‘Dolgo se že nisem imel tako lepo, da bi vriskal z nižav in višin, da bi skakal s padalom, znova in znova. Tako čudovito, da bi za to zamenjal vse orgazme tega sveta. Hvala ti, ljubi moj, da me vedno znova dviguješ nad svoja ramena, da vidim daleč in še dlje, prav tja do obzorja, kjer ni ničesar več, le Ljubezen. In ta nam je ušla, sem ti zapisal. Žal mi je, vendar je resnično.
Pošiljam ti novo fotografijo. Odslej boš prejel le po eno izbrano. Te dni težko delim s teboj vsako čustvo, ki me obišče, zato želim, da bi z menoj začutil le tiste trenutke, v katerih sem te najbolj pogrešal. Tvojo človeško roko, ki me je vedno stisnila ob pravem času, in tvoj pogled, ki me je potolažil, ko sem to najbolj potreboval. Brez besed, saj oba veva, da so besede prazne. Le dejanja štejejo.
O dragi moj Mile, kaj misliš, si bova sploh še kdaj lahko zaželela otrok? Kdo bi dandanes še želel ustvarjati življenje, ko je vse postavljeno na glavo? Kaj praviš? Si rekel, da vsak, ki življenje dovolj ceni? Menda ne misliš resno! Priznam, da na trenutke bolj od lastnega svobodnega diha pogrešam otroški smeh, a ko se spomnim, kaj smo prestali, se opomnim, da nikdar več. Vem tudi, da mi je sam Dulujgama pred leti, ko sva pohajkovala po Tergetu, rekel, naj se ne bojim smrti in naj se veselim vsakega dneva življenja, saj bom še mnogokrat zadihal zemeljski zrak. Si predstavljaš, da bi bilo vsakič znova enako? Nikdar, nikdar. Nikar!
Spomnil se boš, da sem ti nazadnje poročal prav iz Galnije. V Satelitih so policijske oblasti ubile 15-letnega najstnika. Nihče ni točno vedel, kje je ležal vzrok za takšno dejanje, vendar pa so bile posledice nepredstavljive. Sedel sem v hotelski sobi in se spraševal, čemu sem pravzaprav v tej državi. Saj veš, po nekem ključu sem se vedno doslej znašel nekje, kjer sem moral biti. Že vedo, zakaj. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Kolega z ausutorijske FRO me je poklical po telefonu, naj takoj priletim v okrožje Ixerschia, ker se dogajajo strašne reči. To je bilo vse. Ko sem prišel tja, se mi je zopet pred očmi odvrtelo vse, kar sem že tolikokrat videl. Nasilje. Oboroženi policisti proti oboroženim skupinam upornikov. Kar tako, iznenada, se je v ljudeh prebudilo sovraštvo. Moje delo ni pisati o tem, kaj se dogaja in zakaj, jaz imam le dvojno oko. Moje mora večkrat zamižati, saj je že slika, ki jo ujame objektiv fotoaparata, dovolj resnična za arhiviranje početja ljudi po svetu. Ko sem zagledal Hansa ležati na tleh z objektivom pod nogami enega od policistov, ki je mlatil nekega moškega, žal ti ne morem postreči z imeni in njihovimi življenjskimi zgodbami, tako bi bila stvar še hujša tudi zate, sem se zamislil, ali moramo dejansko pokazati dokaze bralcem po vsem svetu, vsako jutro, dan za dnem, da se takšne reči resnično dogajajo?
Takrat me je prešinila tudi čudna misel, da se nasilje mora zgoditi, ker ljudje ne poznamo drugačnega načina vpitja na državne oblasti. Postavili smo demokratične sisteme, ki omogočajo vsakemu posamezniku vplivati na svoje življenje in na tok dogodkov v njegovem svetu, a vendar smo se vnovič znašli v nekakšni turbulenci, iz katere letalo življenja ne najde poti. Svet je podoben tisti črni luknji, ki jo radi opišejo indijski mojstri kot delu vesolja, ki vse posrka in je Nič, ki je bistvo vsega, vsevedno in vseobsežno, v katerem biva On, ki nas poustvarja in rešuje. Pravzaprav pa je to čista laž. Če On resnično obstaja, bi tudi midva v tem trenutku skupaj premlevala, kako naprej.
