči se pripeljemo v Ljubljano, kjer moramo izstopiti. Na ulicah tu in tam vojaki ali milica. Nikjer nobenega človeka – povsod gluha tišina. Mesto se zdi kot izumrlo. Hodiva mimo iznakaženih hiš. Ko z mamico prideva s kovčki v rokah do hiše v Ulici Sv. Petra 52, se ustaviva pred vhodom in potrkava. Stara mama odpre vrata in naju pelje noter. Čakala je dolgo in se bala za naju. Večerja se je že ohladila, a jo z mamico hitro pojeva, saj sva bili zelo lačni. Stara mama govori zelo tiho. Kmalu si zaželimo dobro spanje.

Drugo jutro z mamico spiva zelo dolgo. Pri zajtrku se nama pridružita dve mamičini sestri, vdovi, ki živita skupaj s staro mamo. tudi oni govorita tiho, kot bi se bali, da ju ne bi kdo slišal.

Teta Angela pa le pojača glas, ko nama reče:

»Špela, ne moreta si predstavljati, kako grozno je zabobnelo in ropotalo po vsem mestu, ko se je sprožila eksplozija. Skoraj vsi so brez šip. Mi imamo srečo, pri nas se nič ni poškodovalo … Saj je tudi ob tistem velikem potresu leta …., naša ostala cela, čeprav je stara čez 400 let tale kožarska hiša.«

Prekine jo teta Mica, ki vstane in se ji je očitno nem mudi. Mene ogovori z ostrim, resnim pogledom:

»Maja, da ne boš šla dol k Slavki, čeprav sta bili prijateljici pred leti. Če te ogovori, govori z njo zelo na kratko. Vsa družina je bila tabela med vojno. Slavkinega očeta so ustrelili pred kratkim, ker je bil domobranec. Ko je prišla svoboda, so vsi prišli na črno listo … Grem! Ne čakajte name. Do večera bom v Hiralnici. Napovedan je miting. Veliko bo dela v kuhinji!«

Toliko, da je to povedala, je že ni bilo več med nami. Zdaj se teta Angela usede čisto k meni in mi reče:

»Maja, nič si ne ženi k srcu, kar ti je naročila teta Mici. Ti se kar pogovarjaj s Slavko, če se srečata. Dol je bolje, da ne greš, ker danes nič ne veš na koga boš kje naletela. Nekateri ljudje imajo dostop povsod. … Špela, ne moreš si misliti, kako nas je prizadela ustrelitev Slavkinega očeta. Ta ubogi, dobri človek, ki ga je vse življenje teplo, od malih nog naprej! … Še ko je bil prav majhen, mu je umrla mama, potem je kmalu dobil mačeho, in zelo dobro mačeho, ki ga je imela strašno rada. In je tudi ta umrla. Nato je dobil naslednjo mačeho, ki pa ga ni marala. Nek duhoven je vdovcu Slanatu pripeljal dekle s kmetov, a ta se je hitro znašla po mestu. Znala se je tudi prikupiti po žensko, tako je postala ta glavna v hiši. Pomagala je Slanatu gvante šivat, a raje je sedela na njegovih kolenih. On jo je pa prav rad ujčkal in kar pred drugimi ljudmi. Ko je Slavkin oče malo zrasel, ga je ona takoj vtaknila v krojaštvo šivat, da njej ni bilo več treba. Čez čas je postala prav hudobna in fantu se je hudo godilo. … Naša mama so rekli enkrat: »Ima take oči, kot bi gledal hudič iz krogle!« … Pa veš, da naša mama nikoli nič ne opravlja. Menda je takrat Slanatovka na ves glas vpila, da so šli mama dol pogledat, kaj se dogaja … Ubogi Slanatov sin, edini otrok, se je hotel izšolati za stavca, pa je Slanatovka rekla ne in je ostalo pri tem. Pripomnila je: »Šiva naj, da bo kaj iz njega!« … Potem mu je pripeljala od nekod neko podeželsko dekle in ga poročila z njo. Tudi mladi Slanatovki se ni dobro godilo. Cele dneve je šivala v krojačnici in gospodinjila za vse. In še svoje otroke sama gor spravljala. Denarja je komaj kaj videla. Ker sta oba Slanata bila zelo cerkvena, so še sina tako vzgojili. Zato je šel v domobrance … Meni ga je zelo žal. Kadar pogledam Mat’ božjo nad posteljo, mi je hudo. Tako lepo jo je naslikal z oljnimi barvami na platno. Svete podobo so mu dovolili slikat. Imel je talent za slikanje. Čudovito lepe barve je znal naredit. Slikal je le ob nedeljah popoldne. Meni jo je naredil za poroko in kako se mi je dopadla … Maja, če se pogovarjaš s Slavko, samo v hiši, če sta sami. Da ne bi vedve z mamo imeli kakšne nepotrebne sitnosti.«

Moja mamica zastavi vprašanje, tudi ona še s tihim glasom:

»Povej mi, Angela, da so ravno njega ubili? Saj so vedno živeli Slanatovi v tisti borni hiši pod našo, in še zelo revno.«

Teta Angela odgovori:

»Čudne stvari so se dogajale med vojno tu pri nas, in se še zdaj, po svobodi. Nam se smilijo otroci, pa tudi ona, in tega še na glas ne smemo reči … Danes ti odbrusijo: »Prav jim je! Zakaj pa so bili na strani fašistov! Grozno je, da nimajo nobenih dohodkov. O podpori ni govora, saj so na črni listi. In če bodo res razgnali karmeličanke, se bo začasno prednica zatekla k njim. Ker je navajena na dobro postrežbo, jo bo že imela pri njih, a kar se tiče fine kuhe, pa dvomim. Vsekakor bo s prednico prišla še hrana, tudi kakšen denar. Saj veš, da cerkev že poskrbi za svoje notranje!«

