Jutro razpenja svoje svetlo ogrinjalo nad mojim domačim krajem. Komaj zaznam vrh cerkvenega zvonika, kajti rahlo rosi in ob tem se spuščajo nad stare mestne hiše prosojne meglice, v polmraku kot mrežasto pregrinjalo, rojeno pod spretnimi prsti klekljaric ali vezilj. Prva misel, ko stopim na balkon v zgodnji pomladni hlad, je: človekova poštenost je žal izgubila v spopadu s koristoljubjem in nepremišljeno gonjo po uspehu za vsako ceno. Ali bi obrnila medaljo in prebrala drugo plat? Minili so časi, ko je bilo treba v uspeh vložiti srce – odtrgati delček sebe, da bi bil prepričljiv …
Kakor se pred mojimi rosnimi očmi mesto potrpežljivo izvija iz vlažnih meglic, tako silijo iz mojega drobovja dvomi, stiske, tudi strahovi, predvsem pa kot mogočna, težka skala veliko razočaranje. In klobčič se začne počasi, obotavljivo, neustavljivo odvijati …
* * *
Sobotni večer. Spravljala sem se na občinsko svečanost ob našem kulturnem prazniku. Rada ga imam – praznik namreč. Vsako leto znova, kajti občutek, da je v njem veliko simbolike, da je to pomemben dan, je že od nekdaj usidran v meni. Vzgoja pač. Drugače gledam na stvari kot današnji mladi rod, ki spoštuje bolj kot domače ustvarjalce dobitnike oskarjev, tuje reperje, hrupno, pogosto povsem nedojemljivo glasbo – in tiste, ki se z odra najpogosteje odpeljejo kar na kliniko za odvajanje od takšnih in drugačnih drog. So kul! Vsakdanji človek, ki si prizadeva biti ČLOVEK in s svojimi močmi premaguje viharje življenja, je pa v njihovih očeh beden in »dosaden«. Kdor dela z mladimi, me bo bolje razumel.
»Ne ljubi se mi,« je dejal mož, ko sem ga opomnila, da rahlo zamujava.
»Daj no, ne bi rada šla sama!«
»Sama? Trlo se bo kolegic in dobrih znank … in prijateljica bo prejela priznanje za delo v kulturi … Prepričan sem, da niti za trenutek ne boš sama!« Moški!
Torej sem pohitela sama. Res se je pred mogočno stavbo že pol ure pred začetkom prireditve trlo ljudi. Za kulturni praznik je vselej polna dvorana že zato, ker nam gospod župan vsakokrat podari zanimivo gledališko predstavo ali koncert priljubljenega glasbenega izvajalca, nastop folklorne skupine – in seveda ni vstopnine, ki postaja v teh krutih časih vse večje revščine odločilen dejavnik. Pohitim v veliko avlo, v kateri se že drenjajo natakarji, ki pogrinjajo mize, razporejajo množico kozarcev, postavljajo velike posode s hladnim bifejem za pogostitev po prireditvi. Nekdo mi maha. Ina je – tudi sama kot jaz.
»Ej, se bova prerivali v duetu?« se zasmejem.
»Kako, da si prišla?« se čudi Ina. »Si rekla, da moraš spremljati devetošolko v Mursko Soboto na podelitev nagrade za poezijo.« Res bi morala, a dekličin uspeh ni bil presenetljiv, že vrsto let sodeluje na različnih literarnih natečajih, dobro piše, prav ponosna sem bila, da se je tako dobro odrezala. Čeprav – roko na srce- se mi njena pesem ni zdela nič posebnega. Morda zato, ker gledam na njeno literarno delo prepogosto iz perspektive odraslega.
»Pomočnica ravnateljice jo bo peljala,« sem pojasnila, »ker je tudi sama povabljena na prireditev. Ni potrebe, da bi šli obe. Mislim, da gredo tudi dekličini starši.«
»To je tudi zate priznanje, ne?«
»Tehtala sem, res bi morala pospremiti deklico na podelitev, če sem ji že mentorica, a se mi je zdelo pomembnejše, da sem tukaj, ko prejme prijateljica županovo visoko priznanje.«
Ina se začudi – ta nikoli ni na tekočem: »Kdo bo sploh nagrajen? Nič se ni šušljalo po našem majhnem mestu.«
»Anja vendar! Vsi ptički že čivkajo o tem!«
»Ne znajdem se na spletu, zdaj gre menda vse preko internetnih strani,« se posmehne sebi Ina.
