Locutio

Ne razumem ljubezni,
ki hladno pokapava umirajoče,
brez rož, petja, sedmine,
in stopa za njimi kot
ponosen mož.
Ko bi prišel v mojo bližino,
bi mu vrgla goreče poleno,
da bi se cvrl nežno.
Ohranjam košček razuma,
ne netim ognja,
ne podpihujem dima,
norost sama gori.
Kako naj živim na pogorišču?
Kam naj skrijem samo sebe?

V OBJEMU TUJINE

Zaplavali so v valove rumene
reke. Plavali so, preplavali
pol sveta. Za seboj so pušča1i
solze. Ko so stopili na trdna tla,
jih je tujina objela kot mati.

Podobe sinov pradavnine so
zaplapolale. Privabile so umirajoče
ptice na berglah.
Po klopeh posedajo pred vrati.
A oni, od zore do noči, razdajajo
svojo dušo, svoje srce, posegajo
v psiho, v razpoke, v zunanje
in notranje rane.
Njihova lica so polna nemih
poljubov, njihove prsi polnijo
zveneče medalje.
Skrbna mati jim reže bel kruh,
v kupice toči žametno črnino.
V nočeh poslušajo petje pohorskih
smrek in ptic in bučečih rek.
V snu potujejo v daljave,
trkajo na okenca, kličejo predrage:
Pridite v življenje sanj.

Z JASNEGA NEBA

napade noč,
vrže ga po tleh,
meče sem in tja.

Ko se priplazi moč,
izdahne tihi klic.
Ujame ga demon,
ki bdi nad njim.

Nežna roka ga poleže,
pretipa do kosti,
dotakne se podtalnice,
loke črne krvi.

Doktor Gong pogasi ogenj,
pogasi pepel,
na zelenici zaigra na piščalko,
odmeva kitajski narodni spev,
a on mu poljublja srce plemenito.

POTEM

Ko je odpotovalo poletje,
ko so utihnili petelinčki,
ko je veter pograbil razsuto cvetje,
sta se umaknila zunanjemu svetu,
stopila v svojo notranjost,
zaklenila panoramo zahajajočega sonca,
se poglobila v razmišljanje
o čistosti ozračja,
razpadanju razkošja,
iztisnila poslednjo kapljo znoja,
da bi zbližala razdaljo in
upočasnila tek podivjanega osla.

Skozi življenje to ni bilo dano.

Potem
ko sta v sproščenem gibanju sestavljala
granitne kocke v dopadljivo obliko,
nista opazila kraljice z belim klobukom.
V črni kočiji se je peljala mimo njiju.
Potem je odšla.
Samo ona ve,
kdaj spet bo prišla.

25007526 / 6539124 obiskov