Spet mamica Angeli:

»Ali mi veš razložit, zakaj je Mica, kako naj se izrazim, nekako živčna, nemirna. Takšna ni bila nikoli prej. Tudi ne v svojem mučnem, težkem zakonu. Vsekakor je spremenjena, odkar sem jo zadnjič videla. To je bilo januarja 1941, preden sem odšla za Antom v Beograd. Na hitro ti povem, kakšen križev pot sva prestala z Antom, ko so Nemci bombardirali Beograd. Tri dni in tri noči nepretrgoma, aprila 1941. Kdaj drugič to.«

Teta Angela žalostno pogleda mamico in začne pripovedovati:

»Mica zelo trpi, že dolgo. Začelo se je z italijansko okupacijo Ljubljane leta 1941. Kaj kmalu so začeli lov na heroja Tomšiča. Iskali so ga po vseh hišah v naši bližini in so aretirali vsakogar s tem priimkom. Italijanska policija je prišla tudi k nam in so pobrali Franceta in Marjana … O, da je Marjan ostal pri Frančiškanih! Kaj se mu je bilo treba spreti z njimi! Saj ni nič novega pogruntal, če se kdo dela drugače kot uči … no, in … so ju odpeljali v italijansko taborišče. Še pred tem so Marjana dali za talca, ker jim je eden manjkal. Ko so jih streljali na cesti pred zidom dvorišča poljanske ženske gimnazije, se je Marjan onesvestil in padel na tla. Takrat so videli, da ni ta pravi, saj je imel šele 14 let, … so ga s tal pobrali in dali nazaj v zapor … V Gonarsu sta bila nekaj časa skupaj s Francetom, potem so ju razdelili. Torej vsak je bil v drugem taborišču. Leta 1943, ob italijanski kapitulaciji, je italijanski oficir ustrelil Marjana. Pa ne v glavo, ampak v trebuh, zato, da bi se dolgo mučil v bolečinah, preden bo umrl … Ali ni žalostno! Uboga Mica! Marjan je moral kaj nepotrebnega reči oficirju v zvezi s kapitulacijo in to ga je stalo življenja in strašnega umiranja. Po nekem čudnem naključju sta Marjana našli dve Italijanki, ki sta ga pokopali in mu naredili grob in obvestili Mico o vsem. Šele po vojni je Mica dobila dovolilnico, da gre obiskat Marjanov grob. O, ti ubogi Marjan! … Bogvedi, kakšno bi si danes skuhal, ko mu je tako rada padla kakšna z jezika!«

Mamica ne more nehati jokati.

Čez nekaj dni.

Življenje pri moji dobri stari mami se je močno spremenilo. Nikakor se ne ujema več s tistim življenjem pred 2. svetovno vojno. To me vznemirja. Le zvečer, preden gremo spat, še vedno molimo, kot takrat. Skupaj molimo večerne molitvice in teta Mica vodi rožni venec. Ker večernih molitvic ne poznam in slovensko ne znam molit, samo nekaj mrmram, da sem v sozvočju z drugimi. Edino, kar je novo, da sedaj dolgo molimo za bratranca Marjana. Teta Mica in mamica klečita, ko molimo, stara mama, Franci in jaz pa sedimo na stolih. Ko smo gotovi, teta Mica prižge v spalnici spet luč v lestencu, kajti med molitvijo nam je svetila večna lučka v rdečem kozarčku ob sliki Marijinega srca.

Mamica sedi cele dneve v kuhinji pri stari mami. Najraje se pogovarjata sami. Dobre štiri leta se nista videli, tudi si nista pisali, ker to ni bilo mogoče. Teta Mica je kar naprej v Hiralnici in dela v kuhinji od jutra do večera. Zdi se mi, da stalno prihaja nek miting. Tega Angela ima več časa zame. Le pozno dopoldne in čez kosilo je pri svoji najmlajši sestri, ji pomaga kuhat, ker ima bolehnega moža. Tudi on je bil dalj časa v nekem zaporu med vojno.

Po desetih dnevih.