»Že dober teden se ve, da se je župan končno spomnil na Anjo. Mislim, da si je zaslužila, da bi morala nagrado prejeti že pred leti … pred vsemi mladimi, ki so se že zvrstili na odru.«
Ina ni rekla ničesar. Prerinili sva se mimo mnogih teles, da bi si zagotovili čim boljša sedeža.
»Glej Anjo!« vzkliknem, vesela, ker jo vidim pred začetkom prireditve. »Pojdiva ji čestitat, ker po prireditvi ne bova mogli do nje … zdaj pa je krasna priložnost.«
Prerinili sva se do prijateljice, ki je vidno uživala v siju žarometov. Njenih pet minut slave. Od srca sem ji privoščila, jo objela in ji to tudi šepnila v uho. Še Ina ji je stisnila roko, potem so pa slavljenko že okupirali novinarji in lahko sva stopili v veliko, s stotinami belih ciklam okrašeno gledališko dvorano.
»Jezus, saj nimava kam sesti!« sem ostrmela. Dvorana je bila nabito polna, le še v prvih vrstah je bilo nekaj prostih sedežev, a povsod naju je pričakal napis rezervirano. Dijakinja – hostesa naju je usmerila na zložljive stole za zadnjo vrsto sedežev.
»Za koga pa imajo rezerviranih toliko sedežev, skoraj tri polne vrste …« sem se obregnila, a mladenka se je previdno izognila odgovoru, Ina pa se je usajala, da je to z rezerviranimi vrstami vesoljna svinjarija in da gre raje domov, kot da bi se dve uri matrala na zložljivem sedežu.
»Toliko potrpiva, da župan izroči Anji priznanje, potem odpeketava,« sem se strinjala z Ino. Kaj takega se še ni zgodilo. Prve tri vrste obeh strani parterja so bolj ali manj samevale, množica obiskovalcev je pa stala zadaj za 13. vrsto. Preštela sem: skupno okrog 100 rezerviranih sedežev!
»Se vračamo v železne čase, ko so spredaj sedeli veljaki, raja pa je smela zadaj stati?« zagodrnja starejši moški poleg mene. Na videz ga poznam, ne pa po imenu. Še več ljudi se začne polglasno razburjati. Vsa dobra volja me mine, Ina jezna vstane in se poslovi, rekoč: »Grem, zdi se mi ponižujoče! Jutri mi poveš, kako je bilo.«
Možak sede k meni in pokomentira: »Gospa ima prav, ponižujoče je do vseh krajanov. Na proslavi pred kulturnim dnevom bi si župan in njegovi ne smeli privoščiti takšne blamaže!«
Opazovala sem, kdo bo smel sedeti na rezerviranih sedežih. Prihajali so direktorji z družinami, politični veljaki, menedžerji, a tudi občinski uradniki. Hostesam so kazali kartončke, očitno potrdila, da smejo sesti na sedeže z oznako rezervirano. Najbolj sem osupnila, ko sem med izbranci zagledala šolskega hišnika z družino! Nikakor ni sodil v smetano našega kraja! Ga bom že izprašala, sem si rekla. Jeza v meni se je samodejno sprevrgla v smeh, ki me je vso prežel, da me je možak na Ininem bivšem sedežu začel zelo čudno gledati.
Prireditev je bila na solidni ravni. Pred velikim projekcijskim platnom sta moderatorja pripovedovala o lepotah in kulturnih znamenitostih domačega kraja, njuno pripoved pa so podkrepili čudoviti fotografski posnetki na platnu. Pripoved sta oplemenitila z recitiranjem verzov domačih pesnikov. Res lepo, preprosto, a učinkovito. Navdušilo me je.
Nato je župan posvetil minute Anjinim zaslugam na področju kulture. Že dolgo jo poznam in vem, koliko vsega je postorila, pa ne le v domačem kraju, tudi med zamejskimi Slovenci, posebno tistimi, ki životarijo v Porabju in se borijo za vsak forint.