Preminuli najstnik je tako postal izgovor ljudstva oziroma uporniških skupin, mladeži ki hlepi po spremembi sistema v državi, za nasilje. Izražajo ga tako, da prevračajo avtomobile, razbijajo luksuzne trgovine, državne ustanove in vpijejo besede, ki niso vredne nobenega človeka. Kot jaz tudi ti veš, da je nasilje le eden od mnogih obrazov strahu, kar pa smo si sami pustili vcepiti v naš um, tudi kolektivni. Ko sem ustvarjal eno fotografijo za drugo, razbita izložba, goreč avto, pobit policaj, goreča banka, leteče molotovke, vse to skupaj me je tako presunilo, da sem se naslonil na Hansa in mu dejal, kaj vendar počnemo prekleti fotoreporterji. Arhiviramo tisto, proti čemur se ljudje pred našimi očmi borijo. Nasilje vedno ustvarja nasilje. ‘Dragi Jan, kako pa boš drugače ustvaril reportažo? Kako boš ljudem povedal zgodbo?’ mi je rekel Hans.
Mile, bilo je kot v filmu, v katerem je glavni igralec jedel kosilo v palači s pozlačenim priborom in ukazoval po telefonu pobijati mrhovinarje.
Nato sva šla na pivo. Počutil sem se pobitega kot že dolgo ne. Počutil sem se tudi izpraznjenega, saj nisem več vedel, ali sem jaz bebec ali je svet postal nepredstavljivo tuj. Hans je mlatil svojo običajno kramo, kako pogreša otroke in ženin objem. Nemara se je odločil tudi, da bo odslej raje pokrival domač teren. Dobro zate, Hans! Kaj pa premikanje obzorij, o katerih si mi govoril pred leti? Njegova velika želja je bila razstaviti reportažne fotografije in jih predvajati ljudem kot nemi film. Sedeli bi v svojih avtomobilih na nekem griču nad Dionijem, on pa bi kazal diase o pobojih po svetu. Nasilje tu, bomba tam, naj ljudje vidijo, kaj se dogaja po svetu.
Bi bilo kaj drugače, če bi ne vedeli za vse hudo? Je to predpostavka, da bi mislili dobro?
Mile, si ti vedno mislil dobro? Si prepričan, da si, ko so klali najini družini, verjel v neizmerno dobro vsakega od nas? Je človek sposoben vzdrževati tisto ljubezen do slehernika, ki je vcepljena v meni in tebi? V človeštvu? Zakaj ne rečeš ničesar?
* * *
Socialna revolucija, ki se je odvila v Galniji, se je začela prav zaradi uboja mladoletnega fanta, ki se je znašel na napačnem kraju ob napačnem času. Nihče ne bo vedel, zakaj je umrl, danes to niti ni več pomembno. Ta smrt ni bila upravičena ali dovoljena, morala se je zgoditi. Mladenič je bil žrtveno jagnje in v svojem drugem življenju ponosno zre na dogodke, ki so se zgodili prav po njegovi krivdi.
Ljudje se niso le opomnili, da je bilo to dejanje zadnji odraz nasilja. Zavedali so se, da nasilje rodi novo nasilje, zato so krenili po drugačnih poteh. V Polennih, Skrivenu in vseh drugih večjih mestih zibelke antike so se zgrinjali milijoni ljudi, ki so postavljali spomenike sveč umrlemu mladeniču. Poleg so stale velike množice ljudi, ki so s transparenti mirno opozarjali državne oblasti, da niso več pripravljeni živeti v državi, ki je filozofijo obstoja zamenjala za prisilo preživetja. Na kakšen način hočemo doživeti prihodnost, so se spraševali ljudje, a do odgovorov niso prišli čez noč.