Moji zelo svetli trenutki so takrat, ko sem pri Nežki v trgovini. Nežka prodaja galanterijsko za gospo nemškega rodu, ki se je pred leti poročila z nekim Rusom, beguncem iz carske Rusije. ker je gospod Rus premalo zaslužil za spodobno življenje z družino, so gospejini starši najeli trgovinske prostore od moje stare mame. Gospa pride vsak dan popoldan za kratek čas v trgovino. Ona je fina, uglajena in zelo mila gospa. V njej ni nič hodobije, okoli vratu nosi dolgo biserno ogrlico. Jaz si predstavljam, da jo je dobila za poroko od svoje mame. Gospa ima tudi sina moje starosti. Nežka pravi, da se poleg znanja nemščine, ruščine in francoščine, fant uči še kitajski jezik. Ne vem kakšen jezik je to, sigurno težko učljiv. – Nežko imam rada že od nekdaj. Ni lepotica, ampak meni je všeč. Je zelo delovna. Če ni kupca v trgovini, entla obleke za šivilje. Šivalni stroj stoji ob steni nasproti vrat. Če ne entla, pa plete jopice s kratkimi rokavi in sicer iz volne od ponošenih, razparanih jop in puloverjev. Ker so volne raznobarvne, plete v progastem sistemu. Ko je jopica gotova, jo naštika prav lepo z raznimi vzorčki iz ostankov volne, to je z volnenimi nitmi, ki so bile prekratke za pletenje. Jaz si tako želim eno tako jopico, pa si ne upam reči. Nežka je zelo resna, poštena in pobožna. Stara mama jo ima rada. Vsak dan pogreje v kuhinji Nežkino kosilo, ki ga prinese s seboj v kanglici s pokrovom. V štedilniku vedno gori ogenj ali vsaj tli žerjavica. Nežko imajo zelo rade tudi njene prijateljice. Vedno je katera pri njej na obisku v trgovini. Na dom je ne morejo hodit obiskovat, ker Nežka stanuje v Črnučah, tam nekje ob Savi. One pa stanujejo v bližini trgovine. Nežka mora vsak dan ne vem koliko kilometrov prepešačiti, da pride od doma do trgovine. Zvečer pa spet peš nazaj. Gotovo je Nežka zelo zdrava! Kako je lahko srečna! – To, kar bom povedala, moram zelo potiho napisati. Vse prijateljice so klerikalke in tudi Nežka. Pogosto se pogovarjajo kaj takega, kar bi bilo bolje, da se ne. Ker bolj šepetaje govorijo, ne slišim vsega, kar si povedo. Da bi stopila bližje, se ne spodobi, ni vljudno. Same strašen stvari si pripovedujejo: spet so tega aretirali in bog si ga vedi, če se bo sploh kdaj vrnil, … onega so poslali v taborišče za nedoločen čas in nima nobenega stika z domačimi, nekega drugega so dali na prisilno delo za 24 mesecev, nekega tretjega pa v Bosno kazensko delat. One menijo, ta je še kar na dobrem, nek njihov znanec, katerega so vrgli iz službe, ker nima dosti zavesti, ker ni zgrajen, nekega sorodnika pa so ustrelili, ali pa ga šele bodo. Tudi Nežkine prijateljice imajo prepoved do dela, ker so klerikalke, so protidržavni elementi. Zdaj, v svobodi, je državljanska obveza, da vsako dekle dela, da je nekje zaposlena. Če si protidržavni element, pa ne. Ta čast do dela ti je v tem primeru odvzeta! – Kako različne so njene prijateljice: dvojčici sta nižje postave in čokati, ter zelo preprosti. Tista, ki plete puloverje za preživljanje, je bolj velika in vedno kaj pripoveduje. Ta četrta je pa zelo lepa, tako lepa, da se je ne morem nagledat. Zdi se mi, da ne spada mednje. Redko kdaj pove kaj, vedno pa zasanjano zre. Žal mi je zanjo, ker ima pokvarjene kolke. Čudno se ziblje, ko hodi. In vendar je tako lepa. Kako more biti klerikalka pri svoji lepoti! – K Nežki pride včasih tudi moj bratranec Franci, čeprav je Nežka za več let starejša kot on. Meni se zdi, da se Nežki dopade Franci, kar dobro skrije. Gotovo ve, da ne pride v poštev. Franci je lep fant. Je velik in možat. Ima lepe modre oči, visoko čelo in velnaste, goste lase, ki se bakreno svetijo, če sije sonce nanje. Nosi očala, a to ga dela še bolj imenitnega. Šepa, zaradi vojne, pa kaj zato. Ga saj ne bodo poslali v Bosno delat! Če se opira na palico lep fant, vsi ljudje na ulici postanejo pozorni nanj. Tudi Nežkine prijateljice ga rade gledajo. Franci in Nežka imata skupno delo. V prostem času naredi on lesene skrinjice, ki jih poslika z narodnimi podobami, a ona jih potem prodaja v trgovini. Vedno znova se pogovarjata, kako bi skrinjice bile še bolj lepe. Nežka ga dobro posvetuje. O, joj, skoraj bi pozabila! To moram zapisati. Ravno ko sta Franci in Nežka včeraj v opoldanski pavzi, ko je trgovina zaprta, pogovarjala zavzeto o skrinjicah, je prišla Slavka skozi stranska vrata v veži, da kupi pisemski papir. Pozdravili smo se z »Dober dan«, a nihče ni rekel nič drugega. Slavka se je mehko nasmehnila meni, jaz njej prav tako. Ko sta z Nežko opazili, je Slavka odšla takoj. Po njenem odhodu se je nadaljeval pogovor o skrinjicah. Ker mene nista vključila v pogovor, sem lahko razmišljala. Končno sem videla Slavko. To je že nekaj. Da sva si ljubeznivo nasmehnili, to je že več. In da sva si brali v očeh, da se imava še radi, to je pa največ. Ona je v svojih mislih čula moj vzklik: »Slavka – Kavka.« Odkar pomnim, sem ji tako rekla, kadar sem bila vzradoščena. Kaj pomeni beseda kavka, ne vem. Nekje v Sloveniji sem morala to besedo slišati. Ker se je rimala z njenim imenom, mi je očitno ugajala ta kombinacija. Ko naprej razmišljam, se spotaknem ob Nežki, da je bila tako zelo uradna s Slavko. ali se boji mene, ker sva z mamico dobili prepustnico za Ljubljano, ki je še vedno zaprta, kot je bila med vojno? Sigurno si misli, da sva na strani: »Smrt fašizmu in svoboda narodu.« Nikoli ne bom zvedela tega kaj si misli. Tudi Franci mi ne bo mogel povedati. Teta Mici bi me le ozmerjala. – Ali ni čudno, da tudi Franci ni kazal nobenega zanimanja z Slavko, čeprav je čedna deklica in je od mene starejša za celi dve leti. Vsekakor je bolj primerna zanj, kot Nežka. Morda se tudi boji črne liste, četudi je bil pred kratkim partizan. Razmišljam dalje, ko čakam na nove vzorčke za skrinjico. Kako lepo je, kadar je Nežka sama v trgovini. Tedaj smem pogledat v vsak predal, kaj je notri. Kajti vsi predmeti so lepo spravljeni v večjih in manjših predalih. Marsikaj zanimivega se hrani v njih. Ženski nedrčki me ne zanimajo. tudi svinčniki ne. Zanimive so predloge za beli ali barvasti vez na belem blagu, na primer cvetje, škratje, angeli. Še bolj zanimivo pa je, kadar Nežka po naročilu kupca prenaša predlogo na belo tkanino. Najprej položi blago na pult, nanj da nek poseben moder papir, na tega pa predlogo. Potem začne pihati v tanko cevko, katere spodnji konec se nahaja v steklenici s špiritom. Piha počasi, držeč cevko nad črtami vzorca. Ko je gotova, dvigne predlogo in na blagu je enak vzorec, kot je na predlogi. To se zgodi zato, ker so na črtah vzorcev majčkene luknjice. Kadar jo gledam, ko prenaša vzorec, sem vedno vznemirjena. Najraje pa si ogledujem pri njej razglednice, posebej tiste s cvetjem. Kupila sem si eno silno lepo razglednico: cvetoče roza vrtnice se na široko vzpenjajo po beli steni hiše in se razraščajo z množico bujnih cvetov okoli okna in nekoliko čezenj. Kadar se čutim daleč od Zagreba, gledam to sliko.