Toda Anjin nastop je bil po tistem, ko je župan utemeljil, zakaj se je odločil, da jo nagradi z občinskim priznanjem za delo na področju kulture, zelo kratek, skromen in jedrnat. Zahvalila se je za priznanje, a nekako bledo je izzvenelo, ko je opozorila na probleme, s katerimi se ubada ljubiteljska dejavnost v občini. Kot da ji je bilo nerodno reči tiste kritične besede, ki županu gotovo niso bile všeč. Je pač tip, ki ima rad le dobro o sebi in našem kraju. Zasmilila se mi je, ker je sicer pomembne misli tako odjecljala, da niso padle na plodna tla.
Pomislila sem, kako »stolček« človeka spridi. Župan, čigar sinu sem bila štiri leta razredničarka, je bil še pred leti prijeten možak. Ko je prišel na roditeljske sestanke ali pogovorne ure, je najraje sedel v zadnjo klop, da je bil čim manj opazen. Redko kdaj se je oglasil. Zadržan, skromen tip, redkobeseden in vase zaprt. Pa zdaj? Petelin sredi gomile gnoja, napihnjen, ošaben, samovšečen – človek, ki se zaveda svoje moči, vpliva in dobro ve, da ima veliko niti, veliko vzvodov v svojih rokah. Tipičen malomeščanski povzpetnik! Ko me zdaj srečuje na ulici, pozdravi skozi stisnjene zobe, samo zato, ker sem bila nekoč razredničarka njegovega sina. A vselej imam občutek, da me najraje sploh ne bi pozdravil. Tako je to z današnjimi politiki in funkcionarji. Posedeš jih na stolček in se preobrazijo v kreature.
Kakor hitro se je dalo, sem se neopazno izmuznila iz dvorane. Ni bilo tako, kot sem pričakovala. Tista simbolika Prešernovega praznika, ki me je običajno toplo prevzela, se je tokrat nekam izgubila.
V nedeljo zjutraj sem našla med elektronsko pošto tudi sporočilo devetošolke Mimi o prireditvi v Murski Soboti. Z velikim navdušenjem je poročala, kako je svečanost potekala in kako prijetno je bilo prejeti nagrado. Čeprav je dobitnica že številnih priznanj na različnih področjih, je poudarila, da ji prav to veliko pomeni, ker tako rada ustvarja. Prijetno sporočilo. Lepo je, ko naši učenci dosegajo uspehe tudi na jezikovnem področju, saj se jim je, ker se šolajo na dvojezični šoli, le nekoliko teže uveljaviti med tistimi, ki usvajajo predvsem slovenščino. Čestitala sem ji in nedelja je bila res lep dan tudi zame.
V ponedeljek je Mimi prinesla pokazat svoje priznanje, meni pa lično brošuro s pesmimi, ki jih je strokovna žirija izbrala za najboljše v različnih kategorijah. Njena je bila najimenitnejša med soneti. Sošolci so ji čestitali in predlagali, da zapišem nekaj misli o njenem uspehu tudi na šolsko spletno stran. Seveda bom, sem obljubila.
V ponedeljek popoldan pa prvi šok!
Na prispevek v osrednjem slovenskem dnevniku me je opozoril mož, ko je po kosilu razgrnil časopis in ga najprej, kot običajno, na hitro prelistal.
»Glej glej, to pa je ocvirek!« je poudaril in obrnil časopis proti meni. Prebrala sem krepko natisnjen naslov: Priznanja – nočna mora nekega župana.
»Beri glasno, prosim!« sem ga spodbudila. Niti približno nisem slutila, kaj bom slišala. Šlo je za županovo priznanje Anji. Oglasili so se kulturniki in učitelji iz Porabja in z nekaj izjavami izničili Anjino dolgoletno delo ter ga pripisali drugi strokovni mentorici iz Slovenije. Žaljiv članek, že zato, ker ni bilo v njem ene same pozitivne misli o prijateljičinih zaslugah. Pa je res veliko let posvetila dvigu kulturnega vsakdanjika Slovencev onkraj meje. Kako lahko kaj takega sploh zaide na strani časopisa, ki ga prebira vsak drugi Slovenec? Brez tega, da bi kdo preveril obe plati medalje! Privoščljivost in duhovna revščina Slovencev sta res skorajda brezmejni!
»Vsak ima pravico napisati, kar misli,« sem rekla, «težko pa je popraviti, kar je zapisano, ko to ljudje že preberejo. Prvi vtis je najmočnejši. Dejstvo.«
»Anja bi se morala odzvati … nemogoče je, da bi šlo vse dobro, kar je postorila, v nič zaradi tega pisanja. Spodbudi jo, naj napiše svojo resnico!« je menil Jože.