Ljudje so ohromili državo tako, da so nehali hoditi v službo. Niso več uporabljali javnih prevozov in v njihovih bivališčih so se izklapljale televizije. Radio je igral le na postaji Svobodna Galnija in na ulicah so se otroci igrali, moški so brcali nogomet, ženske so veselo pele pesmi osvobojenja. Nikomur ni bilo mar za Svedonijo, saj so se pobratili med seboj. V hudih časih še hudič muhe žre in tako so ljudje spoznali, da potrebujejo vse prej kot sovražnike čez mejo lastne države. Hrume ljudi so bežale pred rutinsko ujetostjo v tej državi in minil je le teden dni, ko je država pokleknila. Si predstavljaš, Mile, kako lepo je bilo videti, da se ob mraku ne prižigajo več luči na ulici, temveč se ceste polnijo s trumami ljudi s svečami v rokah! Da si boš lažje predstavljal, ti pošiljam eno fotografijo, ki sem jo posnel prav včeraj. O dragi moj, čudovito je vedeti, da smo ljudje eno, ko stopimo skupaj s srci.
Ta miren državni udar je vlado prisilil, da je odstopila. Tudi med njimi so bili izdajalci, torej takšni, katerih misel je podlegla večinski, da ljudje nujno potrebujejo spremembo. In ta je prišla. Praviš, kako se ljudje preživijo? Kakšen teden so družine že lahko preživele z zalogami hrane in vode, potem pa je tudi to presahnilo. No, ker smo ljudje po naravi iznajdljiva bitja, to tudi za Galnijce ni predstavljalo velikega problema. Možje so začeli na veliko loviti ribe, žene so obirale sadje in letne pridelke zelenjave ter ostalega, kar so imele na voljo. Tudi sam sem presenečen, koliko nam planet sam daje, pa ne jemljemo. Kolektivno, torej tisto kar sicer veliki trgovci jemljejo za lastno in preprodajajo po veliko višjih cenah, je postalo resnično last vsakogar, ki je karkoli potreboval. Človek se hitro privadi skromnemu načinu življenja. Kar spomni se najinih dni v puščavi Bar. Ničesar nisva prinesla s seboj razen nekaj litrov vode. Družina, pri kateri sva prespala, naju je hranila z zelenjavo, ki jo je enkrat na teden kupila od kmetov na vasi, sama pa prodala, kar je imela. Najin jedilnik so bile štruce kruha, nekaj zelenjave in sadje.
Ljudje se ne zavedajo, kako veliko jim ta planet nudi, dragi moj Mile. Ne zavedajo se, da vse kar potrebujejo za življenje, je ljubezen, ki pa je v njih samih in vse naokrog.
Srečal sem tudi Hansa, kolega s sosedske radiotelevizije. Ko bi tako bilo povsod, je rekel, in se v isti sapi čudil, kako je lahko prišlo do takšne prelomnice v državi brez enega samega izgreda. Mar ni že sam pojem državnega udara skregan z vsem, kar je Galnija doživela v preteklih tednih, je vprašal. Nasmehnil sem se mu in dejal, da naj se vendar ne sprašuje po pravilnosti poteka življenja, ko je tudi sam pripomogel k temu, da so milijoni sveč pospremili umrlega mladeniča na pot večnosti.
In veš, kaj je pri vsej stvari najbolj čudno? Brezvladje. Človek je prepričan, da bi po padcu sistema nastopila anarhija, a tu se je zgodilo prav nasprotno. Ljudje so svobodno zadihali in redki so, ki se jim je zaradi pomanjkanja pravil zmešalo.
Da bi bil le še ti tu, pa bi bila slika popolna.
Da bi le odplavala tukajšnja misel naprej po svetu. To je vse, kar si smem zaželeti.’
Odlomek iz avtorjeve knjige »Iks Ipsilon ali Konflikt na nikogaršnji zemlji«