Poleg zelo lepih trenutkov, imam še najlepše, najsvetlejše trenutke. Ti najsvetlejši trenutki so opoldanske ure, ko pride Franci, moj najljubši bratranec, z dela domov. Po kosilu se usedeva na klop sredi ganka, s pogledom na ljubljanski grad. Takrat je sonce v zenitu in je ves grad s sprehajališči podoben velikemu gledališkemu odru. Na prvi dan mi je vse natančno povedal o Marjanu in kako mu je bilo hudo za njim. Povedal mi je tudi o sebi, kako je bilo v taboriščih, kakšni težki in dolgi marši so bili v partizanih. Kako so trpeli ob pomanjkanju hrane, trpeli za hudim mrazom v zimah. Potem stalna negotovost, ali mu bo uspelo ostati pri življenju, ko jih toliko pade in umre dnevno na bojiščih ali tudi drugje. Posledice strašnih naporov so mu oslabile zdravje, ga tako spodkopale, da so se mu izrabile kosti. Zato šepa in mora hoditi s palico. Mora pa vseeno delat, tako narekuje državljanska dolžnost. Ker težko hodi, ima dovolilnico za uporabo kolesa od doma do delovnega mesta in nazaj.

Moj dragi Franci! Tebe imam zares rada, ti pa mene. Kot majčkeno si me pestoval, kolikor sem se jaz sploh pustila. Ko sem malo zrasla, si se sankal pozimi z menoj, tiste dni, ko smo bili v Ljubljani. Takrat sem te klicala: Anci! … Anci! Toliko let je minilo od tistega časa. – In sedaj sediva na klopci na ganku, v hiši stare mame in si pripovedujeva in spet pripovedujeva brez konca in kraja. Včasih me nežno poljubiš in se stisneš k meni.

Sredi julija.

Teta Mica hoče končno vedeti, kdaj mislim že iti z njo v Hiralnico, ker vedno znova najdem kakšen izgovor. Izpraševanje se godi tokrat v prisotnosti tete Angele, moje mamice in stare mame.

Kmalu se one vmešajo v pogovor. Teta Angela ima svoje stališče:

»Mica! Pusti jo! Ne sili jo tja!«

Mamica pa:

»Angela! Ti vedno razvajaš otroke … Spomnim se samo, kako se je Janezek najedel fig, ko sta bila pri nas v Splitu. Zato Janezek ni mogel jesti kosila.«

Teta Angela:

»Ko je tako rad pojedel vse fige. Ko sem šla na barko ponje, me ni mogel pričakati. Ves čas se je prestopal z noge na nogo. Maja ga je morala trdo držati, da ni padel v morje.«

Mamica:

»Maja jih gotovo ni jedla!«

Teta Angela:

»Seveda! Maja pa ne. Ona tudi kosila ni mogla jesti!«

Nastane kratek premor. Nakar teta Angela povzame spet besedo:

»Namesto da bi mi bili hvaležni, da sem odpeljala Janezka v Split, ko je teti Mici Francelj umrl, mi zdaj mečete naprej te fige. Kako se je otrok popravil v Dalmaciji. Koštalo ni nič, jaz sem le fige plačala … Zakaj pa nebi fige jedel? … Saj so zelo zdrave.«

Mamica:

»Veš, meni se je neumno zdelo, da kuham po nepotrebnem. Prej bi povedala, da se boste najedli fig in ne boste kosili.«

Teta Angela:

»Špela, ti nikoli ne boš vedela, kakšno veselje ima lahko otrok do fig, če jih prej nikoli ni mogel pojesti več kot tri, ki jih je dobil za Miklavža. Kar vprašajte Janeza, kako je bilo s figami takrat v Splitu. Oči so se mu svetile in ves rožnat je bil v obraz.«

Teta Mica:

»Jaz mislim, Angela, da si šla kar rada v Split za pol leta. Vožnjo imaš zastonj po Žanetu na vseh vlakih. Otroke imaš tudi rada! Dobro si se imela in …«

Prekine jo stara mama:

»Dovolj je tega abotnega pogovarjanja. Raje počnite kaj koristnega, kakor da takole kradete Bogu čas … Vse ste užile veliko dobrega pred 2. vojno. Če bi ve morale, kot sem jaz morala, brez dohodkov, brez podpore in brez vsakršnega imetja spravit gor vas osem in še skrbet in negovat težko bolnega moža leta in leta, bi ne imele časa za nepotrebne pogovore … Mica, tebi bi opomnila, da malo razmisliš o Maji. Vsi vemo, da je bila tuberkulozna leta in leta in da je komaj preživela. In tak otrok, ki je bil stalno zalivan zaradi kužnosti, se ne more tako hitro odločiti za tvojo Hiralnico, kakor biti rada.«

Teta Mica:

»A k Nežki gre lahko vsak dan?«

Stara mama:

»Nežko dobro poznam. In Nežka gotovo ne sili vanjo! … Poleg tega stalno govorite o ubojih, umorih, aretacijah. lahko se boji Hiralnice, tam hirajo in umirajo ljudje. Morda gre Špela zraven … Zdaj pa konec! … Grem kuhat večerjo.«

Teta Mica:

»No, Maja! … Vse si slišala in povej, če hočeš iti z menoj?«

O, to čudno in meni tuje pogovarjanje, po malem tonem vanj in ne da bi se zavedala, odgovorim:

»Jutri dopoldne.«

Ves večer razmišljam o Hiralnici. Po eni strani imam Hiralnico v lepem spominu, vse do zadnjega leta pred 2. svetovno vojno, po drugi strani je dokaj morbiden. Kadar smo božičevali v Ljubljani, se je šlo k polnočnici v Hiralnico.