»To je tako pritlehno, ne bo se hotela spuščati v pranje umazanega perila v javnosti … preko medijev. Ni takšna oseba, poznam jo.«
Kot da bi na daljavo čutila Anjino bolečino, kajti na članek jo je gotovo že kdo opozoril, sem vneto tuhtala, kaj bi lahko storil človek v tej neprijetni situaciji. Poklicala sem jo, a je bil njen mobilnik izključen, tudi na elektronsko pošto se ni odzvala. Zaprla se je vase in prežvekuje žaljivo pisanje v časniku, sem razmišljala. Anja je zelo ponosna in trmasta oseba. A je bila vedno borka. Ne bo se pustila! Kaj pa zdaj? Pomislila sem, kako zlahka očrniš človeka, z nekaj zamahi peresa po papirju izničiš njegovo dobro ime, mu zadaš brezmejno bolečino. Mediji imajo grozovito moč. Dejstvo.
»Stori kaj,« me je spodbujal mož. »Prijateljici sta!«
Šla sem trkat na Anjina vrata – ni odprla. Kaj bi lahko še storila? Soseda v bloku je vedela povedati, da jo je videla navsezgodaj stopati v vozilo. Nosila je potovalko. Torej je odpotovala. A kam? Nisem mogla nič. Človeku, ki noče pomoči, ne želi ramena, na katerem bi se lahko v miru zjokal, težko pomagaš.
Govorice so hitro preplavile naše podeželsko mestece. Komentarji so bili zelo različni: od odločne podpore Anji, ki ji je treba podržati hrbet v oporo, do posmehljivih besed o nerodnem županu, ki se mu je podeljevanje priznanj že drugič sfižilo. A ni bilo nikogar, ki bi vzel v roke pero in napisal odgovor avtorjem članka v Delu. Vsi smo čakali, da to stori Anja sama. Čakali smo – zaman. O Anji ni bilo ne duha ne sluha!
Po nekaj dneh se je oglasila iz Portoroža. Vzela je dopust, da bi prišla k sebi, je rekla.
V sredo me je presenetil nenavaden telefonski klic. Poklicali so me v tajništvo šole.
»Oprostite, da vas motim med poukom,« je začel prijeten moški glas na drugi strani linije, «a nekaj nepričakovanega se dogaja. Dobili smo anonimno pismo z obtožbo, da je vaša učenka nagrajeni sonet prepisala z internetnih strani.«
Zastrmela sem se v slušalko, ne vedoč, če prav slišim ali gre za zafrkancijo. Šolska tajnica je postala pozorna na dolg premor v pogovoru. Dvignila je obrvi, češ, kaj se dogaja.
»Me slišite?« je silil vame moški glas.
»Dobro vas slišim … da. A ne razumem, kaj mi pravzaprav govorite …«
»Pisec anonimke trdi, da je dekle večino pesmi prepisalo z interneta. Navaja tudi naslov spletne strani … preveril sem, ni iz trte izvito. Še naslov je identičen.«
Za trenutek sem imela občutek, da bom omedlela. Morala sem sesti. Tajnica se je zaskrbljeno zabuljila vame.
»Samo trenutek, prosim …« sem skoraj zaječala v slušalko.
»Razumem, da ste šokirani. A kot predsednik strokovne žirije, ki je izbirala najboljše prispevke literarnega natečaja, vas moram opozoriti na neljubo resnico, ki nam bo povzročila veliko nevšečnosti … žal tudi vam in vaši šoli.«
»Pa zanesljivo drži, kar trdite?« Besede sem z muko stiskala iz grla. Glasilke kot da so se mi zlepile.
»Preverite, presenečeni boste. Storiti moramo naslednje …« Na dolgo in široko je razlagal, kaj bo sledilo, a ni prišlo do mojih ušes. Potopila sem se v razočaranje. Bilo je tako veliko, da je presegalo moje sposobnosti hitrega dojemanja.
