Jih izbiram
na peščini.
Najlepši
so preluknjani.
Zeleni, oker
tenki in okrogli
za ogrlice.
Voda pljuska.
Val za valom brusi
pesek, rezko
kotrljanje .
Noga brede,
spolzka tla
do toplega skalovja.
PLATNENA STREHA
Zjutraj jo razpne Andrej.
Zasenči
omizje, ležalnik na
terasi.
Pod nami Piranski zaliv.
Z gladino mirno
leskeče se in vabi.
Barke v dalji,
krožijo galebi in
plavalci vzdolž obale
čofotajo.
Prinesem pladenj s
figami
in grozdjem za dobro
jutro, dober dan.
Trenutek
silne radosti poletja.
Z Majo in Andrejem.
Zvečer posedamo,
ko sonce tone v morje.
Andrej lovi
še zadnje živordeče
tone na papir.
TVOJI BIDEJI
Tam sem venomer
čista, dišeča.
Morje
se naseli vame.
Prijetna toplina od
vsepovsod.
Ne vročina.
Osušim se v hipu.
Zadišim po rožmarinu,
sivki.
Se pregrejem in zadiham
z borom
prerojena, čutna.
Začutim žensko v sebi.
ONA
Sedi v senci
na terasi.
Čaj si nataka
skodelo za skodelo.
Prede čas,
pestuje morsko peno.
Spodaj obala,
morje se kodra, sinje
morje do obzorja.
Sedi, sedi,
poletje se blešči.
Ne mara kuharije.
Se ne mudi!
Sin od nekod privihari.
Mami, lačen, lačen…
Veš,
sladoled bo dober in
trdi italijanski sir.
SPET ON
Dopustuje,
ponočuje
do jutra.
Le kod hodi?
Kaj počne?
Ne vpraša ga ona,
jaz tudi ne.
Zakaj je tako sam?
Potem je lačen,
tih,
skrivnosten.
Oči so žalostne.
Se zahvali,
uglajen.
Kako naj mu dopovem,
da je poletje,
da je še mlad,
da bela barka
čaka nanj.
PRIHAJA
Z oker kopalkami
se spušča
počasi v globino.
Ne burno, tiho.
Ga ugledam,
je zares ON, Andrej?
Zaplava, plava vedno
bliže.
Ne morem se mu načuditi.
Kot delfinček si,
se mu dobrikam.
In podmornica in že ga ni.
Dolgo, dolgo
se nekje mudi.
Si ribico ujel? ga dražim.
Ali morsko deklico?
Nekaj je v njem?
Le kaj?
Kaj ga ohranja?
Saj nima jate, tava,
a ni izgubljen.
LAČEN
Ne brani se krompirja,
ne polente,
trde skorje.
Zelena cikorija
mu tekne še in še…
Da romar je,
pove.
Obredel je počez in
v šir vse kraje.
Nahrbtnik
zvite role in odeje.
Za nebo,
za zemljo, skale.
Večni popotnik
tujih tal in
gluhih sten noči.
Spet rineš
v svet neznan?
Vabi te divjina?
Kot desetnik sem z
usodo svojo.
Nepripet.
MAJA IN SIN
Čemita skupaj.
Zdi se mi,
da so trenutki blaženi.
Da sta željna
drug drugega.
Vdana spokojnost doma.
Ure in ure sedita,
se selita
iz stola na stol.
Ona je ponosna nanj.
Kaj vse zna in ve!
Mu ustreže.
Ja, zahteven si!
Ga krca.
Oprosti,
za nekdanje tenke rezine.
Moj sin si! On
vstane,
ne mara biti utesnjen.
OČETOVA URA
Kazalci so obstali,
ko se je oče
poslovil
Samevala je dolgo.
Nekdo
jo je prebudil.
Morda
koraki sinovi in
materine brige.
Spet meri čas,
poje, godrnja in stoka
vse obenem.
V gluhi noči veter
tuli z morja.
Ura pomni.
Očetove besede in
poglede in nasvete.
Ura,
svetilka časa.
JUGO
Ne odneha
ure, dolge dneve.
Tuli,
buta v valobrane,
ladje.
Se usaja v strehe, v
nasipe.
Ne bojim se
zle piščali.
Trdo pljusne v
moj hrbet, boke. Se
oprimem še tesneje,
zaječim.
Me prebiča
topla prha, silna
jugova perača.
Še in še nastavljam
lice in uživam
v drži.