Stara mama je vsakokrat rekla:

»V kapeli je toplo in duhovnik ne vleče maše na dolgo in široko. Zato so bolj pobožne in verniki so lahko zares zbrani.«

Za Božič 1939 sem smela iti tudi jaz k polnočnici. Takrat je stara mama rekla:

»Za Majo bo ravno prav. Ni preveč ljudi in samo zdravi smejo iti k maši. Tudi ni nevarnosti, da se od koga kaj naleze … in toliko je toplo, da se ne more prehladiti. Nekaj božjega žegna ji ne bo škodovalo!«

Ker je hiralnica samo dobrih pet minut hoje oddaljena od hiše moje stare mame, smo bili kaj hitro nazaj. Prvič sem doživela božičevanje. Stara mama je narezala dobro orehovo potico, ki je pa jaz nisem jedla, ker sploh ne maram sladkih jedi. Potem je stara mama nalila ta boljše skodelice s pravim čajem, ki se mu reče ruski čaj. V vsako skodelico je kanila še nekaj kapljic Jamaika ruma. Ti dve dragocenosti: ruski čaj in Jamaika rum skrbno hrani v kuhinjski kredenci prav na vrhu. Samo za Božič po polnočnici se pije pravi čaj z Jamaika rumom.

Tisti morbidni spomin je povezan s koščkom groze. Že zgodaj sem vedela, da v Hiralnici živijo nune in stare ženske. Če katera umre, jo dajo odpeljat v mrtvašnico na koncu stavbe , z vhodom v Vidovdansko ulico, da bi ljudje prišli kropit. Tudi mrliči od drugod so ležali v svojih trugah v tej mrtvašnici.

Nekoč mi je teta Angela dejala:

»Jaz jih grem vedno kropit, … zdaj, ko si že večja, jih boš kropila tudi ti.«

Vse je šlo lepo, dokler ni nek mrlič imel odprte oči. To me je tako prestrašilo, da nisem mogla več kropit. Na tetino vneto prigovarjanje, sem šla kropit, če je truga bila zaprta. Bolj je bil zanimiv mrliški voz, ki je včasih že stal pred mrtvašnico. Kako sem ga občudovala, bil je resnično impozanten. Nad črno pološčenimi kolesi se je dvigala visoka steklena skrinja, dimasto obarvana. Črno oblečeni možje so vanjo položili trugo, tudi črno pobarvana z mnogimi okraski. Včasih je bila temno srebrna. Kočijaž, oblečen v svečano črno oblačilo, je že sedel na kočijaški klopi. V mrliški voz sta bila vprežena dva črna konja, ki sta imela na vrhu glave visoke črne perjanice. Lepo je bilo gledati ta voz, še posebej oba konja s perjanicami. Ko je furgon krenil, sva šli s teto za njim vse do velike ceste, kjer je nekoliko pohitel. Imeti pogreb je že nekaj lepega! Kropitev, postanek ob mrliškem vozu in kratko spremstvo, sva opravili kar spotoma, ko sva šli popoldan lučko očistit na pokopališču. Teta Angela ima še vedno zelo rada svojega moža Žaneta, zato gre vsak dan na Žale urejat grob. Tudi na Žalah kropiva umrle, spotoma. Ko končava na grobu strica Žaneta razne opravke: pristriči taht, priliti olje, zdrgniti saje iz šip na laterni, izpuliti travico, ki je čez noč zrasla, zaliti cvetje, in ko zmoliva nekaj očenašev za strica Žaneta in druge umrle sorodnike, greva še malo naokrog pogledat tudi druge grobove. Vedno pa morava zelo paziti, da prideva pravočasno skozi glavni vhod, ker se proti večeru zaprejo in zaklenejo vhodna vrata.

Danes je tu že tisti jutri! Čakam na teto Mico, da pride iz cerkve. Zanjo sem se morala lepo obleči. Na pražnje, kot za mašo v nedeljo. Sem razmišljala, katera obleka bo prava. Ta teta je zelo natančna pri oblačenju. Pri teti Angeli je vseeno, kaj imam na sebi, samo da je čisto in ni strgano. Odločila sem se za tisto z drobnimi cvetlicami na svetloplavem, tankem lanenem blagu. To obleko mi je naredila mamica lani, pa ne iz novega blaga, ker se ga ni dobilo med vojno. Razparala je svoje dolge hlače za na morje. Ker so bile hlačnice zelo, zelo široke, je lahko ukrojila obleko, dolgo do kolen. Iz zgornjega dela, ki je bil prišit na hlače, je naredila ovratnik. Blaga je bilo malo, na hrbtu ga ni bilo nič. Izrez okoli vratu je toliko globok, da se lepo vidi »Solzica«. Teta Angela mi je posodila ta obesek iz brušenega topaza v obliki kaplje, štiri cm dolg, v barvi surove svile z rahlim odtenkom limonine lupine. »Solzica« se mi je dopadla. Kako je dobra teta Angela! – Je že prispela teta Mica.