» … vsebino bom na kratko zapisal … na vaš elektronski naslov. Prav?«
»Vsebino … kakšno vsebino?«
»Pisma seveda, anonimnega pisma. Bo tako prav?«
»Menda že, če vi tako pravite,« sem zinila, čeprav mi ni bilo jasno, kaj pravzaprav želi od mene. To sem dojela, da je Mimi goljufala … ukradla intelektualno lastnino … vse nas je vlekla za nos … lagala je …
Kot kup nesreče sem obsedela s slušalko v roki. Tajnica mi jo je previdno vzela iz trdo sklenjenih prstov, s katerimi sem jo držala kot v primežu, kot da je zadnja rešilna bilka v tistem presunljivem trenutku. Bolelo je, začelo se je s kljuvanjem v glavi, potem pa s hitrim srčnim utripom, katerega sem se vsakokrat, ko me je doletel, na smrt prestrašila, misleč, da se mi bliža infarkt. Sledilo je neustavljivo drhtenje, proti kateremu si nemočen, ker ga na noben način ne moreš nadzorovati.
»Klical je tudi v ravnateljičino pisarno,« mi je govorila tajnica. Prinesla mi je kozarec hladne vode in mi ga potisnila v roko namesto slušalke.
»Ne more biti res …« sem rekla polglasno, bolj sebi kot njej.
»Pa je, ravnateljica je že preverila na spletu,« je bila neusmiljeno odkritosrčna ženska ob meni. »nekaj malega je sicer spremenila, a v glavnem je pesem prepisana. Na žalost.«
»Moram se pogovoriti z dekletom!« me je prešinilo. »Nekje je napaka! Mimi ne bi prepisovala z interneta! Ni takšna oseba. Zaupam ji.«
»Nikar ne reci, da bi dala zanjo roko v ogenj!« me je presenetil ravnateljičin glas. Stala je za mojim hrbtom. Od kod se je vzela?
»Z jezika si mi vzela misel,« sem priznala. »pridna učenka je, zanesljiva, bistra, dobro piše, na veliko natečajih je sodelovala … kar nekaj priznanj si je že nabrala. Ne verjamem …«
»Preverila sem. Mislim, da je pesem res ukradena z interneta. Pridi in se prepričaj.«
Stopila sem za njo v sosedni prostor. Na zaslonu njenega računalnika je samevala pesem, za katero je bila Mimi nagrajena ob slovenskem kulturnem prazniku. Preletela sem znane verze. Ni bilo dvoma, pesem, pod katero je bil naveden datum december 2007, je bila do 80 odstotkov zajeta v Miminem sonetu.
»Ljubi bog, kaj bomo zdaj?« sem s težavo izdavila.
»Nikar tako panično! Zaradi tega se svet ne bo nehal vrteti,« me je mirila ravnateljica. Sedla je v svoj naslonjač in z gibom roke še meni ponudila stol. Samodejno sem se sesedla, kot bi bila brez lastne volje. Nekaj trenutkov sva obe strmeli v računalniški zaslon in begali po verzih.
»Več kot 3000 pesmi je objavljenih na spletnih straneh,« je glasno razmišljala, »kako neki je kdo odkril prav ta sonet, ki ni Mimin? Kako lahko človek v tej nepregledni množici besedil sploh ugotovi krajo, plagiat? «
»Zanima me, ali bo dekle priznalo. Si že govorila z njo?« sem tipala.
»Obe bova opravili ta nesrečni pogovor. Takoj jo pripeljejo sem.«
Molče sva čakali, da dežurni učenec pripelje Mimi v pisarno.
Niti trenila ni z očmi, ko me je zagledala. Sedla je in uprla pogled v ravnateljico. Čakala je, kot da res nima pojma, zakaj je morala priti na pogovor.
»Mimi, kaj slutiš, zakaj sem te poklicala?« je bilo ravnateljičino prvo vprašanje. Mimi je gledala zdaj njo, zdaj mene in odkimala. Tako nedolžno je delovala, tako lepo so se ji svetile kostanjeve oči, tako nežen je bil njen smehljaj … živa podoba poštenja in otroške naivnosti.
»Mimi, tvoja pesem … kje si jo vzela?« sem vprašala jaz. Veliko začudenje v očeh.
»Kako mislite … kje sem jo vzela? Napisala sem jo.«
»Nisi, Mimi, » ji reče ravnateljica, »prepisala si jo z interneta.«
Potisnila je pred njo iztisnjen izvod pesmi z internetnih strani. Dekle je bralo. Ni zardelo, ni se zmedlo, počasi in zbrano je prebralo pesem do konca.
»Torej? Še naslov je identičen. Pesem je ukradena z interneta,« je presekala tišino ravnateljica.