Pogleda me od nog do glave in reče:

»Vse je v redu, edinole »Solzico« moraš skriti pod ovratnik. Na sestanku so nam povedali: »V svobodi ne potrebujemo nobenih okraskov!« … Ali ti je teta Angela dala »Solzico«?«

Povem:

»Ni mi jo dala, samo posodila mi jo je in tudi verižico, do najinega odhoda v Zagreb. … Rekla je, ker je bil moj zlati nakit ukraden iz nočne omarice, kamor ga je mamica spravila, preden je odšla v Beograd. Stari oče ji je rekel, da je pri njem popolnoma na varnem.«

Teta Mica:

»Imeli smo nekajkrat hišne preiskave … Pojdiva!«

Po nekaj minutah hoje se oglasi tega Mica:

»Maja! Nič ne sprašuj v Hiralnici. Le na kratko odgovori na vprašanje … Pozdravlja se: »Smrt fašizmu, svoboda narodu!« Moški je tovariš, ženska tovarišica. Če rečeš gospa, gospod, si protidržavni element. Še nekaj: vsi radi delamo za miting.«

Ojunačim se in vprašam:

»Kdo je ta miting, ko vsi zanj delate. Ali je poseben tovariš?«

Teta Mica:

»Si res po zagrebško neumna. Pravkar sem ti ukazala, da ne sprašuj!«

Preden bi morali prečkati cesto, me ustavi teta in potiho reče:

»Da se boš prav obnašala! … Ali še veš, zakaj greš tja?«

Odgovorim:

»Seveda, da vem. Tam me boš predstavila gosp… tovarišici kuharici, ki mora kuhati za kazen, sicer bi ji odstrigli lase, ker se je med vojno družila z italijanskim oficirjem. Njena hčerka Vlasta zna že kompletno kuhati, čeprav ima samo 13 let. Ona ji pomaga vsak dan.«

Teta Mica:

»Tako je! … A da mi o tem ne črhneš niti besede!«

Za menoj je. Rokovala sem se s tovarišico kuharico. Rokovala sem se z Vlasto. Midve si nisva nič rekli. Nenehno vprašujoče sva se gledali. Tudi nasmehnili se nisva druga drugi. Nekaj naju je držalo narazen. … Morda to, da je Vlasta precej večja kot jaz, čeprav je mlajša. Njej sem se sigurno zdela premajhna, če sem starejša. Najbolj bo vesela takšnega snidenja brez besed moja teta Mica. Silno me je splašil kuhinjski direndaj v Hiralnici, tako da nočem iti tja nikoli več.

Približuje se povratek v Zagreb. Podnevi ne mislim toliko nanj, čeprav se ga veselim. Začudo pride zvečer domotožja kar samo po sebi, ko začnemo moliti. Čutim ga kot hrepenenje po domu, ampak v mislih se oblikuje čisto drugače. Sprva se misli prepletajo kot nitke, zatem se razpletajo, dokler ne ostane ena sama nit. – Že dolgo se ukvarjam z besedo klerikalka.

Kaj pove ta beseda, če slišim:

»Nežka je klerikalka.«

Ta beseda je meni tuja, ker na Hrvaškem ni klerikalk. Nerada pa vprašam po pomenu, da ne bom spet zabita Zagrebčanka. Na Hrvaškem imamo tudi kler, to so duhovniki, moški po spolu. Kaj če imajo v Ljubljani tudi ženske duhovnike. Tu je vse drugače, da se komaj znajdem. Potemtakem je Nežka duhovnica. Včasih res tako govori, kot kakšen duhovnik napram svojim prijateljicam. … Čudno, da za teto Mico nihče ni dejal, da je klerikalka, čeprav nas vodi v molitvah zvečer. Prav zdajle se mi je posvetilo! Seveda ne more biti klerikalka!

Pred nekaj dnevi je Nežkina prijateljica pletilja puloverjev šepetaje pripovedovala:

»Eno njenih tet, prava klerikalka, je videla zjutraj svojega sina v postelji njene nečakinje, ki stanuje pri njih.«

Vse štiri Nežkine prijateljice so se zgražale nad tem. Dale so prav teti, ko je vpila, kakšna nesramneža sta. Nežka je samo prikimala, rekla pa ni nič. Jaz bi jim rada rekla:

»Zakaj toliko razburjenja! Mogoče je tudi k njim prišel spat kak partizan, kot se je pri nas zgodilo.«

A sem se bala reči, da ne bom neumna zagrebška frajla. Na zgodbo sem pozabila, a sedaj, ko razmišljam o klerikalkah, mi je prišla na misel.

Zdaj pa o menjavi postelj pri stari mami. Ko sva prišli z mamico, sva spali v spalnici tete Angele. Teta Angela sedaj spi pri stari mami v XX očetovi postelji. Teta Mica in Fanci spita v svoji veliki spalnici. Po desetih dneh najinega prihoda sta prišla dva partizana na spanje. To se je moralo upoštevati! Z mamico sva zapustili tetino spalnico. Morali sva se razdeliti. Mamica je dobila divan v spalnici stare mame. Nastalo je veliko vprašanje: kam z menoj?

Prevzela me je teta Mici. Odpeljala me je v svojo spalnico, kjer je začela razglabljati:

»Kam s teboj? Na moj divan, ki je sicer tako lepo pogrnjen – ne trpim niti najmanjše gube – z zlato rumenim plišem še iz dobrih predvojnih časov, te ne morem dati spat. Nima debelega modroca. Brez modroca ni za tvoja pljuča. Lahko se mi prehladiš. … Tedaj me ubije tvoja mama. Veš kaj, drugega izhoda ni iz te zagate, kot da spiš med menoj in Francetom na najini postelji. Postelje so tople, ker zelo pazim, da so modroci precufani od časa do časa.«

Tako spim zdaj med obema in ne morem pasti na tla. Oba zgodaj zjutraj vstaneta. Teta Mica gre k zgodnji maši, Franci pa mora biti na delu že po sedmi uri. Ko se zbudim, kraljujem v dveh, še kako dobrih posteljah. Da mi nitka ne uide, moram takoj napisati, da teta Mica ni klerikalka. Dala me je spat poleg svojega sina. Če bi bila klerikalka, bi tega ne storila. Bolj prav bi se ji zdelo, da se prehladim in da jo mamica ubije. Kako je dobro, da teta Mica ni klerikalka!

Naslednji večer smo se že vsi zbrali na molitve. Le teta Mice ni, zato še gori ta velika luč. Vsake toliko priprem oči in glej! Začutim domotožje, ki se mi prikaže na mamičini obleki v lesketanju čiste svile. Opazim, da beneški lestenec izziva leske s pomočjo svojih ostro obrušenih kristalov iz stekla. Hipoma ni svetlobe in leski izginejo. Iz večne lučke počasi rdeča svetloba nekoliko prebarva mamičino obleko. Sedaj ima na sebi tisto obleko, katero je prav rada nosila poleti. To je bila edina obleka, ki jo je vzela iz zagrebške garderobe na morje. Za pozno popoldan jo je pogosto oblekla, za sprehode ob obali. Če je sijalo sonce, je držala v roki odprt bel, svilen parazol (senčnik) … Mamica je bila vedno zelo lepo oblečena, tudi doma. Kadar smo prišli v Ljubljano, so vsi občudovali eleganco njenih oblačil. Tudi gospodje strici … Mamica ni najlepša med sestrami. Bolj nizke postave je, zato pa uglašene. Je alabastrske polti, brez vsakršnega madeža, svetlečih zelenih oči in temno bakrenih las. Urna, živahna, družabna. Zato so ji šivilje rade šivale. Šivati si je dala le šiviljam v Zagrebu. Mamica meni, da samo ene znajo zares delati modele. V Ljubljani kupuje čevlje in klobuke, ki jih naredi modistinja Stana, katero imajo rade tudi vse moje tete … Za mamico govorijo, da se je dobro poročila. Zato je deležna velike spoštljivosti. Mamica je tudi zelo sposobna za življenje, mislim reči, za vse opravke. Kar je uradnega, opravi vse ona sama. Tik pred drugo svetovno vojno je imela že vse urejeno, da odpre tovarno za moške srajce. A je bil papači prestavljen v Centralo v Beogradu in tovarna ja padla v vodo in utonila v njej … Še nekaj posebnega imava skupnega: obe greva rade gledat v cerkvi poroko, in sicer nevesto in ženina. In kakšno obleko ima nevesta. Belo ali v barvah! Dolgo ali kratko! Pajčolan, samo malo na klobučku, ali pa je nevesta od nog do glave zavita vanj. Mamica si je za poroko izbrala fini žoržet iz čiste svile v barvi limone. Šivilja ji je naredila zelo lep model, povsem modnega kroja, tri četrt dolgo. Na glavi je imela klobuk brez pajčolana. Na XXX uporabno poročno obleko so spominjali beli nageljni, samo en par v šopku. – Ne molijo več, prižgala se je luč.

Teta Mica pride do mene in mi reče:

»Si zaspala! Hitro v posteljo! Jutri dopoldne se gresta s teto Angelo kopat na Ilirijo. Kopališče so odprli. Za kosilo bosta nazaj … Kopalno obleko dobiš od tete.«

Spet naslednji večer. Spancu se ne morem upreti, potom se v globok sen.

Predzadnji dan. Z mamico se greva odjavit in si dat žigosat potovalno dovolilnico. Groza!! Je nama nočejo žigosati:

»Tu bosta ostali. Kaj nas brigajo Hrvatje in Hrvatska … Tu je naša Slovenija in tu odločajo Slovenci! … Kar pojdita. Ne bodita nadležni, dokler smo še dobri z vama! Tovarišice!«

Zbegani sva. Sprašujeva se, zakaj naju ne pustijo domov? Skoraj jokaje prideva domov. Stara mama in obe teti strmita nad postopkom v uradu.

Teta Mica hitro reče:

»Počakajta! Poznam nekaj ljudi. Takoj grem, da z njimi govorim!«

Popoldne imava že žigosano dovolilnico. Kako si oddihujeva! Še preje pa zahvaljujeva teti Mici za veliko pomoč. Pozno popoldan šele pospravljava kovčke. Pri tem si mislim: nikoli več v Ljubljano, ki je sovražno nastrojena do naju. Stari mami, tetama in Francetu bova pogosto pisali. Še k Nežki se grem poslovit in ji povedat, kaj se je nama z mamico zgodilo dopoldne. Po večerji bova s Francitom še zadnjič sedela na klopi na ganku in se poslavljala za dolgo.

Pred spanjem tudi tokrat molimo. Jaz ne morem niti mrmrati, preveč se podijo v moji glavi različne misli. Ena za drugo, druga čez drugo. Od nekod prileti tretja, ki se u bran postavi četrti. Zarohni peta in ukroti vse ostale. Peta misel mi sporoči, da veljajo samo Slovenci, ki stalno živijo v Sloveniji. Poleg tega pa mora biti Slovenec prav pobarvan v »času zdaj«. Ko je bil čas druge svetovne vojne, je veljala bela prevleka. »Čas svobode« barva rdeče. Če je človek brez barve, je sumljiv za »čas«, lahko postane nevaren in ga je treba odstraniti.