»Nisem je prepisala! Redko kdaj smem brskati po internetu. Niti vedela nisem …«
»Bolje bo, če poveš resnico, dekle!« sem jo prekinila. »Nihče ne bo požrl trditve, da lahko dve osebi napišeta enako pesem!«
»Nisem prepisala pesmi, res ne! Verjemite mi … zakaj bi storila kaj takega? Saj znam pisati!«
Še nekaj minut sva jo prepričevali, a ni se zlomila. Potem jo je ravnateljica napotila nazaj k pouku. Obsedeli sva, potopljeni v misli. Moje so bile zelo kaotične.
»Kakšna blamaža!« sem vzdihnila. Kljuvanje v glavi se je okrepilo in pred očmi mi je vijoličasto pobliskavalo. »Kaj je treba storiti zdaj?«
»Poslati moramo izjavo z dekletovim priznanjem krivde, vrniti je treba priznanji … njeno in tvoje … strokovna žirija bo pregledala dospele prispevke , razveljavila rezultat literarnega razpisa in znova premlela vso zadevo. Verjetno bodo skušali preveriti avtorstvo vseh poslanih literarnih del. Grdo!«
Razočaranje v meni je raslo, se raztezalo preko vseh razumnih meja. Solze so mi silile v oči.
»Pripraviti jo morava, da bo priznala svoj greh,« sem slišala svoj glas.
»Kako trdno vztraja pri laži! Če ne bi bila priča, ne bi verjela.«
»Otroka je pač zaneslo, se zgodi. A bodo mediji raztrobili vso stvar?«
»Anonimno pismo grozi z objavo v lokalnih medijih, torej se temu ne bo mogoče izogniti.«
Tuhtali sva, a se nama nič pametnega ni kazalo na obzorju.
Vsa bolna sem prišla domov in legla. Ves čas sem mislila na dekle. Kako bo vse to vplivalo nanjo. Ob ves dober ugled bo! Kako lahko nekdo, ki se ceni in ima rad svojo podobo, sprejme takšno sramoto? Na tako veliki šoli stvari ne morejo ostati skrite. Že čez dan-dva bo vse govorilo o primeru. Temu se ni bilo mogoče izogniti.
Naslednje jutro me je Mimi čakala pred učilnico. Bilo je šele nekaj minut čez sedmo. Prazni šolski hodniki so samevali. Vedela je, da me bo našla, preden se začne vrvež, preden bi bil kdo priča najinemu pogovoru.
»Dobro jutro, gospa učiteljica!« je šepetala in gledala mimo mene. »Oprostite mi, ne vem, kaj mi je bilo … tolikokrat ste rekli, da se goljufija ne splača … a jaz …jaz …«
Zahlipala je in se naslonila na steno. Jok jo je vso prevzel, ni in ni mogla nehati. Sedla sem na klopco in čakala. Kamen se mi je odvalil s pleč. Dobro je bilo, da se je odločila spregovoriti. Bog ve, kako hudo je bilo zanjo živeti s takšno lažjo skoraj mesec dni. Še dolgo je zdržala.
»Mi lahko oprostite? Vem, da sem vam nakopala veliko sitnosti …« je jecljala v joku. Nisem rekla, da ji oproščam. Nekako ni mi hotelo zdrkniti z jezika. Razočarala me je, ne vem, kako bova preživeli mesece do konca šolskega leta. Ne gre za otroško naivno igračkanje!
»Tako zelo sem si želela zmagati …« je še rekla in stekla po dolgem, praznem hodniku, kot bi tekla skozi tako pogosto prazen, pust vsakdanjik, v katerem ni ničesar, kar bi se ti smehljalo naproti. Razumela sem jo, a nisem imela moči, da bi ji to povedala.
* * *
Tako je to, ko se ljudje iztirijo! Stoje na balkonu razmišljam o bolečinah, ki sem jih prestajala zadnje dni. Ni lahko odpustiti, a mi bo že uspelo. Tudi Anja je odpustila in se trudi pozabiti. Njej je še teže kot meni. Če bi bila zdaj tukaj pri meni na balkonu … sredi meglenega, vlažnega jutra, bi se objeli in bilo bi nama laže. Včasih res potrebujem ramo, na kateri se lahko v miru zjočem in pozabim na človeško hudobijo, zavist, na vse, kar spreminja dobre namene v kalno gnojnico in pri tem ne dojame, da tepta najdragocenejše, dostojanstvo bližnjega.