Če naprej razmišljam, si rečem:

»Ti nisi Hrvatica in vendar zelo rada živiš na hrvaških tleh.« - Razmišljam dalje: »I, saj ogromno drugih Slovencev živi razsutih po vsej Hrvaški. Na tisoče jih je v Zagrebu. Po 1. svetovni vojni se je usulo, Slovensko Primorje, preko Slovenije h hrvaškim sosedom. Slovenija jih ni hotela sprejeti. Preveč so bili brez barve. Bili so, žal samo zelo Slovenci. S časom je začela Hrvatom presedati neskončna migracija. In ko je NDH (Nezavisna država Hrvatska) spomladi 194? vstopila v človeško zgodovino, so bili Slovenci na zelo slabem. Bila jim je že plat zvona v prvih mesecih. Nadbiskup Stepinec je moral dolgo pregovarjati svoje Hrvat, da opustijo sovražne ukrepe napram Slovencem na Hrvaške. Stalno je ponavljal, da so Slovenci katoličani, Židje pa niso. Namreč, Slovenci bi morali pripete trakove na rokavih s slovensko oznako, tudi spredaj na prsih in zadaj na hrbtu. Podobno kot so marali Židje. Vse to sem doživljala jaz tisti čas. Vendar se nihče do mene ni tako naduto obnašal, kot so se danes dopoldne slovenski tovariši do naju dveh Slovenk. Grenka so taka spoznanja. … Zdi se mi, da se je pretrgala miselna nitka. V zameno me začne ovijati nekaj mehkega, blagega in prijetnega.

Zadnji dan. Zgodaj zjutraj smo se zbrali v kuhinji. Prvič in zadnjič sedimo za mizo v polnem številu. Po zajtrku prva vstane tata Mica, ker je že čas za mašo. Po kratkem slovesu odhiti v cerkev. Čez nekaj minut vstane Franci od mize. Z njim se poslavljava bolj na dolgo. Še dlje se poslavljava midva. Jaz ga še pospremim do vhodnih vrat. Kar nas je ostalo, sedimo nadaljne pol ure ob mizi. Dvigne se stara mama in odide v shrambo.

Ko se vrne, postavi lepo potičko na mizo in reče:

»Za vaju in za Anta sem jo spekla. Imela sem prihranjenih nekaj orehov. … Nesita jo s seboj v Zagreb.«

Nato vzame zavojček s police na kredenci in ga izroči mamici z besedami:

»Tule notri je popotnica! Nekaj kruha in polpeti, tisti navadni. Včeraj vam nisem dala koščka mesa iz juhe, ker sem ga hotela prihraniti za polpete. Saj veš, še malo kruha, en jajček in ščepec majarona, pa jih lahko naredim. Težko je kuhati, ko je vsa hrana na karte in še te je bore malo. … En polpet prihrani za Anta. Steklenico vode bo nesla Angela, ko gre z vama na postajo. Da ne bosta žejni. Bog si ga vedi, kdaj bosta prišli domov!«

S solzami na licih se mamica zahvaljuje. Stara mama jo potreplja po rami, govoreč:

»Špela, nikar! Ni potrebno. … Dobro potujta, srečno pridita v Zagreb. … Lepo pozdravi Anta!«

Mamici tečejo vedno hitreje solze po obrazu. Stara mama jo resno pogleda, ter jo opomni:

»Najbolje je, da greste z Angelo takoj od tod. Morata dobiti prostor za sedet. Da ne bosta stali. … Meni se bo pa kmalu začela maša v Šentklavžu.« Nakar nama strese roko v slovo: »Bog naj vaju varuje!«

Komaj je stara mama odšla, teta Angela zapusti kuhinjo, a pride hitro nazaj. V roki drži krožnik, ki ga položi na mizo prav predme, ter reče:

»Na, Maja! Tole govejo solato pojej, da ne boš lačna šla na vlak. Zajtrkovala si zelo malo. Kuhano govedino s čebulo, oljem in jesihom boš sigurno pojedla. Ta govedina je darilo od tete Mihele tebi za odhod. Včeraj so se družinski člani složno odpovedali temu mesu, da ga ti dobiš. Jaz sem ga samo zrezala in čebulo narezala in oboje zabelila. … Vse lepo pojej. Kruh je še na mizi.«

Mamica se oglasi:

»Angela! Ti razvajaš Majo! To nikamor ne pelje! … Poleg tega je govedina v solati hrana za moške.«

Teta Angela:

»Kaj naj ti rečem, Špela! A ni lepo gledati Majo, da enkrat je z apetitom!«

Mamica je nekaj časa tiho, potem vstane in reče:

»Grem po kovčke, da bodo pripravljeni v veži. … Ko bosta gotovi, pridita v sobo, da odidemo.«

Ko gremo mimo Nežkinih vrat, vidim Nežko stati na pragu. Ji pomaham, ona tudi meni. Na kolodvoru se preriva množica ljudi v civilu. Tudi vojaštva in milice je vsepovsod. Vlak že stoji. Ljudje se prerivajo med seboj, da si preskrbe prostor za sedet na lesenih klopeh. Midve imava srečo. V srednjem kupeju pri oknu je bil še prostor za enega in pol človeka. Ravno prav za naju z mamico. Obe sva zelo vitki.

Sprevodnik nama reče:

»Hitro se usedita tja. … Kam se peljeta?«

Odgovoriva:

»V Zagreb.«

Sprevodnik:

»To bo dolga vožnja. Upam, da bomo pred večerom tam.«

Teta Angela stoji pod oknom našega vagona. Pravkar ima precej opravka z robcem pri očeh. Teta Angela je pravi angel. Naenkrat zaslišim butanje z vrati na vhodih v vagone. Kot bi jih zapirali. Takoj zatem kratek žvižg. Kolesa se počasi škripaje premikajo. Za hip se ustavijo. Nato začnejo teči. Skozi okno mahava z belimi robčki. Teta Angela pa nama. Njen obraz je videti žalosten, a čez nekaj trenutkov ga ni več.